Jedro

V času izdaje izpodbijanih odločb je bil tožnik državljan Republike Hrvaške, zato ni izpolnjeval pogojev iz 1. člena ZZSV za priznanje pravice do dodatka k pokojnini.

Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN) ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. P-2020501 z dne 16. 4. 2004 in št. 2020501 z dne 26. 2. 2004 in da se tožniku prizna pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine oziroma, da se mu prizna dodatek k invalidski pokojnini po Zakonu o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV - Ur. l. RS, št. 18/01 in nadaljnji). Ugotovilo je, da je bil tožnik, ki je državljan Republike Hrvaške, z odločbo Republiškega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Filiala Subotica, v Republiki Srbiji dne 26. 10. 1995 uvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine na podlagi 29 let, 11 mesecev in 11 dni dosežene pokojninske dobe, pri čemer je bila upoštevana tudi pokojninska doba, dosežena v Republiki Sloveniji, in sicer za čas od 1. 9. 1964 do 1. 12. 1969. Glede na te dejanske ugotovitve je nato presodilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje dodatka k pokojnini po ZZSV (ker ni državljan Republike Slovenije) niti mu ni mogoče priznati pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, ki jo je predhodno že uveljavil v Republiki Srbiji, saj za to ni pravne podlage. Med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo namreč še ni bil sklenjen meddržavni sporazum o socialni varnosti, ki bi urejal seštevanje v obeh državah dopolnjene pokojninske dobe in posledično možnost priznanja ter odmerjanja samostojnih ali sorazmernih pokojninskih dajatev, Sporazum o vprašanjih nasledstva (MSVN – Ur. l. RS, MP št. 20/02), na katerega se sklicuje tožnik, pa tudi ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o njegovi zahtevi za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine pokojnine. Po presoji sodišča prve stopnje sta tako izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Vztraja pri pritožbenih navedbah, ki jih v reviziji tudi citira. Sodišči sta zavzeli stališče, da MSVN predstavlja le podlago za sklepanje dvostranskih sporazumov, s katerimi bodo države urejale medsebojne pravice in obveznosti, s tem pa sta po njegovem mnenju MSVN interpretirali napačno. Meni, da MSVN dokončno ureja pravice in obveznosti držav naslednic. Če država za uresničitev svojih obveznosti še ni sprejela ne dodatnih sporazumov ne zakonodaje, je za to odgovorna sama in ne sme zaradi tega kršiti ustavne pravice do socialne varnosti in do pokojninskega zavarovanja, ki mora biti po Ustavi zagotovljeno z zakonom. MSVN predvideva le možnost, ne pa nujnost sklepanja dodatnih sporazumov, predvsem pa v 8. členu države podpisnice jasno zaveže, da tudi brez takih dodatnih sporazumov na podlagi vzajemnosti sprejmejo potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovijo, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njihovimi sodišči. Upravičenci imajo pravico do vojaških pokojnin tudi v primerih, ko dodatni sporazumi niso bili sklenjeni. Morebitno pravno praznino je pač treba zapolniti tako, kot za take primere narekujeta pravna teorija in sodna praksa. V kolikor sodišča menijo, da glede na Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 in nadaljnji) upravičencem po MSVN ni mogoče priznati njihovih pravic, predlaga sprožitev postopka za oceno ustavnosti pravnih praznin v ZPIZVZ (oziroma v zakonodaji nasploh) po 156. členu Ustave.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnik v uvodu revizije navaja, da slednjo vlaga iz vseh revizijskih razlogov, pri tem pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka v nadaljevanju ne substancira. Ker zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva samo formalno sklicevanje na „vse revizijske razloge“, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, ne zadošča, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v smeri bistvene kršitve določb postopka ni preizkušalo.

8. Revizija med drugim vsebuje tudi navedbe, ki se nanašajo na razlago ZPIZVZ. Ker tožnik v tem postopku ne uveljavlja vojaške pokojnine, so slednje za odločitev v tej zadevi brezpredmetne in jih revizijsko sodišče ni obravnavalo.

9. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišč druge in prve stopnje, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke pravilni in zakoniti, saj glede na ugotovljeno dejansko stanje tožniku ni mogoče priznati niti pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine niti dodatka k invalidski pokojnini po ZZSV, kar oboje uveljavlja v tem postopku.

10. ZZSV v 1. členu določa, da ima pravico do dodatka k pokojnini po tem zakonu državljan Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki je uveljavil pravico do pokojnine v kateri od republik nekdanje SFRJ. Kot pravilno ugotavljata že sodišči druge in prve stopnje, tožnik v času izdaje izpodbijanih odločb tožene stranke ni izpolnjeval pogojev za upravičenca po tem zakonu. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, med strankama pa to tudi ni bilo sporno, da je bil v času izdaje izpodbijanih odločb državljan Republike Hrvaške. Ker je predmet presoje v obravnavnem sporu pravilnost in zakonitost dokončne odločbe, kasneje (po dokončnosti izpodbijane odločbe tožene stranke) pridobljeno državljanstvo Republike Slovenijena odločitev v tej zadevi ne more vplivati. Glede na spremembo dejanskega stanja pa lahko tožnik pri toženi stranki vloži nov zahtevek za priznanje pravice do dodatka k pokojnini po tem zakonu.

11. Neutemeljen je tudi zahtevek za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Podlago za preizkus pravilne uporabe materialnega prava v tem delu predstavlja določba prvega odstavka 167. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji), na podlagi katere gredo uživalcem pokojnin po mednarodnih sporazumih o socialni varnosti, ki prejemajo pokojnino v sorazmernem delu, in ki uživajo tudi pravice do drugih denarnih prejemkov iz obveznega zavarovanja, ti prejemki v delu, ki ustreza sorazmernemu delu pokojnine. Kot pravilno ugotavljata že sodišči druge in prve stopnje, med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo še ni bil sklenjen meddržavni sporazum o socialnem zavarovanju, ki bi urejal seštevanje v obeh državah dopolnjene pokojninske dobe in posledično možnost priznanja ter odmerjanja samostojnih ali sorazmernih pokojninskih dajatev (pristojna ministra obeh držav sta 29. 9. 2009 sicer že podpisala Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, vendar bo slednji stopil v veljavo šele po tem, ko ga bosta ratificirala oba zakonodajalca - Državni zbor Republike Slovenije in Narodna Skupščina Republike Srbije).

12. Tožnik se v zvezi s tem neutemeljeno sklicuje na MSVN. Prvič zato, ker je sledenji glede na Obvestilo o začetku veljavnosti mednarodnih pogodb (Uradni list RS, MP št. 18/2004) za Republiko Slovenijo in ostale države naslednice nekdanje SFRJ začel veljati šele 2. 6. 2004, torej po izdaji izpodbijanih odločb tožene stranke, drugič pa zato, ker slednji tudi sicer ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Revizijsko sodišče je že v sodbi VIII Ips 377/2007 z dne 20. 4. 2009 zavzelo stališče, da MSVN ne more predstavljati pravne podlage za odločitev o konkretni zahtevi za priznanje pravice do pokojnine. V obrazložitvi navedene odločbe je med drugim zapisalo: „MSVN je z ratifikacijo in objavo postal del notranjega pravnega reda Republike Slovenije in se glede na določbo 8. člena Ustave uporablja neposredno, vendar po to ne pomeni, da so njegove določbe tudi nujno neposredno uporabljive pri odločanju o pravicah in obveznostih posameznikov. Pojem neposredne uporabljivosti v smislu določbe 8. člena Ustave se nanaša na način prenosa določil mednarodnih pogodb v notranji pravni red in pomeni zgolj to, da za veljavnost MSVN zadošča zakon o ratifikaciji, katerega del je navedeni sporazum, ter objava, in da vsebine tega sporazuma ni potrebno preliti v predpise notranjega pravnega reda. Ali pa se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči na določbe kakšne sicer ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe tudi neposredno sklicujejo, pa je odvisno od narave takšnih določb. Neposredna uporaba določb mednarodnih pogodb je namreč mogoča le v primerih, ko te ne urejajo le razmerja med državami podpisnicami mednarodne pogodbe, pač pa jasno in konkretno določajo tudi pravice in obveznosti posameznikov. Mednarodne pogodbe sicer običajno k določenemu ravnanju zavezujejo le države podpisnice oz. vsebujejo splošne določbe, kar glede obravnavane problematike pokojnin velja tudi za MSVN.

V MSVN so se države podpisnice dogovorile tudi glede nekaterih vprašanj, ki se nanašajo na področje pokojnin (Priloga E, ki na podlagi določbe 6. člena MSVN predstavlja sestavni del sporazuma), vendar pa pri tem ne gre za ne določbe, na katere bi se lahko posamezniki pri uveljavljanju svojih pravic pred upravnimi organi in sodišči neposredno sklicevali (t. i. "self-executing treaty provisions"). V 1. členu navedene priloge so se države podpisnice dogovorile, da vsaka od njih prevzame odgovornost za pokojnine in redno plačuje zakonsko utemeljene pokojnine, ki jih je financirala kot nekdanja republika SFRJ, ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno prebivališče upravičenca. V 2. členu so se dogovorile, da vsaka od njih prevzame odgovornost za pokojnine, do katerih so upravičeni njeni državljani, ki so bili državni ali vojaški uslužbenci SFRJ, ne glede na to, kje imajo začasno ali stalno prebivališče, če so bile te pokojnine financirane iz zveznega proračuna ali drugih zveznih virov SFRJ in jih redno izplačuje. V 3. členu pa, da če je potrebno, države podpisnice sklenejo dvostranske dogovore za zagotavljanje izplačila pokojnin po 1. in 2. členu te priloge osebam,ki so v drugi državi in ne v tisti, ki jim izplačuje pokojnine, za prenos potrebnih sredstev za zagotovitev izplačila teh pokojnin in za izplačilo pokojnin sorazmerno s plačilom prispevkov; če je primerno, se lahko pred sklenitvijo takih dokončnih dvostranskih dogovorov sklenejo začasni dogovori za zagotavljanje plačevanja pokojnin v skladu z 2. členom; vsi dvostranski sporazumi, sklenjeni med katerima koli državama, prevladajo nad določbami te priloge in rešijo vprašanje vzajemnih zahtevkov med pokojninskimi skladi držav v zvezi z izplačili pokojnin pred začetkom veljavnosti takih sporazumov. Kot pravilno ugotavlja že sodišče druge stopnje, citirane določbe pravic in obveznosti posameznikov ne ustvarjajo. Urejajo namreč zgolj razmerja med državami podpisnicami, kot take pa ne morejo predstavljati pravne podlage za odločitev o tožnikovi zahtevi za priznanje pravice do starostne pokojnine. Tožnik bi se na določbe mednarodne pogodbe lahko v konkretnem upravnem oz. sodnem postopku uspešno skliceval le v primeru, ko bi bile z njimi njegove pravice povsem jasno in izrecno določene.

Takšni razlagi pritrjuje tudi določba 8. člena MSVN, na katero se v reviziji izrecno sklicuje tudi tožnik. Tudi pri navedeni določbi, s katero so se države podpisnice dogovorile, da na podlagi vzajemnosti sprejmejo potrebne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da zagotovijo, da se določbe tega sporazuma priznajo in uveljavijo pred njihovimi sodišči, upravnimi sodišči in organi, in da imajo druge države naslednice ter njihovi državljani dostop do teh sodišč, upravnih sodišč in organov, da se zagotovi uresničevanje tega sporazuma, gre namreč za obveznosti, ki se nanašajo na države podpisnice, ne pa za pravice posameznikov, ki bi bile določene dovolj jasno in izrecno, da bi jih bilo v upravnem oz. sodnem postopku mogoče neposredno uporabiti.“

13. Tožnik v tem postopku sicer zahteva priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, vendar prereka tudi razloge izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na razlago določbe 177. člena ZPIZ-1 o izbiri med pokojninami iz obveznega zavarovanja. Ta določba pride v poštev le pri izbiri dveh ali več (različnih) pokojnin v Republiki Sloveniji (prvi odstavek) oziroma dveh ali več pokojnin, ko zavarovanec izpolni pogoje za pridobitev pokojnin tudi v drugih državah, če pridobi pravice na podlagi istih pokojninskih obdobij (drugi odstavek). Izbira pomeni odločitev za eno namesto druge pokojnine (kar predpostavlja tudi prenehanje ene od pokojnin) in ne uveljavljanje sorazmernega dele ene in (kumulativno) druge pokojnine. Kot navedeno je to mogoče le v primeru ustreznega meddržavnega sporazuma o socialnem zavarovanju. Zato v tem sporu ne gre za primer iz drugega odstavka 177. člena ZPIZ-1. 14. Tožniku sicer invalidska pokojnina v Republiki Sloveniji ne bi pripadala tudi če bi šteli, da uveljavlja izbiro med že priznano invalidsko pokojnino v Republiki Srbiji, ki se ji bo po izbiri in priznanju pravice v Republiki Sloveniji odrekel (česar niti ne zatrjuje) in pričakovano pravico v Sloveniji. V takem primeru namreč bi mu invalidska pokojnina pripadla le, če bi izpolnil vse pogoje za priznanje invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji, tj. ob upoštevanju pokojninske dobe v Republiki Sloveniji (prim. odločbi Ustavnega sodišča Up-36005-39 z dne 2. 10. 2008 ter Up-770/06-18 z dne 27. 5. 2009). Teh pogojev ne bi izpolnjeval že zaradi tega, ker ob upoštevanju pokojninske dobe v Sloveniji od 1. 9. 1964 do 1. 12. 1969 (gre za dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano, in ki na podlagi določbe drugega odstavka 370. člena ZPP ne more biti predmet revizijskega postopka) ne izpolnjuje zadostne gostote te dobe po 68. členu ZPIZ-1. Tožena stranka bi samostojno, to je po slovenskih predpisih, presojala tudi, ali je pri tožniku sploh podana invalidnost I. kategorije (prim. razloge sodbe VSRS VIII Ips 358/2007 z dne 29. 1. 2009).

15. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.