Jedro

Obtoženca kot sostorilca sta po predhodnem dogovoru in medsebojno določeni vlogi od neznanega prevzemnika prevzela ukradeno vozilo, za katerega sta vedela, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem tatvine in ga odpeljala v namembni kraj, kjer sta bila s strani policistov slučajno zasačena. Zagovornika v pritožbi izpodbijata zavest obeh storilcev o tem, da bi vedela, da gre za ukraden avto in da bi sploh medsebojno dogovorno sodelovala. Sodišče prve stopnje je njune zagovore pravilno ocenilo kot nesprejemljive, sodišče druge stopnje pa je v krivdi takšno sodbo potrdilo, znižalo pa je kazen enemu od obtožencev, ker je ocenilo, da je drugi obtoženec bil že prej obsojen zaradi kaznivih dejanj podobnega značaja in da je imel kot sostorilec večjo vlogo kot drugi obtoženec. Pritožbenim pomislekom obramb, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke člena 364/1 ZKP ni sledilo, ker takih kršitev ni našlo.

Izrek

Pritožbi zagovornika obt. N.Č., ki se izdaja tudi za osebo z imenom V.H. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazni spremeni tako, da se temu obtožencu kazen zniža na 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora.

Pritožba zagovornika tega obtoženca, v celoti pa pritožbi javnega tožilca in zagovornika obt. D.J. se zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obt. D.J. se oprosti povrnitve stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 95. čl. ZKP.

Obrazložitev

S sodbo, ki je navedena v uvodu, sta bila D.J. in N.Č. spoznana za kriva, da sta kot sostorilca storila kaznivo dejanje prikrivanja po III. v zvezi s I. odst. 176. čl. KZ RS. Vsakemu je bila izrečena kazen enega leta in šestih mesecev zapora, v takšno kazen pa obema vštet pripor od 21. aprila 1993 dalje. Obema je bil po 70. čl. KZ SFRJ izrečen tudi varnostni ukrep izgona tujca iz države za dobo petih let. Sodbo sodišča prve stopnje izpodbijajo javni tožilec ter zagovornika obeh obtožencev. Javni tožilec izpodbija odločbo o kazni glede obeh obtožencev, pri čemer predlaga za oba obtoženca višje kazni.

Zagovornika obtožencev pa izpodbijata krivdo z uveljavljanjem pritožbenih razlogov, navedenih v 363. čl. ZKP, predlagata pa razveljavitev sodbe in novo sojenje, zagovornik obt. N.Č. oprostitev tega obtoženca, pa tudi sojenje pred sodiščem prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom. Zagovornik obt. D.J. hkrati s pritožbo odgovarja tudi na pritožbo javnega tožilca, za katero meni, da ni utemeljena in predlaga zavrnitev te pritožbe.

Že po izrečeni sodbi in ko so bile vložene pritožbe je oddelek kriminalistične tehnike UNZ Ljubljana dne 20.9.1993 sporočil sodišču prve stopnje, da utemeljeno sumijo, da je oseba, ki je priprta pod imenom N.Č., dejansko V.H., roj. 1. maja 1964. Pri pregledu daktiloskopskih kartonov s prstnimi odtisi daktiloskopiranih oseb so ugotovili, da je bila ista oseba dne 26.3.1993 daktiloskopirana pod imenom N.Č., že prej, in sicer 30.9.1991 pa pod imenom V.H.. Tudi s primerjavo fotografij se ugotovili, da je ista oseba enkrat fotografirana pod imenom V.H., kar je bilo dne 30.9.1991, drugič pa pod imenom N.Č., in sicer dne 26.3.1993. V zvezi s takšno ugotovitvijo je bil nato dan v strokovno obdelavo potni list, s katerim se je obt. N.Č. izkazoval, vendar je strokovna služba ugotovila, da po vsej verjetnosti ne gre za dokument, ki bi bil ponarejen, čeprav te možnosti ne izključuje.

Sodišče druge stopnje je zahtevalo, naj sodišče prve stopnje na ustrezen način ugotovi, kaj je na stvari. Iz zapisnika o zaslišanju obt. N.Č., ki ga je opravilo sodišče, pa tudi iz uradnega zaznamka kriminalista T.P., ki je z obtoženim N.Č. opravil razgovor v enakem smislu, je razvidno, da naj bi bili njegovi pravi osebni podatki sledeči. V zvezi s takšnim pojasnilom obtoženca, ki se je ves čas kazenskega postopka izdajal za osebo z imenom N.Č. in z osebnimi podatki, kot so navedeni v sodbi sodišča prve stopnje in razvidni iz potne listine, ki je bila temu obtožencu zasežena, je sodišče druge stopnje, da ne bi bilo morebitnih kasnejših dvomov o identiteti obtoženca N.Č., v izrek sodbe dodalo tudi priimek V.H., katerega osebni podatki so v tej obtožbi povedani, ker ni povsem zanesljivo, katera osebna identiteta je prava.

V zvezi s pritožbami pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je deloma utemeljena le pritožba zagovornika obt. N.Č. (V.H.).

Sodišče druge stopnje po proučitvi spisa in pritožbenih navedb obeh zagovornikov ocenjuje, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v smislu 11. točke I. odst. 364. čl. ZKP, pa tudi dejansko stanje je prav ugotovljeno. Zagovornika vidita bistveno kršitev določb kazenskega postopka v tem, da naj bi bil opis dejanja nejasen, protisloven in tudi v nasprotju s podatki spisa in sicer v tem smislu, da izrek sodbe navaja vseskozi dvojino, kar naj ne bi bilo skladno s tem, da lahko avto vozi le eden, ne pa dva.

Menita tudi, da ni v izreku povedano, za kakšen predhoden dogovor med obtožencema naj bi šlo in v zvezi s tem za sostorilstvo. Kar zadeva krivdo, ki jo pritožnika izpodbijata, pa vztrajata na zagovorih obtožencev, pri čemer tudi menita, da sodišče prve stopnje zagovorov ni ocenjevalo, kar bi tudi pomenil pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Obtoženca sta v zagovorih prozorno neiskrena od opisovanja, koliko časa in kako dobro naj bi se poznala, na kakšen način sta se na dan dejanja zjutraj ob 7. uri sploh znašla v lokalu P. na Viču, pa do tega, kaj so bili motiv in razlogi, da si je obt. D.J. sposodil od svaka P.P. osebni avto, ki ga je nato vozil ves čas obt. N.Č. - H., obt. D.J. pa avto, za katerega se je izkazalo, da je bil ukraden.

Tudi v razlogih, zakaj sta zavila pred Metliko na stransko cesto, se tam ustavila in je Č. - H. "ugotovil", da mora nujno do prve hiše natočit vodo v hladilnik, in zakaj sta prvotno zatrjevala, da ni nihče od njiju vozil ukradenega avta in obtoženi D.J. celo odvrgel na skrivaj ključ tega vozila, sta povsem neprepričljiva.

Glede obeh obtožencev je izkazano, da sta se na dan dejanja znašla ob istem času v istem lokalu in bila v družbi neznane ženske in moškega z imenom Sašo in da je bilo obema znano, da naj bi za tega človeka, ki ga niti dobro ne poznata, kot zatrjujeta, kar zaradi neke dobrote peljala v Metliko avto, ki jima je bil dostavljen na nenavadnem kraju. Obt. D.J. priznava, da si je od svaka P.P. dan pred tem sposodil osebni avto Zastava 101, ker je vedel, da mora naslednjega dne peljati avto, ki ga je zaupal v prevoz bežni znanec z imenom Sašo, na področje Metlike, za nazaj pa je rabil lasten prevoz, sicer bi moral na javno prevozno sredstvo. Vsekakor ni naključje, da se je obt. N.Č. - H. prav takrat nahajal s soobtoženim D.J. v istem lokalu, ko je jasno, da obt. D.J. dveh vozil ne bi mogel peljati. Takšno usklajeno delovanje pomeni predhodno dogovarjanje, saj sta tudi zatrjevana neznanca pripeljala avto na domenjen kraj po dogovoru in ne le slučajno. Nihče od obtožencev pa ne zna pojasniti, kakšen razlog naj bi neznanca imela, da zaprosita za dostavo avtomobila neznane ljudi. Kar zadeva pritožbene pomisleke obrambe v zvezi z zatrjevano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka in nejasnostjo glede sodbe pri uporabi dvojine je iz izreka točno razvidno, kakšno vlogo je vsak od obtožencev imel in sicer, da se je D.J. peljal z ukradenim avtom VW Golf Rabbit, N.Č. pa pred njim z osebnim avtom Zastava 101, ki je last svaka D.J. in ki ga je D.J. pred tem pripeljal na dogovorjeno mesto pred bencinsko črpalko.

Dvojina torej ni uporabljena v tem smislu, kot da bi oba vozila ukradeni avto, kar pomeni očitno sprenevedanje pritožbe pritožnikov.

V zagovorih obtožencev, ki sta jih podala večkrat, tako pred preiskovalnim sodnikom kot tudi na glavnih obravnavah je toliko neskladij in nelogičnosti, ki jih sodba sodišča prve stopnje tudi ocenjuje, da v nobenem primeru ne gre za obtoženca kot osebi, ki bi nekemu skoraj neznanemu človeku delala uslugo. Sta pa bila vsekakor presenečena in zmedena pri ugotovitvi, da ju utegne policijska patrola na cesti ustaviti, takrat pa sta ravnala tako, da sta vzbudila pozornost policistov, kot je obširno povedano v razlogih napadene sodbe. Najprej sta policistom zanikala, da bi imela kakršnokoli povezavo z golfom, ki so ga policisti našli parkiranega, ko pa je 9-letni otrok povedal, da je eden od obtožencev golfa pripeljal (ugotovljeno je bilo, da je bil to obt. D.J.) in ko je N.M., h kateremu sta se obtoženca skupaj v avtu Zastava 101 zatekla pod pretvezo, da potrebujeta vodo za hladilnik, prinesel policistom odvržen ključ ob navedenem vozilu, kar so sicer prej policisti spregledali, je obt. D.J. priznal, da je avto res on pripeljal in po svoje razlagal, zakaj je odvrgel ključ in zakaj se je predstavljal pod drugim imenom. Da nima osebnih dokumentov je policistom povedal še predno je bil ključ najden in ne more biti odvrženje ključa motiv v tem smislu, kot ga zatrjuje obtoženi D.J., da jih je odvrgel zato, ker ni imel dokumentov. Pojasnilo obt. N.Č. (H.), da naj bi z glavne ceste zapeljal vzvratno na stransko cesto, kamor je pred tem zapeljal za njim vozeči D.J. zato, ker naj bi mu avto pregreval, pa nima nobene veljave ob dejstvu, da je bila bencinska črpalka, ki je bila vidna, saj gre za ravni del ceste, oddaljena komaj 200 m in je bila bližje kot pa hiša N.M., za katero obtoženec takrat sploh ni vedel. Le slaba vest je oba privedla k ravnanju, da si nista upala peljati mimo policijske patrole. Čeprav policista povesta, da nista mogla videti tistega dela ceste, kamor je zapeljal D.J., sta povedala, da sta videla vsa vozila, ki so vozila po klancu navzdol proti njima in da sta imela policijski avto vidno postavljen. D.J., kolikor je res iskal gostilno, katere naslov naj bi mu dal znanec, ko mu je prepustil ukradeno vozilo, ne bi zapeljal na stransko cesto, ko je videl, da pred njim vozeči N.Č. - H. vozi dalje in bi lahko računal s tem, da bi se zgrešila, ko sta bila sicer namenjena na isti cilj. Da gre v zvezi z nalivanjem vode v hladilnik le za manever, ne pa za potrebe, je izkazano tudi iz izpovedb policistov, da para iz hladilnika ni uhajala in da je obt. N.Č. - H. točil vodo še dolgo po tistem, ko je bil hladilnik že povsem poln in se za policista sploh ni zmenil. Njuno ravnanje, da bi od policistov odvrnila vsak sum v zvezi z golfom, je bilo očitno, ga pa nista mogla prikriti zaradi opazovanja otroka in najdbe odvrženega ključa. Izpodbijana sodba navaja še nekatere okoliščine, ki naj bi podprle krivdo obtožencev in kar obrambi izpodbijata, niso pa pomembne, kot n.pr. kako dobro naj bi se poznala obt. N.Č. - H. in J.Š., kar zagovornik tega obtoženca v pritožbi posebej poudarja kot zelo pomembno okoliščino, ali pa ocena sodbe v zvezi s tem, da je D.J. uspelo avto vžgati šele po večkratnih poskusih in da bi že zato moral vedeti, da je ključ ponarejen. Za samo dejanje pa niti ni pomembno, ali je kdo od obtožencev vedel za ponarejen ključ. Bistvo sostorilstva je v enotnem ravnanju, kako spraviti do Metlike ukraden avto, pri čemer je seveda vsak od obtožencev izpolnjeval svojo konkretno vlogo, ki je v izreku sodbe tudi opisana. Podano je skupno ravnanje, za katerega se obtoženca nista dogovorila šele na dan dejanja ob 7. uri zjutraj v bifeju, ampak že prej. Navsezadnje za oceno resnicoljubnosti zagovora obt. N.Č. ni brez pomena ugotovitev, da je vseskozi prikrival svojo identiteto, za katero še zdaj ni jasno, kateri so njegovi pravi osebni podatki. Človek s takšnimi lastnostmi zagotovo ni nagnjen k resnicoljubnosti. Vsaka drugačna pritožbena izvajanja obramb, ki segajo tudi v nepomembne detajle, ne morejo omajati ali celo izpodbiti pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje.

Pri presoji primernosti obtožencema izrečenih kazni pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je kazen, izrečena obt. D.J. primerna.

Priskrbelo si je kazenske spise I K 416/86, V K 304/86 in V K 122/88, iz katerih je razviden obseg in pomembnost že prej storjenih kaznivih dejanj. Na te kazenske zadeve se namreč opira javni tožilec v pritožbenem mnenju, ko predlaga zvišanje kazni. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da ne gre za takšno kriminalno dejavnost, da izrečena kazen enega leta in šestih mesecev zapora ne bi bila ustrezna. V obravnavani stvari gre za prikrivalca, ne pa za storilca kaznivega dejanja tatvine avtomobila vrednosti srednjega razreda. V pritožbi javnega tožilca poudarjen generalno preventivni namen kaznovanja, ki naj bi bil premalo upoštevan glede na pogostost tatvin osebnih vozil tudi izven meja države, pa ne more prevladovati nad individualnimi nameni kaznovanja. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je kazen, izrečena obt. D.J. primerna in tudi ne pritrjuje pritožbenemu predlogu zagovornika, ki se podrejeno zavzema za znižanje kazni.

Pritrditi pa je treba pritožbi zagovornika obt. N.Č. - H., da je temu obtožencu izrečena prestroga kazen. Ni uradnih podatkov, da bi bil kdaj že obsojen, bodisi kot N.Č. ali kot V.H. oziroma iz kazenskih evidenc izhaja, da na območju Republike Slovenije osebi z navedenima imenoma in priimki nista bili obsojeni. Tudi vloga obt. D.J. se v obravnavani stvari kaže kot močnejša, čeprav gre za sostorilstvo, predvsem v tem, da si je D.J. priskrbel avto in bil v tesnejših odnosih z dobaviteljem vozila kot pa N.Č. - H.. Iz teh razlogov je sodišče druge stopnje temu obtožencu kazen nekoliko znižalo.

Pritrditi pa je tudi utemeljenosti izrečenega varnostnega ukrepa izgona tujca iz države za dobo petih let, kar se nanaša na oba obtoženca. Nihče od obtožencev v Sloveniji ne prebiva, obt. N.Č. - H. je povedal, da z družino živi v Avstriji, kjer naj bi bil tudi zaposlen, gre pa tudi za takšno naravo kaznivega dejanja, ki pomeni brez dvoma povezavo s posamezniki ali skupino tistih, ki kradejo avtomobile. Zagovornik obt. D.J. je predložil fotokopijo obtoženčeve vojaške knjižice iz katere naj bi bilo razvidno, da je prijavljen v vojaški evidenci v Republiki Sloveniji, nanaša pa se na datum 12.12.1978 leta, torej še za čas SFRJ. Takšen dokaz pa vsekakor ne more pomeniti okoliščin, ki naj bi nakazovale na nepravilno uporabo navedenega varnostnega ukrepa. Tudi kar zadeva izrečeni ukrep se sodišče druge stopnje v celoti strinja z razlogi, ki so povedani v napadeni sodbi glede obeh obtožencev.

Sodišče druge stopnje je obt. D.J. plačila stroškov pritožbenega postopka oprostilo iz enakih razlogov, kot ga je stroškov kazenskega postopka oprostilo tudi sodišče prve stopnje.