Jedro

Storilec je bil v pravnem pouku sodbe pravilno opozorjen, da pritožba ni dovoljena, vendar jo je kljub temu vložil, zaradi česar jo je prvostopno sodišče z izpodbijanim sklepom utemeljeno in zakonito zavrglo.

Določila 2. odstavka 66. člena ZP-1, ki urejajo pravico do pritožbe v primerih odločanja po zahtevi za sodno varstvo, niso protiustavna. Prav tako storilcu ne jemlje pravico do pritožbe dejstvo, da bo moral (če njegovi pritožbi ne bo ugodeno ali če bo pritožba zavržena) plačati sodno takso, glede na to, da plačilo sodne takse ni pogoj za vložitev pravnega sredstva, temveč se sodna taksa odmeri po pravnomočnosti odločitve in glede na uspeh pri pritožbi. Poleg tega sme sodišče, ki vodi postopek o prekršku, oprostiti obdolženca, ki mu je bila izrečena sankcija, povrnitve stroškov postopka (med drugim sodne takse), če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati.

Izrek

Pritožba storilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe kot nedovoljene.

Storilec je dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrajno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo storilca kot nedovoljeno glede na to, da jo je vložil proti sodbi, s katero je okrajno sodišče zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in v takem primeru pritožba ni dovoljena.

Proti sklepu se pravočasno pritožuje storilec. Meni, da gre za prepoved pritožbe na odločbo sodišča in mu je zato odvzeta pravica do pravnega sredstva, ki pa je ustavna pravica. Hkrati sodišče navaja, da je potrebno za pritožbo plačati sodno takso, kar pa je dodatna nedovoljena in prepovedana omejitev pravice do pravnega sredstva. Če kakršenkoli predpis preprečuje pritožbo, je to v nasprotju z ustavo. Meni zato, da je sodišče grobo kršilo zakon in ustavo v pravnem pouku ter je brezpredmetna vsebina sodbe, kot tudi sklep z dne 29. 12. 2010. Pritožba storilca ni utemeljena.

Že prvostopno sodišče je v razlogih sklepa obrazložilo, v katerih primerih je (kadar sodišče odloča po vloženi zahtevi za sodno varstvo) pritožba dovoljena in kdaj ne, zato se višje sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa. Storilec je bil v pravnem pouku sodbe z dne 29. 9. 2010 pravilno opozorjen, da pritožba ni dovoljena, vendar jo je kljub temu vložil, zaradi česar jo je prvostopno sodišče z izpodbijanim sklepom z dne 29. 12. 2010 utemeljeno in zakonito zavrglo po določilih osmega odstavka 66. člena ZP-1. S tako odločitvijo sodišča prve stopnje storilcu ni bila vzeta pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS glede na to, da ta pravica ni absolutna in ne more iti v nedogled, temveč je v sistemskem zakonu (Zakonu o prekrških - ZP-1) urejena pravica do pritožbe in je prvostopno sodišče pri svoji odločitvi ta določila spoštovalo. Sicer pa je tudi že Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-56/06 z dne 15. 3. 2007 odločilo, da določila drugega odstavka 66. člena ZP-1, ki urejajo pravico do pritožbe v primerih odločanja po zahtevi za sodno varstvo, niso protiustavna. Prav tako storilcu ne jemlje pravico do pritožbe dejstvo, da bo moral (če njegovi pritožbi ne bo ugodeno ali če bo pritožba zavržena) plačati sodno takso glede na to, da plačilo sodne takse ni pogoj za vložitev pravnega sredstva, temveč se sodna taksa odmeri po pravnomočnosti odločitve in glede na uspeh pri pritožbi. Poleg tega sme (po določilih petega odstavka 144. člena ZP-1) sodišče, ki vodi postopek o prekršku, oprostiti obdolženca, ki mu je bila izrečena sankcija, povrnitve stroškov postopka (med drugim sodne takse), če bi bilo zaradi plačila stroškov ogroženo njegovo vzdrževanje ali vzdrževanje tistih, ki jih je dolžan preživljati, seveda pa to naredi na predlog za oprostitev plačila sodne takse.

Ker pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopnega sodišča o zavrženju pritožbe kot nedovoljene pravilna in zakonita glede na določila 161. člena ZP-1 (ki pojasnjujejo pojem nedovoljene pritožbe) v povezavi s 66. členom ZP-1 (ki določa, kdaj je dovoljena pritožba pri odločanju v zvezi z zahtevo za sodno varstvo), je po določbi tretjega tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 zavrnilo pritožbo storilca kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je višje sodišče glede na določila 147. člena ZP-1 naložilo še plačilo stroškov pritožbenega postopka v obliki sodne takse. Le-ta bo storilcu odmerjena naknadno s posebnim plačilnim nalogom in skladno z določili Zakona o sodnih taksah.