Jedro

Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da je o vsebinsko enakih predlogih za izločitev dokazov tekom postopka že bilo pravnomočno odločeno ter bi bilo primarno ponovne (identične) predloge za izločitev dokazov, zavreči. Ob takem stanju stvari je namreč breme na strankah, da navedejo nova dejstva in okoliščine, ki še niso bile predmet vsebinske presoje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno.

Predmet izločitve so torej dokazi in posamezna obvestila, ne pa odločbe državnih organov, kot so to v obravnavani zadevi odredba Okrožnega državnega tožilstva z dne 6. 7. 2012 ter odredbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 7. 2012 in dne 19. 7. 2012, ter zapisniki o kazenskih ovadbah, sestavljeni na Okrožnem državnem tožilstvu v Celju in v prostorih PU Celje (z dne 4. 7. 2012, 5. 7. 2012 in 6. 7. 2012). Gre namreč za listine, ki dokazujejo, kaj vse so državni organi po ovadbah storili v zvezi s posameznim kaznivim dejanjem in ne, da je bilo le-to tudi dejansko storjeno.

Kot rečeno je lahko izločeno le tisto, kar je izšlo iz protipravnega ravnanja državnega organa in ne tisto, kar naj bi to ravnanje sestavljalo.

Poleg navedenega je treba v zvezi s pritožnikovim sklicevanjem na doktrino sadežev z zastrupljenega drevesa iz predloga za izločitev dokazov še opozoriti, da po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP, sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Pri tem je najprej na predlagatelju, da pove, kaj je zastrupljeno drevo in kaj sadež, ter navede vzročno zvezo med njima, česar pa pritožnik niti na splošni ravni ni storil.

Izrek

Pritožbi obdolženega A. A. in obdolženčevih zagovornikov se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je z uvodoma navedenim sklepom, na podlagi 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo predloga za izločitev dokazov obdolženega A. A. in njegove zagovornice z dne 14. 9. 2020. 2. Zoper sklep so se pritožili obdolženi A. A. sam in njegovi zagovorniki. Obdolženi se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje drugemu sodniku. Obdolženčevi zagovorniki pa so se, kot so zapisali, pritožili iz vseh izpodbojnih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter predlogu za izločitev nedovoljenih dokazov ugodi.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da je o vsebinsko enakih predlogih za izločitev dokazov tekom postopka že bilo pravnomočno odločeno ter bi bilo primarno ponovne (identične) predloge za izločitev dokazov, zavreči. Ob takem stanju stvari je namreč breme na strankah, da navedejo nova dejstva in okoliščine, ki še niso bile predmet vsebinske presoje, čemur pa v obravnavani zadevi ni bilo zadoščeno. Navkljub navedenemu, pritožbeno sodišče, upoštevaje razloge izpodbijanega sklepa ter navedbe pritožnikov, ugotavlja naslednje:

5. Predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP niso katerikoli dokazi, temveč le dokazi, za katere je v zakonu določeno, da se sodba nanje ne sme opirati. To so izpovedba osumljenca oziroma obdolženca, prič in izvedencev ter zapisniki, predmeti, posnetki, sporočila in dokazila, za katere je v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opirati, kot tudi obvestila, ki jih je policija zbrala od osumljenca, preden je bil poučen po četrtem odstavku 148. člena ZKP in obvestila oseb, ki ne smejo biti zaslišane kot priče (235. člen ZKP) ali oseb, ki so se v skladu z zakonom odrekle pričanju (236. člen ZKP) ali ki po zakonu ne bi smele biti postavljene za izvedenca (251. člen ZKP). Predmet so torej dokazi in posamezna obvestila, ne pa odločbe državnih organov, kot so to v obravnavani zadevi odredba Okrožnega državnega tožilstva z dne 6. 7. 2012 ter odredbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 9. 7. 2012 in dne 19. 7. 2012, ter zapisniki o kazenskih ovadbah, sestavljeni na Okrožnem državnem tožilstvu v Celju in v prostorih PU Celje (z dne 4. 7. 2012, 5. 7. 2012 in 6. 7. 2012). Gre namreč za listine, ki dokazujejo, kaj vse so državni organi po ovadbah storili v zvezi s posameznim kaznivim dejanjem in ne, da je bilo le-to tudi dejansko storjeno. Pomeni, da sta zagovornica in obdolženec na predobravnavnem naroku dne 14. 9. 2020 med drugim predlagala izločitev nečesa, kar po navedeni zakonski določbi že po vrsti ne more biti predmet izločitve. Kljub temu pa iz razlogov izpodbijanega sklepa, katerih pravilnost in zadostnost je pritožbeno sodišče preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno opravilo presojo zakonitosti izdanih odredb državnega tožilca Kttp-Z 7/2012 z dne 6. 7. 2012 in preiskovalnega sodnika Pp 7/2012 z dne 9. 7. 2012 in dne 19. 7. 2012, pri čemer se je utemeljeno sklicevalo na odločbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 35458/2012 z dne 11. 7. 2019. V slednji je že bilo podrobno pojasnjeno, da so bili izpolnjeni vsi ustavnopravni in zakonski pogoji za izdajo odredb, s katerimi so bili v obravnavani zadevi odrejeni prikriti preiskovalni ukrepi, ter da pri njihovem izvajanju ni prišlo do kršitve nobene od obdolženčevih z Ustavo zajamčenih osebnih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi, ob sklicevanju na predhodno navedeno odločbo, v točkah 22 – 26 obrazložitve izpodbijanega sklepa podalo obširne razloge in nato utemeljeno zaključilo, da so odredbe tako v formalnem kot materialnem delu zakonite ter da z njimi ni bila kršena niti pravica obdolženca do obrazložene sodne odločbe, varovana v okviru pravice iz 22. člena Ustave. Obširne pritožbene navedbe o neobrazloženosti odredb, ki dejansko ne prinašajo ničesar novega so zato neutemeljene, kar velja še za navedbe, da odredba državnega tožilca Kttp-Z 7/2012 z dne 6. 7. 2012 ni izpolnjevala ustavnega in zakonskega pogoja neizogibne potrebnosti, ker se je v sodnem spisu nahajal t.i. prima facie dokaz. Kot rečeno je lahko izločeno le tisto, kar je izšlo iz protipravnega ravnanja državnega organa in ne tisto, kar naj bi to ravnanje sestavljalo.

6. Zagovorniki uveljavljanih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2., 3. in 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso konkretizirali ter jih pritožbeno sodišče glede na ozko predpisane meje preizkusa pritožbe zoper sklep iz 402. člena ZKP ni preizkusilo. So pa konkretizirali uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v pritožbeni obrazložitvi trdijo, da izpodbijani sklep nima razlogov o tem, zakaj sodišče prve stopnje ocenjuje, da je B. B. z elektronskim sporočilom z dne 5. 7. 2012 le odgovarjal na iskanje kontaktov obdolženega A. A. To ne drži, saj je sodišče prve stopnje v točkah 19 - 20 obrazložitve izpodbijanega sklepa podrobno pojasnilo in povzelo tako elektronsko korespondenco med obdolžencem in B. B., kot tudi preglednico obdolženčeve komunikacije (preglednica št. 4). Na podlagi navedenega je utemeljeno zaključilo, da obdolženec vsebine elektronskih sporočil z jedrom, da je pravni del za odvetniško pisarno B. B. zaključen in da se naj nadalje neposredno obrne na C. C. oziroma njegovega pooblaščenca, očitno ni sprejemal, temveč je še naprej kontaktiral (tudi) B. B., kar nadalje navsezadnje izhaja še iz obdolženčevega elektronskega sporočila z dne 6. 7. 2012, ki ga je poslal ravno slednjemu.

7. Istovrstno kršitev uveljavljajo pritožniki tudi z navedbo, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedlo, dejstev in dokazov, ki naj bi ovrgli zatrjevanja obrambe. Ker po navedbi ni znano, ali so se zatrjevanja nanašala na odločilna dejstva in ne, kakšna je bila njihova vsebina, pritožniki ne morejo biti uspešni. Še zlasti ne, ko je sodišče prve stopnje v točkah 18 - 26 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedlo podrobne in tehtne razloge, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Upoštevaje nadaljnjo pritožbeno obrazložitev pa niti ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč izražajo svoje nestrinjanje s sprejetimi zaključki, s čimer grajajo ugotovljeno dejansko stanje.

8. To je sicer osrednji predmet pritožbene obrazložitve, v kateri pritožniki trdijo, da gre pri elektronskih sporočilih z dne 3. 7. 2012 in 5. 7. 2012 (in vseh kasnejših dokazih) za nezakonite dokaze, ki so posledica predhodnega nezakonitega delovanja B. B., ko je deloval kot tajni delavec tožilstva, za kar ni imel potrebne odredbe tožilstva oziroma sodišča. Po njihovi oceni ni najti nobenega življenjsko logičnega in sprejemljivega zaključka, zakaj bi B. B. dne 5. 7. 2012 povsem samoiniciativno obdolžencu še enkrat posredoval elektronsko sporočilo, s katerim ga je ponovno obvestil, da se mu bo v prihodnjih dneh javil pooblaščenec C. C., ki bo imel vsa potrebna pooblastila.

9. Pritožniki nimajo prav. Pritrditi je pravilnim in izčrpnim razlogom izpodbijanega sklepa v točkah 18 – 20 obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje poudarilo, da elektronski sporočili z dne 3. 7. 2012 in 5. 7. 2012, ki ju je B. B. poslal na obdolženčev elektronski naslov, nista nedovoljena dokaza, posledično pa tudi niso nezakoniti na tej podlagi pridobljeni dokazi, katerih izločitev je predlagala obramba. Pritožniki so namreč prezrli številne predhodne kontakte, ki jih je imel oziroma želel imeti obdolženec z B. B., D. D. in C. C., in ki jih je potrebno umestiti v kontekst poteka celotnega dogajanja. Tudi po oceni pritožbenega sodišča, navedeni elektronski sporočili tako predstavljata le odgovor na številne in kontinuirane poskuse vzpostavitve kontaktov obdolženca z že navedenimi osebami, kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje, vsled česar je zmotno tudi stališče pritožnikov glede potrebnosti pisne odredbe za „delovanje“ B. B. . Pritožbeno vztrajanje z enakimi argumenti, kot jih je pravilno ovrglo že sodišče prve stopnje, zato ne more biti uspešno. Nenazadnje pa je iz podatkov spisa razvidno, da je elektronsko korespondenco med obdolžencem in B. B. (ob dopolnitvi ustne kazenske ovadbe dne 6. 7. 2012) osebno predložil ravno B. B., kar pomeni, da tudi iz tega vidika ni mogoče govoriti o kakršnikoli nezakonitosti pridobitve dokazov (elektronski sporočili z dne 3. 7. 2012 in dne 5. 7. 2012).

10. Po obdolženčevi oceni je sodišče prve stopnje kršilo določbe kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 285.e člena ZKP, ko je ob sklicevanju na izpovedbe prič podalo dokazno oceno o verodostojnosti personalnih dokazov in na ta način ugotavljalo dejansko stanje, čemur predobravnavni narok ni namenjen. Zatrjuje namreč, da bi se sodišče prve stopnje moralo ukvarjati le z zakonitostjo pridobivanja dokazov.

11. S povzetimi navedbami, ob citiranju posameznih delov izpodbijanega sklepa ter podaji lastne ocene izpovedb prič, pritožnik ne more biti uspešen. Sodišče prve stopnje namreč v izpodbijanem sklepu ni napravilo vnaprejšnje dokazne ocene, kot to skuša prikazati pritožnik, saj se z ničemer ni opredelilo o njegovi krivdi, marveč je ob povzemanju posameznih izpovedb prič le navedlo utemeljene razloge za zavrnitev pritožnikove zahteve za izločitev dokazov. Nenazadnje pa, kot je to pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, zapisniki o kazenskih ovadbah (katere izločitev zahteva obdolženec) sami po sebi niso dokaz v kazenskem postopku, temveč se uporabijo pri presoji verodostojnosti posamezne izpovedbe zaslišane priče. Ne glede na navedeno, pa pritožnik v tej zvezi, bodisi v predlogu za izločitev dokazov, kot sedaj v pritožbi ni zatrjeval, da je policija oziroma tožilstvo (sporne) zapisnike o kazenskih ovadbah pridobila na nezakonit način - s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (niti to ne izhaja iz podatkov spisa). Ravno to, pa je predmet presoje pri odločanju o utemeljenosti predloga za izločitev dokazov. Pritožnik zato z navedbami, da gre za krive ovadbe, ne more uspeti, saj s tem izpodbija le verodostojnost oziroma dokazno vrednost zapisnikov, kar bo predmet dokazne presoje v nadaljnjem postopku. Poleg navedenega je treba v zvezi s pritožnikovim sklicevanjem na doktrino sadežev z zastrupljenega drevesa iz predloga za izločitev dokazov še opozoriti, da po določbi drugega odstavka 18. člena ZKP, sodišče ne sme opreti sodne odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v tem zakonu določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Pri tem je najprej na predlagatelju, da pove, kaj je zastrupljeno drevo in kaj sadež, ter navede vzročno zvezo med njima, česar pa pritožnik niti na splošni ravni ni storil ter ga je bilo še zato zavrniti.

12. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, takšno odločitev pa je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo, je pritožbeno sodišče o pritožbah obdolženca in njegovih zagovornikov, ki preostalih izpodbojnih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZKP niso specificirali ali vsaj obrazložili, odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

13. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o zavrnitvi predlogov za izločitev dokazov po tar. št. 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.