Jedro

Ponovno pritožba zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje in pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje nista dovoljeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrglo pritožbo tožene stranke z dne 6.12.2008. Tako je odločilo po ugotovitvi, da je ponovno vložena proti sodbi istega sodišča, opr. št. P 112/2007, z dne 10.1.2008, o kateri je že pravnomočno odločeno, in proti sodbi Višjega sodišča v Celju, opr. št. Cp 264/2008 z dne 20.11.2008, zoper katero ni rednega pravnega sredstva.

Proti sklepu vlaga laično pritožbo tožena stranka. Sklicuje se na 341. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki konkretizira pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče oprlo sklep na ponarejeno listino s ponarejeno vsebino, da s tožečo stranko ni imel nikoli poslovnih stikov (s pripisom: člen 339 ZPP od 1. do 14. točke; - konkretiziracija pritožbenega razloga bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka), da tožeča stranka pri njem nima nobenega dovoljenja za uporabo osebnih podatkov in da ni bilo nobenih podlag za pravdni postopek proti njemu. V njem je navedel, da je vključen v sitem ravnanja z odpadki v občinski firmi E. d.o.o., Občina B. Prilaga obvestilo Vrhovnega državnega tožilstva in Ustavnega sodišča RS o obravnavi njegovih pobud za vložitev izrednega pravnega sredstva oziroma ustavne presoje. Navaja, da o zadevi teče več postopkov in da zahteva kazenski postopek zoper tožečo stranko.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odst. 333. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 73/07-UPB-3), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 2. odst. 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP - ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08), je pritožba redno pravno sredstvo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. Po ugotovitvah prvega sodišča ga je pritožnik v zvezi s sodbo prvega sodišča z dne 10.1.2008 izčrpal. Pritožbeno sodišče je o njej odločilo s sodbo Cp 264/2008, z dne 20.11.2008. Že prvo sodišče je pravilno pojasnilo, da ponovna pritožba kot redno pravno sredstvo ni več mogoča, saj to prepoveduje procesno pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem).

Prav tako je prvo sodišče pravilno poudarilo, da ZPP proti sodbi sodišča druge stopnje ne predvideva rednega pravnega sredstva (pritožbe). To je v skladu s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ki vsakomur zagotavlja le pravico do pritožbe in s tem do dvostopenjskega postopka. Ugotovitev prvega sodišča, da je ponovna pritožba zoper odločbo prvega sodišča ter pritožba zoper odločbo druge stopnje nedovoljena, je zato pravilna v materialnopravnem in procesnem pogledu, saj jo je prvo sodišče po ugotovitvi odločilnih pravnorelevantnih dejstev na podlagi 1. odst. 343. člena ZPP pravilno zavrglo.

S smiselnimi pritožbenimi navedbami o nestrinjanju s pravnomočno odločitvijo o glavni stvari pritožnik torej v tem postopku ne more uspeti, ker zanj niso pravno relevantne. Zoper pravnomočno sodno odločbo oziroma zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, so dopustna le še tako imenovana izredna pravna sredstva, kot jih ureja ZPP v členih 367 in naslednjih. Vendar v okviru rednega preizkusa in podanih pritožbenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnikove vloge ni mogoče obravnavati kot enega od njih.

V obravnavanem primeru namreč ne gre za spor iz 367. člena ZPP (vrednost spora je le 58,32 EUR), da bi bila dovoljena revizija.

Če bo pritožnik želel doseči obnovo postopka (členi 394 ZPP in naslednji), na kar bi utegnilo kazati njegovo pritožbeno pavšalno in nekonkretizirano sklicevanje na opiranje sodišča na ponarejeno listino, bo moral vložiti ustrezen predlog pri prvem sodišču v zakonsko predpisanem roku (396. člen ZPP) in z jasno navedbo obnovitvenih razlogov, zaradi katerih bo zahteval obnovo, okoliščin, iz katerih bo izhajalo, da je predlog vložen v zakonskem roku in dokazi, s katerimi bo podprl svoje navedbe (397. člen ZPP).

V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti (385. člen ZPP in naslednji) pa iz prilog, ki jih prilaga pritožbi, izhaja, da je pri pristojnem organu - Vrhovnem državnem tožilstvu RS - že predlagal vložitev tega pravnega sredstva v vsebinsko identični zadevi. Prav tako je iz priloženih listin k pritožbi razvidno, da je podal tudi vlogo za obravnavo spornega razmerja s tožečo stranko pri Ustavnem sodišču RS. Sklicevanje na priložene dopise (iz katerih je razvidno, da njegovi predlogi niso bili rešeni v njegovo korist) zaradi pavšalnosti in nekonkretiziranosti ne dopušča ocene, da gre za nova tovrstna predloga, vložena zoper v tem postopku izdano odločbo.

Tudi zahteva za uvedbo kazenskega postopka zoper tožečo stranko je v obravnavani vlogi pritožnika presplošna in nekonkretizirana, sicer pa je tudi ni mogoče obravnavati v okviru tega postopka.

Ker pritožbeni razlogi torej niso podani, pa tudi tisti ne, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.