Jedro

Ker 4. odstavek 49.c člena ZSPJS določa, da se nominalni znesek osnove plače prevede z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred iz priloge 1 zakona, bi morala biti tožnica uvrščena v tisti plačni razred iz priloge 1, ki je po vrednosti najbližji nominalnemu znesku osnovne plače. V obravnavanem primeru je sodišče izdalo sodbo, s katero je le ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se ugotovi, da je odločba Generalnega državnega pravobranilca, št. Pers. 9/2007 z dne 20. 12. 2007 nezakonita.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80,00 EUR v 15 dneh po vročitvi sodbe toženi stranki, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi določb 3. in 48. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 95/07, v nadaljevanju ZSPJS-UPB7) in 44. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 94/07, 17/06 in 57/07, v nadaljevanju ZDPra-UPB2) je generalni državni pravobranilec odločil: da je pravna podlaga za izdajo odločbe Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-UPB7), Zakon o državnem pravobranilstvu (ZDPra-UPB2) in Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 109/07) (točka I. izreka); da se s to odločbo tožeči stranki določijo osnovna plača na podlagi uvrstitve njene funkcije v plačni razred, prevedena in primerljiva plača pred prvim obračunom plač po ZSPJS, osnovna plača v skladu s prvim obračunom plač po ZSPJS, varovanje plače, upravičenost do dodatkov, upravičenost do napredovanja in plačila delovne uspešnosti, začetek obračuna in izplačila plače v skladu z ZSPJS in prenehanje veljavnosti določb individualnih aktov (točka II. izreka); da se plača obračunava za povprečno mesečno delovno obveznost v trajanju 174 delovnih ur (točka III. izreka); navedel osnovni količnik za plačilni razred tožeče stranke po ZDPra, ki se uporablja do začetka izplačila plač po ZSPJS, skupni količnik, upoštevajoč pri tem dodatek zaradi nezdružljivosti funkcije in dodatek za opravljanje funkcije na sedežu po ZDPra, ki se uporablja do začetka izplačila po ZSPJS, osnovo za obračun, nominalni znesek osnovne plače, skupne dodatke, prevedeni plačni razred in pripadajočo prevedeno osnovno plačo pred prvim obračunom plače v skladu z ZSPJS (točka IV. izreka); določil tožeči stranki plačni razred po 7. členu ZSPJS in osnovno plačo po 9. členu ZSPJS ter način odprave nesorazmerij po dinamiki, določeni v 49.č členu ZSPJS (točka V. izreka); odločil o varovanju plače tožeče stranke do primerljivega zneska plače, določenega po ZSPJS, v skladu z 49.f členom ZSPJS (točka VI. izreka); odločil, da tožeči stranki pripadajo dodatki v skladu z ZSPJS (točka VII. izreka); odločil o upravičenosti tožeče stranke do napredovanja in plačila delovne uspešnosti (točka VIII. izreka); navedel, da se plača tožeče stranke obračuna mesečno ter da se prvi obračun in izplačilo plače v skladu s to odločbo izvede za mesec januar 2008 (točka IX. izreka); navedel, da s to odločbo prenehajo veljati vse določbe individualnih aktov, izdanih tožeči stranki, ki se nanašajo na uvrstitev v plačilni razred po predpisih, ki so se uporabljali do začetka izplačila plač po ZSPJS oziroma na obračun plače po predpisih, ki so se uporabljali do začetka izplačila plač po ZSPJS (točka X. izreka); navedel, da je sestavni del odločbe priloga s pregledom in oznako podatkov, potrebnih za odločbo oziroma obračun plače (točka XI. izreka); navedel, da odločba začne veljati s 1. 1. 2008 (točka XII. izreka). V obrazložitvi se sklicuje tudi na Akt o prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač funkcij in prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač funkcionarjev Državnega pravobranilstva ter njihovi uvrstitvi v plačne razrede št. DP-AO1-324/2007 z dne 13. 12. 2007, ki ga je izdal generalni državni pravobranilec, ter prilogi 1 in 3 ZSPJS. Z izpodbijano odločbo je bil nominalni znesek osnovne plače tožeče stranke preveden v 50. plačni razred oziroma je bila tožeča stranka uvrščena v 49. plačni razred.

Vlada RS je z odločbo z dne 3. 7. 2008 zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo. Presodila je, da je bila plača tožeče stranke prevedena skladno s četrtim odstavkom 49. c člena ZSPJS, v skladu z 9. členom tega zakona pa je bila določena osnovna plača. Izpodbijana odločba je obrazložena v okviru izreka odločbe. Pojasnjuje, da ZSPJS loči prevedbo nominalnega zneska osnovne plače – ta se opravi na podlagi četrtega odstavka 49. c člena, in uvrstitev v plačni razred – kar določa drugi odstavek 9. člena. Ker je tožeča stranka dosegla eno napredovanje, je bila pravilno uvrščena v 49. plačilni razred. Varovanje osnovne plače je določeno v 49. f členu ZSPJS. Ker bi tožeča stranka po ZSPJS prejela plačo v nižjem znesku kot po predpisih, ki so se uporabljali do začetka obračuna plač po ZSPJS, se ji do izenačitve obeh zneskov izplačuje višji znesek. Izpodbijana odločba tako ni v nasprotju z 42. členom ZDPra, v nasprotju z načelom zaupanja v pravo in načelom spoštovanja pridobljenih pravic. Odločba vsebuje tudi vse elemente, ki jih zahteva določba drugega odstavka 48. člena ZSPJS.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je državna pravobranilka na Državnemu pravobranilstvu v Ljubljani in je uvrščena v plačilni razred 3,02. Upravni akt izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Ne soglaša s stališčem Vlade, ki ocenjuje odločbo Generalnega pravobranilca, ki je prevedel nominalni znesek osnovne plače v 50. plačni razred in jo uvrstil v 49. plačni razred kot pravilno in zakonito. Po mnenju Vlade RS je pravilen in zakonit tudi akt o prevedbi. Zaradi nedopustnega znižanja plače in nedopustnega odvzema napredovanj je izpodbijana odločba tudi v nasprotju z načelom zaupanja v pravo in načelom spoštovanja pridobljenih pravic. Pravne podlage za uvrstitev v 49. plačni razred ne daje niti 2. odstavek 9. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS), na katerega se sklicuje Vlada RS v svoji odločbi. Iz točke IV. odločbe izhaja, da znaša primerljivi znesek plače, določen po predpisih, ki se uporabljajo do začetka izplačila plač po ZSPJS, 3.449,97 EUR. Odločba navaja, da je slednji izračun iz vrednosti nominalnega zneska osnovne plače, povečanega za dodatke, upoštevane v primerljivem znesku plače, določenem po predpisih, ki se uporabljajo do začetka izplačila plač po ZSPJS. Nominalni znesek osnovne plače je 3.108,10 EUR, preveden v plačni razred 50, v katerem znaša osnovna plača 3.058,38 EUR. V. točka določa, da ji v skladu s prvim obračunom plač po ZSPJS pripada osnovna plača plačnega razreda 49 v znesku 2.940,75 EUR. Podlaga za tako uvrstitev v 49. plačni razred je odločba, akt o prevedbi in ZSPJS. Po določbah ZSPJS bi bila pravilna prevedba osnovne plače v 51. plačni razred iz priloge 1 k ZSPJS. ZSPJS določa prevedbo nominalnega zneska osnovne plače funkcije z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred. Peti odstavek 42. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra) določa, da se osnovna plača med trajanjem funkcije ne sme znižati, razen v primerih, ki jih določa ta zakon. Prevedba bi se lahko opravila le z uvrstitvijo v plačni razred, ki je po vrednosti najbližji znesku funkcionarjeve osnovne plače, ki jo je dosegel do dne prevedbe oziroma v primeru državnih pravobranilcev, z uvrstitvijo v plačni razred, ki ne zniža njihove dosedanje osnovne plače. Kakršna drugačna prevedba je nezakonita. Nominalni znesek osnovne plače, ki jo je dosegla do dne prevedbe, je 3.108,10 EUR. Navedeni znesek je po vrednosti najbližji 51. plačnemu razredu iz priloge 1 ZSPJS, ki znaša 3.180,71 EUR. Gre za odstopanje v znesku 122,33 EUR v njeno škodo. Zato 49. plačni razred ne ustreza standardu „po vrednosti najbližjega plačnega razreda“ iz 49c. člena ZSPJS. Nezakonit je tudi akt o prevedbi. Iz določb 3. člena izhaja, da so nominalni zneski plač državnih pravobranilcev na sedežu prevedeni v 49. - 54. plačni razred, uvrščeni pa v 48. - 51. razred. Akt o prevedbi pri prevedbi po določbah 49.c člena ZSPJS brez vsake zakonske podlage ločuje prevedbo na dve fazi – na fazo prevedbe in na fazo uvrstitve. Akt sledi logiki, da se funkcionar lahko prevede le v tisti plačni razred, ki po svoji številki (od spodaj navzgor) ustreza številki plačnega razreda, ki ga je dosegel z napredovanji pred ZSPJS. Ker je bila doslej uvrščena v 2. plačilni razred (3,02) se naj bi tudi po ZSPJS lahko uvrstila le v 2. plačni razred, ne glede na njegovo vrednost. Po dosedanjih predpisih je bil državni pravobranilec praviloma uvrščen v 4. plačilne razrede. Podlaga za to je bil ZDPra, ki je odkazoval na uporabo Zakona o sodniški službi (ZSS), ta pa je v 47. členu določal plačilne razrede višjih sodnikov s količnikom 2,89, 3,02, 3,14 in 3,47. ZSPJS pa omogoča za državne pravobranilce 6 plačnih razredov. Isto povzema tudi akt. Vendar je možnost več napredovanj samo navidezno ugodna. Razlika med najnižjim in najvišjim plačilnim razredom po ZSS in najnižjim in najvišjim plačnim razredom po ZSPJS je zneskovno enaka, kar pomeni, da mora državni pravobranilec po sistemu ZSPJS za zneskovno enako povišanje plače napredovati večkrat. Povedano med drugim pomeni, da ZSPJS in akt za dosego najvišje osnovne plače zahtevata dve napredovalni obdobji več kot dosedanji sistem. Z načinom, kot je bil določen v aktu o prevedbi, in ga upošteva tudi izpodbijana odločba, je nominalni znesek osnovne plače le po številki enak, torej 2. plačni razred po ZSPJS, in se nedopustno zniža. Peti odstavek 42. člena ZDPra pa določa, da se državnemu pravobranilcu osnovna plača med trajanjem funkcije ne sme znižati. Nasprotno od navedb Vlade RS ji je s prevedbo, kot jo določa akt o prevedbi in upoštevata izpodbijani odločbi, odvzeto eno napredovanje, kar je v nasprotju z določili ZDPra, ki ne predvideva možnosti odvzema doseženih napredovanj. Vlada spregleda dejstvo, da se ji je s prevedbo in uvrstitvijo po izpodbijanih odločbah odvzelo bodoče napredovanje. Napredovanje v višji plačni razred, ki se ne odraža tudi v nominalno višjih prejemkih, po svoji vsebini ni napredovanje v višji plačni razred, pač pa pomeni le preimenovanje dela razlike, ki se ji po znižanju osnovne plače zaradi prevedbe izplačuje v izogib znižanju nominalnega zneska prejemkov iz obdobja pred prevedbo. Ob naslednjem napredovanju bo nominalni znesek njenih prejemkov ostal enak sedanjemu, spremenilo se bo le razmerje med delom, imenovanim „osnovna plača“, ki se bo povečal, in delom, imenovanim „razlika do plače glede na 49.c člen“, ki se bo ustrezno zmanjšal. Končni znesek prejemkov pa bo ostal enak. Takšno stanje bo trajalo do takrat, dokler ne bo vrednost plačnega razreda, katerega bo za napredovanje še morala doseči, enaka vrednosti osnovne plače pred prevedbo. Upoštevajoč to dejstvo je trditev, da ji z izpodbijano nezakonito prevedbo plače ni odvzeto napredovanje, nepravilno. Od 1. 1. 2008 se je plača zaradi znižanja dodatka na delovno dobo z 0,5 % za vsako začeto leto delovne dobe na 0,3 % za vsako zaključeno leto delovne dobe tudi znižala. Varovana primerljiva plača vsebuje le dodatek na delovno dobo do 31. 12. 2007, za nadaljnje obdobje pa se dodatek dejansko sploh ne obračunava oziroma izplačuje, niti v višini 0,3 % za doseženo delovno dobo, ampak se le zmanjšuje znesek razlike med varovano primerljivo plačo in primerljivo plačo po ZSPJS. Delovna doba, dosežena po prevedbi, se ne upošteva oziroma se ne upošteva le pri izračunu pripadajoče plače po določbah ZSPJS, kar dejansko pomeni znižanje plače v nasprotju z določbo 5. odstavka 42. člena ZDPra. Z izpodbijano odločbo ni odločeno o tem dodatku, kakor tudi ne o drugih dodatkih, kar je v nasprotju z 48. členom ZSPJS. ZSPJS tudi ne pozna dodatka na nezdružljivost funkcij, do katerega je bila upravičena v predhodni odločbi o plači. Za funkcijo državnega pravobranilca po določbah ZDPra, ki napotuje na uporabo določb ZSS, še vedno velja, da je z njo nezdružljivo opravljanje praktično vsake dejavnosti, s katero bi si lahko izboljšala svoj materialni položaj. Predlaga, sodišče odpravi odločbo tožene stranke in zahteva povrnitev stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Za primer, da sodišče pravnih argumentov tožeče stranke ne sprejme in meni, da sta izpodbijani odločbi v skladu z ZSPJS in ZDPra, pa predlaga, da sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti določbe 3. člena akta o prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač funkcij in prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač funkcionarjev Državnega pravobranilstva ter njihovi uvrstitvi v plačne razrede z dne 13. 12. 2007, kot tudi določb 48. in 49.c člena ZSPJS.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Sklicuje se na določbi 49.a in 49.c člena ZSPJS-UPB7. Glede varstva, ki ga za osnovno plačo določa ZDPra v 42. členu, meni da ga zagotavlja tudi ZSPJS, ki varovanje plače ureja v 49.f členu. Pojasnjuje, da ZSPJS loči prevedbo nominalnega zneska osnovne plače od uvrstitve v plačni razred. Prevedba se opravi na podlagi četrtega odstavka 49.c člena, drugi odstavek 9. člena pa določa, da je osnovna plača določena s plačnim razredom, v katerega je uvrščena funkcija oziroma s plačnim razredom, pridobljenim z napredovanjem. Glede znižanja dodatka za delovno dobo pa odgovarja, da je v okviru primerljivih zneskov plač po sedmem odstavku 49.f člena ZSPJS zajet tudi ta dodatek.

Tožba je utemeljena.

Po določbi četrtega odstavka 49.c člena ZSPJS-UPB7 se nominalni znesek osnovne plače funkcionarja, izračunan v skladu s 49.a in 49.b členom prevede v plačni razred po tem zakonu z uvrstitvijo v po vrednosti najbližji plačni razred iz priloge 1, vendar ne nižje kot v plačni razred, ki je za toliko razredov višji od plačnega razreda funkcije, kot jih je funkcionar dosegel do dneva prevedbe. Prevedba se določi z aktom organa uporabnika proračuna, ki je pristojen za urejanje pravic in obveznosti iz delovnih razmerij. Na tej podlagi je Generalni državni pravobranilec izdal Akt o prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač funkcij in prevedbi nominalnih zneskov osnovnih plač funkcionarjev Državnega pravobranilstva ter njihovi uvrstitvi v plačne razrede št. DP-AO1-324/2007 z dne 13. 12. 2007 (v nadaljevanju Akt), s katerim je bil nominalni znesek osnovne plače funkcije državnega pravobranilca na sedežu preveden v 49. plačni razred, uvrščen pa v 48. plačni razred, nominalni znesek osnovne plače funkcije državnega pravobranilca na zunanjem oddelku je bil preveden v 47. plačni razred, uvrščen pa v 48. plačni razred, nominalni zneski osnovnih plač državnih pravobranilcev na sedežu so bili prevedeni v 49. do 54. plačni razred, uvrščeni pa v 48. do 51. plačni razred, nominalni zneski osnovnih državnih pravobranilcev na zunanjem oddelku pa so bili prevedeni v 47. do 52. plačni razred, uvrščeni pa v 48. do 51. plačni razred.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožeča stranka pred prevedbo zasedala mesto državne pravobranilke na sedežu, uvrščena pa je bila v plačilni razred II. s koeficientom 3,02. Po določbi 42. člena ZDPra (Uradni list RS, št. 20/97) je to pomenilo, da je bila uvrščena v drugi plačilni razred. Preveden plačni razred (po vrednosti najbližji plačni razred iz priloge 1) je bil 50. Glede na uvrstitev, predpisano z Aktom, je bila osnovna plača tožeče stranke uvrščena v 49. plačni razred. Kot izhaja iz obrazložitve (drugostopne odločbe), je bila tožeča stranka uvrščena v 49. razred, ker je dosegla eno napredovanje.

Po presoji sodišča je Akt, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba, nezakonit. V času izdaje Akta je veljal ZDPra-UPB2 (obsega noveli ZDPra-A, Uradni list RS, št. 17/06 in ZDPra-B, Uradni list RS, št. 57/07), ki je 51. členu določal, da državni pravobranilci lahko napredujejo za šest plačnih razredov, v višji plačni razred pa je državni pravobranilec lahko napredoval vsaka tri leta (52. člen). Napredovanje je zajemalo napredovanje v višje plačne razrede znotraj plačne lestvice za posamezno funkcijo (tretji odstavek 51. člena ZDPra-UPB2). Glede izhodiščnega plačnega razreda je drugi odstavek 44. člena ZDPra-UPB2 odkazoval na zakon, ki ureja sistem plač v javnem sektorju. ZSPJS-UPB7 je v prilogi 3 določil, da je plačni razred funkcije državnega pravobranilca 48. ZSJPS-UPB7 oziroma ZDPra-B (6. člen) sta izhaja iz enakega izhodiščnega plačnega razreda za državnega pravobranilca na sedežu in državnega pravobranilca na zunanjem oddelku, kar je vplivalo na izhodiščni razred državnega pravobranilca na sedežu, ki je imel po ZDPra/97 10% dodatek za opravljanje funkcij na sedežu. Glede na navedene določbe je državni pravobranilec lahko napredoval od 48. do 54. plačnega razreda. Takšen sistem napredovanja, ki je bil uzakonjen z ZDPra-A (uvrstitve po ZDPra–A so bile do uveljavitve ZDPra-B zadržane glede na 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. 60/06, 214/06 in 228/06), je spremenil napredovanje, kot je bilo predpisano po ZDPra, Uradni list RS, št. 20/97, po katerem je državni pravobranilec v višji plačilni razred lahko napredoval vsakih šest let (52. člen ZDPra/97), napredovanje pa je bilo možno v tri plačilne razrede (plačilni razred II s koeficientom 3,02, plačilni razred III s koeficientom 3,14 in plačilni razred IV s koeficientom 3,47, člen 42 ZDPra/97). Primerjava obeh sistemov pokaže, da je ZDPra-UPB2 omogočal hitrejše postopno napredovanje (vsaka tri leta), možnost najvišjega napredovanja pa je bila enaka (doseči ga je bilo možno v 18 letih). Ker so pravobranilci, ki so bili na funkcijo imenovani pred uveljavitvijo novega sistema napredovanja, lahko napredovali že po prejšnjem sistemu napredovanja, ki je po povedanem primerljiv, bi bilo po mnenju sodišča v prejšnjem sistemu dosežena napredovanja treba ustrezno upoštevati pri uvrščanju v plačne razrede po ZSPJS, da bi bilo tako zadoščeno zakonski zahtevi po uvrstitvi v plačni razred, ki ga je državni pravobranilec dosegel z napredovanjem (49. c člen ZSPJS-UPB7) oziroma zakonski prepovedi poslabšanja položaja državnega pravobranilca v zvezi z njegovim napredovanjem (tretji odstavek 34. člena ZDPra-A). Akt, ki je bil podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, pa izhaja iz golega števila napredovanj po prejšnjem sistemu napredovanja, in je kot tak po mnenju sodišča neskladen z zakonom.

Ne strinja pa se sodišče s tožečo stranko, da Akt brez zakonske podlage ločuje prevedbo na fazo prevedbe in fazo uvrstitve. Po prehodnih določbah razdelka „1. Prevedba osnovne plače javnega uslužbenca in funkcionarja ter njena uvrstitev v plačni razred“ se je znesek osnovne plače funkcionarja, izračunan po 49.a členu, prevedel v plačni razred, vrednostno najbližji iz Priloge 1, ter nato uvrstil v plačni razred po ZSPJS. Določba 49.c člena po mnenju sodišča ni izrecno varovala doseženega plačnega razreda (pri tem ni nepomembno, da je ZDPra-B odpravil dodatek za opravljanje funkcije na sedežu, kar se je izražalo v višini plače državnega pravobranilca na sedežu in državnega pravobranilca na zunanjem oddelku), temveč dosežena napredovanja glede na plačni razred funkcije državnega pravobranilca.

Ker je po presoji sodišča Akt neskladen z zakonom, je tudi izpodbijana odločba, ki na njem temelji, nezakonita. S tem se sodišče ne opredeljuje, v kateri plačni razred bi morala biti uvrščena tožeča stranka, saj je zakon določitev uvrstitve funkcionarjev prepustil uporabniku proračuna, v konkretnem primeru Generalnemu državnemu pravobranilcu.

Kolikor se tožeča stranka glede znižanja plač sklicuje na znižanje dodatka na delovno dobo, točno ugotavlja, da ta v izpodbijani odločbi ni določen, oziroma v VII. točki samo odkazuje na ZSPJS. Torej je o tem generalni pravobranilec moral izdati še drugo odločbo, s katero je individualiziral to določbo in je zoper to tožeča stranka imela pravno varstvo. Zakonska določba, s katero je bil v času izdaje izpodbijane odločbe določen ta dodatek, je že prenehala veljati z ZSPJS-I (Uradni list RS, št. 58/08). Sicer pa dodatek za delovno dobo ni ustavnopravna kategorija. Odločitev zakonodajalca, da ta dodatek zniža, sodi v polje proste presoje zakonodajalca (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-224/08-14 z dne 21. 1. 2010, Uradni list RS, št. 8/10). Znižanje plač zaradi spremenjene višine dodatka po ZSPJS-UPB7 preprečuje prevedbeni dodatek (49. in 49.f člen). Glede različne določitve dodatka za delovno dobo funkcionarjem in javnim uslužbencem pa je Ustavno sodišče RS že v odločbi št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06 navedlo, da je zaradi različnega pravnega statusa funkcionarjev in javnih uslužbencev načeloma ustavno dopustno različno urejanje plače. Glede dodatka za nezdružljivost funkcij sodišče odgovarja, da je ta vključen v izračun osnovne plače. V okviru tožbenega predloga, da sodišče odpravi prvostopno in drugostopno odločbo, je sodišče izdalo sodbo, s katero je ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe. Kot je pojasnilo zgoraj, je odločba nezakonita, ker temelji na z zakonom neskladnem podzakonskem predpisu. Kršitev materialnega prava je po ZUS-1 sicer sankcionirana z odpravo izpodbijane odločbe (4. točka prvega odstavka 64. člena), ki pa v obravnavanem primeru ne bi bila ustrezna. Izpodbijana odločba je bila že izvršena; na njeni podlagi se je tožeči stranki izplačevala plača od 1. 1. 2008 do konca učinkovanja te odločbe. Z ZSPJS-L (Uradni list RS, št. 91/09) so bile namreč uzakonjene spremembe v plačnem sistemu, ki so se nanašale tudi na državne pravobranilce (povišan je bil izhodiščni plačni razred in zmanjšan razpon možnih napredovanj). Novela je predvidela prehodno ureditev z učinkom od 1. 7. 2009 (17. in 24. člen), in poračun razlike med osnovno plačo po ZSPJS-L in osnovno plačo, določeno pred tem zakonom, tj. z izpodbijano odločbo. Zakonske določbe, ki so veljale za čas učinkovanja izpodbijane odločbe, so torej časovno že izčrpane in jih v primeru odprave izpodbijane odločbe v ponovnem postopku ne bi bilo mogoče uporabiti. Poleg tega je ZSPJS-UPB7 zagotavljal, da se državnim pravobranilcem plača ob prehodu na nov sistem ni mogla nominalno znižati, saj jim je bil v skladu s sedmim odstavkom 49.f člena ZSPJS-UPB7 varovan primerljivi znesek plače po prejšnjih predpisih. Ugotovljena nezakonitost izpodbijane odločbe pa je podlaga za morebitno uveljavljenje odškodnine zaradi povišanja osnovne plače plačnega razreda, v katerega naj bi bila tožeča stranka uvrščena, v drugih postopkih.

Upoštevaje navedeno je sodišče ob uporabi določbe drugega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izpodbijane odločbe, ne da bi poseglo v njen pravni obstoj.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter po določbi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) tožeči stranki priznalo stroške v višini 80 EUR.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.