Jedro

Ob morebitni odpravi izpodbijanih posamičnih upravnih aktov sodišče lahko prizna le tiste pravice in v takšnem obsegu, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje gredo po zakonu. Kontrolni pregled ni pravica iz obveznega invalidskega zavarovanja, temveč v primeru pričakovanega izboljšanja zdravstvenega stanja možnost nosilca zavarovanja, da po preteku določenega obdobja preveri, ali še obstajajo razlogi za priznano pravico. Sodba sodišča prve stopnje v delu izreka, po katerem kontrolni pregled ni potreben, nima podlage v tožbenem zahtevku. Sodba v tem obsegu tudi nima dejanskih niti pravnih razlogov. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Hkrati gre za sojenje extra petitum.

Pri tožniku je zaradi zdravstvenih težav potrebna tudi časovna razbremenitev v okviru III. kategorije invalidnosti. Zato mu je, ob pravilno uporabljeni 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1, zakonito priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami, vključno s časovno razbremenitvijo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se V. točka izreka izpodbijane sodbe razveljavi.

V preostalem pa se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 4. 2013 in št. ... z dne 12. 11. 2012 (I. točka izreka). Tožnika je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu 70 % in bolezni 30 % in mu priznalo pravico do dela s krajšim 4 urnim delovnim časom na delovnem mestu, kjer bo delal sede, z možnostjo, da se med delom občasno razhodi na krajši razdalji po ravnem terenu, brez daljše hoje po stopnicah, vzpenjanja in dela na lestvah, z občasnim ročnim premeščanjem bremen do največ 5 kilogramov, kjer ni potrebe po zmožnosti za premagovanje ovir, od 4. 10. 2012 dalje (II. točka izreka). Priznalo mu je pravico do delne invalidske pokojnine ter izreklo, da bo o odmeri in izplačevanju odločila tožena stranka s posebno odločbo (III. točka izreka), odredilo, da se je tožnik dolžan prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje v 30-dneh od pravnomočnosti sodbe (IV. točka izreka) in hkrati izreklo, da kontrolni pregled ni potreben (V. točka izreka).

Navedeno sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom na spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s časovno razbremenitvijo, saj bi zadoščale le omejitve pri delu, kot so bile določene že v predsodnem postopku. Glede stanja levega kolka meni, da bo operacija, ki bo v prihodnosti nedvomno potrebna, prinesla izboljšanje tožnikovega zdravstvenega stanja in njegove delazmožnosti. Ko bo vstavljena endoproteza bo boleča artroza levega kolka z omejeno fleksijo odpravljena. Do predvidene operacije pa je ob podanih razbremenitvah mogoča občasna stanja večjih bolečin reševati v okviru začasne nezmožnosti za delo. Podrejeno, v kolikor gornji argumenti ne bi bili sprejeti predlaga, da se zaradi potrebe po ponovni oceni po izvedeni operaciji in rehabilitaciji levega kolka, določi kontrolni pregled po petih letih, in sicer oktobra 2017. Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana ugoditvena sodba od I. do vključno IV. točke izreka izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V tem delu ni prišlo do bistvenih kršitev postopka iz drugega odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Procesna kršitev pa je podana glede V. točke izreka, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Čeprav gre v sporih o pravicah do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja za dajatve, ki so javnopravne narave, in zato z njimi ni mogoče prosto razpolagati, pa glede na 73. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZDSS-1) morajo imeti tožbe tudi v teh sporih določno oziroma zadostno opredeljen tožbeni zahtevek. Sodišče namreč sme glede na 2. člen ZPP, odločati v mejah postavljenih zahtevkov. Ob morebitni odpravi izpodbijanih posamičnih upravnih aktov sodišče lahko prizna le tiste pravice in v takšnem obsegu, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje, gredo po zakonu. Kontrolni pregled pa ni pravica iz obveznega invalidskega zavarovanja, temveč v primeru pričakovanega izboljšanja zdravstvenega stanja možnost nosilca zavarovanja, da po preteku določenega obdobja preveri, ali še obstajajo razlogi za priznano pravico.

V pritožbenem postopku ni mogoče slediti predlogu tožene stranke za spremembo tega dela izreka v smeri določitve kontrolnega pregleda čez 5 let, saj za takšno odločitev ni podlage v tožbenem zahtevku. Sicer pa ima tožena stranka možnost uživalce določenih dajatev iz invalidskega zavarovanja povabiti na kontrolni pregled, v kolikor v posameznem primeru ocenjuje, da bi lahko prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja in posledično do spremembe v obsegu preostale delovne zmožnosti, ki bi lahko vplivala na vrsto ali obseg pravice oziroma izplačevanje prejemkov iz invalidskega zavarovanja v smislu 163.a člena ZPIZ-1. Sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka, po kateri kontrolni pregled ni potreben, nima podlage v tožbenem zahtevku, saj takega zahtevka sploh ni. Sodba v tem obsegu nadalje nima dejanskih, niti pravnih razlogov, ker V. točka izreka ni obrazložena. Gre torej za bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena in hkrati za sojenje extra petitum. Na slednjo kršitev pritožbeno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 350. člena ZPP pazi le na zahtevo stranke. Ker tožena stranka podrejeno izpodbija tudi izrek sodbe, da kontrolni pregled ni potreben, je podan dejanski stan iz tretjega odstavka 350. člena ZPP. Pritožbi v tem obsegu je bilo zato potrebno ugoditi in razsoditi, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodne odločbe.

Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na časovno razbremenitev 4 ure dnevno v okviru III. kategorije invalidnosti in posledično priznane pravice do delne invalidske pokojnine. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča imelo dovolj objektivizirane strokovno medicinske podlage za prepričljiv dokazni zaključek, da je poleg siceršnjih omejitev pri delu, ki so bile ugotovljene že v predsodnem postopku, potrebna tudi časovna razbremenitev. Ni namreč nobenega razloga za dvom v oceno izvedenca ortopedske stroke, da je pri tožniku zaradi okvare na obeh kolkih potrebna tudi časovna razbremenitev. Takšna ocena je namreč prepričljivo utemeljena z ugotovljenim stanjem po vsaditvi endoproteze v levem kolku in artroze desnega kolka, na katerem bo čez čas potrebna enaka operacija. Posledica takega stanja je slaba gibljivost, predvsem levega kolka, ko zaradi zakrčenosti ni mogoče dolgo sedeti, ker se pri tem pojavljajo bolečine tako v kolkih kot v križu. Tudi sicer bo intenzivnost bolečin v prihodnje menjajoča, in bodo po mnenju sodnega izvedenca vedno prisotne vsaj v lažji obliki.

Ob takšnem sodno izvedenskem mnenju je z izpodbijano II. točko izreka sodbe tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti ob pravilno uporabljeni 3. alineji drugega odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) in mu je zakonito priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami, vključno s časovno razbremenitvijo od 4. 10. 2012 dalje. Ker pritožba tožene stranke glede preostale delovne zmožnosti s krajšim 4 urnim delovnim časom ni utemeljena, je s prvostopenjsko sodbo tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodeno tako, da sta odpravljeni nezakoniti upravni odločbi, tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in bolezni, s pravico do dela z vsemi, že navedenimi omejitvami in pravico do delne invalidske pokojnine, o odmeri in izplačilu katere bo odločila tožena stranka s posebnim upravnim aktom.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo na podlagi 353. člena ZPP potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz II. točke izreka te sodne odločbe.