Jedro

S tem ko vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja drugačno presojo ugotovljenih dejstev ob drugačni razlagi prava, gre za uveljavljanje nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi 2. odst. 420. čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega I.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v Celju je zoper I.R. in B.U. dne 25.7.2000 vložilo obtožnico, in sicer zoper I.R. zaradi kaznivih dejanj napeljevanja k storitvi kaznivega dejanja umora po 2. točki drugega odstavka 127. člena v zvezi s 25. in 26. členom KZ, velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ, napeljevanja h kaznivemu dejanju ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena v zvezi s 26. členom KZ in nedovoljenega prometa razstrelilnih snovi po drugem v zvezi s prvim odstavkom 310. člena KZ. Po vloženi obtožnici je senat Okrožnega sodišča v Celju s sklepom z dne 26.7.2000 obdolženemu I.R. podaljšal pripor iz razloga 3. točke prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V obrazložitvi sklepa sodišče ugotavlja obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil dejanja, zaradi katerih je v kazenskem postopku, kot tudi pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

Pritožbo obdolženega I.R. zoper ta sklep o podaljšanju pripora je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 14.8.2000 zavrnilo, pri čemer je glede predloga za spremembo ukrepa ugotovilo, da je nujno, da obdolženec ostane v priporu.

Pritožbo zagovornika obdolženega I.R. zoper sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici je Višje sodišče v Celju zavrnilo s sklepom z dne 28.8.2000. V tem sklepu je sodišče zavrnilo ugovor zagovornika v zvezi z vprašanjem obstoja utemeljenega suma kot tudi očitek, da v izpodbijanem sklepu niso navedene subjektivne okoliščine na strani obdolženca, ki bi kazale na nevarnost ponovitve.

Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 26.9.2000 na podlagi preizkusa po drugem odstavku 207. člena ZKP obdolženemu I.R. pripor podaljšalo iz istega pripornega razloga, ker je ugotovilo, da je še vedno podan utemeljen sum kot tudi razlogi za pripor. Sodišče je tudi ocenilo, da je tak ukrep neogiben.

Pritožbi obdolženega I.R. in njegovega zagovornika je Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 4.10.2000 zavrnilo in pri tem potrdilo ugotovitve prvostopnega sodišča. Zagovornik obdolženega I.R. je zoper navedena pravnomočna sklepa vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi vložnik zatrjuje, da je z izpodbijanima sklepoma podana kršitev iz prvega odstavka 371. člena ZKP, ker prvi odstavek 20. člena Ustave in določba 3. točke drugega odstavka 201. člena ZKP določata, da je potrebna ugotovitev, ali je odreditev pripora neogibno potrebna, kar pa je mogoče sklepati samo na podlagi jasno izraženih konkretnih in specifičnih okoliščin. Razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP vložnik vidi v napačni ugotovitvi sodišča, da je podana realna nevarnost, da bi obdolženi na prostosti ali če bi bil v hišnem priporu, ponavljal kazniva dejanja. Trdi, da je podana tudi kršitev drugega odstavka 192. člena ZKP, ker ni bila v zadostni meri ugotovljena neogibnost odrejenega pripora. Meni, da sta sodišče prve in druge stopnje izhajali zlasti iz teže očitanega kaznivega dejanja, niso pa bile dovolj upoštevane subjektivne okoliščine na strani obdolženca. Vložnik tudi zatrjuje, da očitek iz obtožbe, po katerem je obdolženi R. napeljeval k umoru, ne more biti okoliščina, na katero bi bil oprt sklep o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Vložnik še trdi, da bi bilo moč varnost M.Š.-ja doseči tudi s hišnim priporom zoper obdolženca in še dodaja, da je obdolženčeva družina zaradi pripora prizadeta v materialnem pogledu in tudi zato, ker otrok nima očeta. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa spremeni tako, da pripor odpravi, podrejeno pa, da ju spremeni in odredi hišni pripor.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da zagovornik obdolženca v zahtevi v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa po drugem odstavku 420. člena ZKP ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti in zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče glede vložnikovega zatrjevanja, da sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ni utemeljen, ocenjuje, da ugotovitvam sodišč v izpodbijanih sklepih glede obstoja pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP ni mogoče odreči razumne presoje. Pri tem je Vrhovno sodišče upoštevalo takšno dejansko stanje, kot sta ga ugotovili sodišče prve in druge stopnje. Kolikor vložnik svoje stališče v zahtevi opira na drugačne dejanske ugotovitve, je treba opozoriti na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, po kateri zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Vztrajnost obdolženca pri napeljevanju h kaznivemu dejanju umora, kot to obdolžencu očita obtožba, je konkretna okoliščina tako v zvezi z dejanjem kot storilcem, na podlagi katere sta sodišči ugotovili obstoj nevarnosti, da bi obdolženec storil dejanje, h kateremu je napeljeval, na podlagi tega sta sodišči tudi napravili pravilen sklep o neogibnosti pripora, v zvezi s katero je bila ocenjena tudi sorazmernost tega ukrepa.

Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da sta sodišči z izpodbijanima sklepoma obdolženemu I.R. podaljšali pripor v skladu z določbo 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 207. člena ZKP. Vložnik v zahtevi uveljavlja drugačno presojo ugotovljenih dejstev ob drugačni razlagi prava, kot sta ga uporabili sodišči prve in druge stopnje. V zvezi s tem Vrhovno sodišče ponovno opozarja na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, po kateri zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, glede uporabe prava pa potrjuje pravilnost odločitev sodišč prve in druge stopnje.

Na podlagi ugotovitve, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obdolženega I.R. za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.