Jedro

V skladu z določbo 3. odstavka 83. člena ZKP je bilo sodišče dolžno izločiti iz kazenskega spisa tudi zapis v kazenski ovadbi, v katerem je zajeto obsojenčevo stališče do kaznivega dejanja. Ker pa zahteva za varstvo zakonitosti ne obrazloži, kako naj bi kršitev določbe 3. odstavka 83. člena ZKP sploh vplivala na zakonitost izrečene pravnomočne sodbe, glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče te kršitve ni moglo preizkusiti.

Obsojenčeva žena in hči nimata pravice do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti razen v primeru njegove smrti (1. odstavek 421. člena ZKP).

Izrek

1. Zahteva zagovornika obs. M.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 80.000,00 SIT povprečnine.

2. Zahtevi B. in T.M. za varstvo zakonitosti se zavržeta kot nedovoljeni.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 3.10.2000 je bil obs. M.M. spoznan za krivega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 2. odstavku 184. člena KZ. Po 50. členu istega zakonika mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen eno leto in dva meseca zapora ter preiskusna doba dveh let. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 60.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 12.2.2003 delno ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora. V ostalem je pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo kot stroške pritožbenega postopka plačilo povprečnine v znesku 70.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik F.W., je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in v celoti razveljavi sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti ter sodbo Višjega sodišča v Mariboru in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Zahtevi za varstvo zakonitosti sta dne 13.8.2003 vložili tudi obsojenčeva žena T.M. in obsojenčeva hči B.M., obe zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1., 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlagata, da sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti razveljavi, obsojenega M.M. pa izpusti s prestajanja zaporne kazni.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Obsojenčev zagovornik ne pove, kako je kršitev 3. odstavka 83. člena ZKP vplivala na zakonitost sodne odločbe. Kršitev po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP torej ni podana.

Ad. 1/ Zagovornikova zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču zagovornikove zahteve so bile v obravnavani zadevi kršene določbe 3. odstavka 83. člena in 6. točke 39. člena ZKP, ki so vplivale na zakonitost izrečene pravnomočne sodbe. Iz kazenskega spisa na listu št. 7 ni bil izločen uradni zaznamek organov za notranje zadeve z dne 4.8.1999, v katerem je med ostalim zapisano, da je obsojenec dejanje priznal in obžaloval, kot to predvideva 3. odstavek 83. člena ZKP. Senata prvostopnega in drugostopnega sodišča sta se seznanila z izjavo, ki se pri sojenju ne sme uporabljati. Zato so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njihovi nepristranskosti (6. točka 39. člena ZKP).

Kot je razvidno iz sklepa z dne 15.2.2000 je preiskovalna sodnica istočasno z uvedbo preiskave zoper obsojenca izločila iz kazenskega spisa tudi uradni zaznamek z izjavo, ki jo je obsojenec dal pooblaščeni uradni osebi in se je nahajala na listovnih številkah 16 in 17. Res je, da je v kazenski ovadbi UKS M.S. z dne 18.8.1999 na listovni št. 8 v zaključku opisa obsojenčevega dejanja ostal zapis o tem, da je dejanje priznal in ga obžaloval. V skladu z določbo 3. odstavka 83. člena ZKP je sodišče bilo dolžno izločiti iz kazenskega spisa tudi ta zapis, v katerem je zajeto obsojenčevo stališče do kaznivega dejanja. Toda zahteva za varstvo zakonitosti ne obrazloži, kako naj bi kršitev določbe 3. odstavka 83. člena ZKP sploh vplivala na zakonitost izrečene pravnomočne sodbe. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Slednje pa pomeni, da je dolžan ne samo navesti določne razloge, s katerimi izpodbija pravnomočno sodno odločbo, temveč jih tudi obrazložiti. V tej zadevi vložnik zahteve navaja in opozarja le na kršitev navedenih določb kazenskega postopka, medtem ko ne utemelji, kako je vplivala na zakonitost sprejete odločitve in je zato v tem delu ni mogoče preizkusiti. Kljub temu je treba vložnika zahteve opozoriti, da glede na vsebino obsojenčevega zagovora, danega v preiskovalnem postopku in v teku glavne obravnave ter glede na vse ostale izvedene dokaze, tudi sicer ni podlage za zaključek, da je zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. M.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavku 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).

Ad. 2/ Zahtevi B. in T.M. za varstvo zakonitosti nista dovoljeni.

Po določbi 1. odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti Državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik. Po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz 2. odstavka 367. člena ZKP. Iz takšne določbe je razvidno, da obsojenčeva žena in njegova hči v položaju, kakršen je v tej zadevi, nimata pravice do vložitve tega izrednega pravnega sredstva. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije njuni zahtevi za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeni (2. odstavek 422. člena ZKP).