Jedro

Ker je bil tožnik odpoklican s funkcije direktorja brez utemeljenega razloga, je upravičen do odpravnine v višini , določeni z 3. odst. 449. čl. ZGD, torej v višini 6-kratnika plače, ki jo je prejemal v zadnjih 12-ih mesecih.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 4. točki izreka (glede višine odpravnine in stroških postopka) spremeni tako, da se glasi: „Toženi stranki sta dolžni plačati tožniku odpravnino v znesku 5.710.004,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.1999 dalje do plačila v roku 8 dni, da ne bo izvršbe, pri čemer obresti od prisojenega zneska odpravnine po 1.1.2002 nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico.

Kar tožnik zahteva več, se zavrne.

Tožnik in toženi stranki sami krijejo vsak svoje stroške postopka.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu v 2. in 3. točki izreka (glede plačila nadomestila plače) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Revizija v delu odločitve o plačilu nadomestila plače se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku nerazdelno obračunati odpravnino v višini 24.470.640,00 SIT bruto, od tega zneska plačati vse predpisane dajatve ter tožniku izplačati neto odpravnino v višini 11.273.018,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.1999 dalje do plačila, pri čemer obresti od neto odpravnine za čas po 1.1.2002 nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, vse v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka tega roka do plačila, višji in drugačen zahtevek pa je sodišče zavrnilo (1. točka izreka). Nadalje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku plačati nadomestilo plače za leto 1997 v višini 416.689,40 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.3.1998 dalje do plačila, v roku 8 dni, pri čemer obresti v času po 1.1.2002 nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico (2. točka izreka); da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožniku nadomestilo plače za leto 1998 v višini 469.709,10 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.3.1999 dalje do plačila, v roku 8 dni, pri čemer obresti v času po 1.1.2002 nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, višji in drugačen zahtevek pa je sodišče zavrnilo (3. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno povrniti tožniku stroške postopka v višini 720.680,00 SIT v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka tega roka do plačila (4. točka izreka).

Toženi stranki sta se pritožili zoper sodbo v delu ugoditve zahtevkom iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 2/04), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navajata, da je pogodba o zaposlitvi tožnika nehala veljati 1.4.1997, to je z iztekom tožnikovega 4-letnega mandata. V nadaljevanju ni bila podaljšana z nobenim dodatkom in tudi ni bila sklenjena nova pogodba. Nesprejemljivo je, da je sodišče glede podaljšanja pogodbe upoštevalo akt o ustanovitvi družbe z dne 13.3.1995, s katerim je bil podaljšan tožnikov mandat za nedoločen čas. Ne strinja se z obrazložitvijo v sodbi, da je tožniku prenehala funkcija proti njegovi volji in iz neutemeljenih razlogov. Tožnik je bil prisoten na seji skupščine, ki je odločila o njegovi razrešitvi in o tem, da se ga v skladu z dogovorom razporedi na delo k drugotoženi stranki. Tožniku v nadaljevanju ni prenehalo delovno razmerje, saj je z drugotoženo stranko sklenil novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zoper sklepe skupščine ni ugovarjal. Nadalje se toženi stranki ne strinjata glede odločitev o zapadlosti prisojenega nadomestila plače, saj je bil zaključni račun v obeh primerih sprejet v mesecu marcu, kar pomeni, da je zahtevano plačilo za obe sporni leti zapadlo šele v naslednjem mesecu. Ne glede na to bi tožnik kot direktor lahko izvedel takšna plačila do konca mandata. Poleg tega se ne strinja tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlagata, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba toženih strank je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča vsebuje izpodbijana sodba pravilno odločitev glede plačila nadomestila plače po zaključnih računih za leti 1997 in 1998, kakor tudi rok njene zapadlosti, ki se šteje od izteka meseca februarja dalje za vsakokratno zaključeno poslovno leto. Sodišče prve stopnje je v obsegu navedene odločitve pravilno obrazložilo ugotovljene razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Vendar pa se pritožbeno sodišče ne strinja povsem z odločitvijo v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na višino prisojenega zneska iz naslova plačila odpravnine. V tej zvezi je sicer sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih v odločilnih dejstvih pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je pri določitvi višine odpravnine zmotno izhajalo iz materialnopravne podlage, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Tožnik je s pravnim prednikom prvotožene stranke sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja za čas od 1.4.1993 do 1.4.1997. Pogodbeni stranki sta se v 4. odstavku 2. člena pogodbe dogovorili, da tožniku po poteku mandata imenovana funkcija in delovno razmerje preneha, v kolikor ustanovitelj z ustreznim sklepom ne odloči drugače. Navedeno pomeni možnost podaljšanja pogodbe na drugačen način. Zato stališče pritožbe, da se je lahko veljavnost pogodbe o zaposlitvi tožnika podaljšala samo z ustreznim aneksom k pogodbi, ne more biti sprejemljivo.

V nadaljevanju je skupščina pravnega prednika prvotožene stranke sprejela pogodbo o ustanovitvi družbe z dne 13.3.1995 in v 10. členu pogodbe določila, da naloge poslovodje opravlja tožnik, in da se poslovodja imenuje za nedoločen čas. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da je takšna pogodbena klavzula podaljšala tožnikovo funkcijo direktorja tudi po 1.4.1997, ko se je že iztekel dogovorjeni 4-letni mandat iz pogodbe o zaposlitvi.

Vendar je pravni prednik prvotožene stranke na skupščini dne 14.12.1998 sprejel spremembo k 10. členu pogodbe (priloga A19), ki je v tem, da direktorja imenuje in odpokliče skupščina, in da je lahko odpoklican kadarkoli. Nadalje mora biti v sklepu o odpoklicu naveden razlog, če je direktor odpoklican brez utemeljenega razloga, mu je dolžna družba izplačati odpravnino v skladu z zakonom. Gre za Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in spremembe), ki v določbah 250. in 449. člena ureja vprašanja razrešitve direktorjev v delniški družbi oziroma poslovodij v družbi z omejeno odgovornostjo ter določa višino odpravnine.

Tožnik je bil razrešen funkcije direktorja s sklepom skupščine z dne 18.12.1998. V sklepu je določeno, da mu preneha delovno razmerje dne 20.12.1998, in da se razporedi na delo k drugotoženi stranki. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da tožnikova razrešitev iz vsebinskih razlogov ni bila utemeljena. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s takšnim zaključkom, vendar je za presojo tega vprašanja pomembno, da v sklepu skupščine glede tožnika ni ugotovljen noben razrešitveni razlog, kot je to predpisano v spremembi 10. člena pogodbe o ustanovitvi družbe z dne 14.12.1998. V tej zvezi dogovor o nadaljevanju tožnikovega delovnega razmerja pri drugotoženi stranki v ničemer ne vpliva na drugačno odločitev. Zato je bil tožnik tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča odpoklican s funkcije direktorja brez utemeljenega razloga, zaradi česar je upravičen do odpravnine. Vendar po stališču pritožbenega sodišča ne v skladu s pogodbo o zaposlitvi iz leta 1993 v višini 24-kratnika njegove zadnje plače, temveč v skladu z zakonom, to je v višini iz določbe 3. odstavka 449. člena ZGD. V času njegove razrešitve je namreč že veljala sprememba navedene določbe ZGD (Ur. l. RS, št. 20/98), po kateri je poslovodja, ki je razrešen iz neutemeljenih razlogov, upravičen do odpravnine v višini 6-kratnika plače, ki jo je dosegal v zadnjih 12-ih mesecih.

Sodišče prve stopnje je zmotno razsodilo, ko pri odločitvi o višini tožnikove odpravnine ni upoštevalo navedene materialnopravne podlage. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi in odločitev v izpodbijanem delu v 1. točki izreka sodbe spremenilo tako, da sta toženi stranki dolžni plačati tožniku odpravnino v višini 6-kratnika njegove zadnje bruto plače. Sodna praksa je glede tega že sprejela stališče, da gre v takšnih primerih upravičencu odpravnina v bruto in ne v neto znesku. Iz podatkov tožnikove plače iz zadnjega meseca pred razrešitvijo – november 1998 (priloga A13) je razvidno, da je bila takrat tožniku obračunana plača v višini 1.019.610,00 SIT bruto. Vendar je v takšnem obračunu upoštevan tudi znesek 67.942,70 SIT kot boniteta, ki po ugotovitvi pritožbenega sodišča nima narave plače, zaradi česar se ga pri določitvi višine odpravnine ne more upoštevati, temveč po njegovem odbitku samo znesek 951.667,30 SIT, kar ob 6-kratniku znaša 5.710.004,00 SIT. Tako ugotovljeno višino odpravnine sta tožniku nerazdelno dolžni plačati toženi stranki, kot je to razvidno iz izreka te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.1999 dalje do plačila. Vendar glede obresti s klavzulo, da te nehajo teči, ko v času po 1.1.2002 vsota zapadlih in neplačanih obresti doseže glavnico. Tožnik bi lahko bil upravičen do zamudnih obresti od pripadajoče odpravnine že z naslednjimi dnem po tem, ko je bil razrešen, vendar je v tožbi postavil kasnejši datum 1.1.1999, ki ga je moralo sodišče upoštevati. Kar je tožnik iz naslova višine odpravnine zahteval več, pa je sodišče zavrnilo.

V skladu s tako spremenjeno odločitvijo glede višine odpravnine je bilo potrebno ponovno odločiti o stroških postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, ko je tožniku prisodilo odpravnino v višjem znesku, ugotovilo 80 % tožnikov uspeh. Glede na to, da je sedaj pritožbeno sodišče prisodilo tožniku odpravnino v nižji višini, je ocenilo njegov uspeh v sporu (tudi z upoštevanjem razlike nadomestila plače) na približno 1/2, kar pomeni na drugi strani enak uspeh za toženi stranki. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z navedeno ugotovitvijo poseglo v odločitev o stroških v 4. točki izreka izpodbijane sodbe, ki jo je spremenilo tako, da stranke same krijejo vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v nespremenjenem delu (v 2. in 3. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških ni odločilo, ker jih toženi stranki v pritožbi nista priglasili.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da v konkretni zadevi višina tožniku prisojenih zneskov iz naslova nadomestila plače ne dosega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP). Zato je moralo v skladu z določbo 5. točke 31. člena in 32. člena ZDSS-1 odločiti o tem, ali v zadevi dopusti revizijo. V skladu z določbo 1. odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišče mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišču druge stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi (zaradi nadomestila plače) ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.