Jedro

Pri dinamičnem blanketnem urejanju, ko zakonodajalec predvideva, da se bo v času veljavnosti blanketne norme dopolnilna norma spreminjala, je treba blanketno normo (sedmi odstavek 126. člena ZVCP-1) ter razlagalno in dopolnilno normo (3. člen Pravilnika) razlagati tako, da se dopolnilna norma uporabi v vsakokrat veljavnem besedilu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ, Postaja prometne policije Ljubljana, je pravni osebi P. d. o. o. in odgovorni osebi pravne osebe R. B. izdal odločbo o prekršku … in … z dne 5. 10. 2009. Pravno osebo je prekrškovni organ spoznal za odgovorno za prekrške po sedmem in devetem odstavku 126. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) in po tretjem odstavku 59. člena ZVCP-1, odgovorno osebo pa za prekrška po sedmem in devetem odstavku 126. člena ZVCP-1 in dva prekrška po tretjem odstavku 59. člena ZVCP-1. Prekrškovni organ je pravni osebi na podlagi devetega in štirinajstega odstavka 126. člena ter devetega odstavka 59. člena ZVCP-1 izrekel globo v višini 16.000,00 EUR, odgovorni osebi pravne osebe pa na podlagi devetega in štirinajstega odstavka 126. člena ter sedmega in devetega odstavka 59. člena ZVCP-1 globo v višini 2.000,00 EUR. Zoper odločbo o prekršku sta storilca vložila zahtevo za sodno varstvo, katero je Okrajno sodišče na Vrhniki s sodbo ZSV 385/2009 z dne 28. 2. 2011 zavrnilo kot neutemeljeno in jima naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve 4. točke prvega odstavka 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker je sodišče uporabilo neveljaven predpis in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevi za sodno varstvo delno ugodi ter odločbo o prekršku v delu pod točko 1 a in b ter pod točko 2 a in b odpravi ter spremeni izrečeno globo tako pravni osebi kot njeni odgovorni osebi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcema, ki se o njej nista izjavila.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da Okrajno sodišče na Vrhniki ni upoštevalo, da je bil 27. 9. 2010 na podlagi osmega odstavka 126. člena ZVCP-1 spremenjen Pravilnik o vozilih s prednostjo in vozilih za spremstvo tako, da je naprave za dajanje posebnih svetlobnih in zvočnih znakov, ki označujejo vozila s prednostjo, dovoljeno namestiti in uporabljati na vozilih državnih organov, ki se uporabljajo za prevoz varovanih oseb iz uredbe, ki določa varovane osebe. V konkretni zadevi je voznik opravljal prevoz ministra za promet, ki spada med varovane osebe, zato bi sodišče moralo odločiti na podlagi spremenjenega predpisa. Vložnica zahteve na ta način uveljavlja kršitev 4. točke prvega odstavka 156. člena ZP-1, vendar gre njene navedbe po vsebini šteti za uveljavljanje kršitve po 1. točki prvega odstavka 156. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZP-1 (ali je dejanje, zaradi katerega sta bila storilca spoznana za odgovornega, prekršek).

5. V obravnavani zadevi je voznik R. K. dne 14. 6. 2009 med 19.00 in 19.30 uro vozil osebni avtomobil, last Ministrstva za promet, s katerim je pravna oseba imela sklenjeno pogodbo o opravljanju prevoza za potrebe ministra in državnega sekretarja, po avtocesti na odseku Logatec – Vrhnika in nato po K. ulici v Ljubljani in imel na vozilu nameščeno napravo za dajanje posebnih svetlobnih znakov, čeprav je na vozilu ni bilo dovoljeno uporabljati ter jo nepooblaščeno uporabljal. Pravna oseba je bila spoznana za odgovorno prekrška po štirinajstem v zvezi s sedmim odstavkom 126. člena ZVCP-1, ki določa, da smejo biti naprave za dajanje posebnih svetlobnih in zvočnih znakov nameščene samo na vozilih, na katerih jih je dovoljeno uporabljati, in prekrška po devetem odstavku 126. člena ZVCP-1, ki določa, da se z globo kaznuje pravna oseba, ki nepooblaščeno uporablja posebne svetlobne ali zvočne znake. Odgovorna oseba pravne osebe je bila spoznana za odgovorno storitve istih prekrškov, ker je opustila dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo njemu podrejenega delavca R. K. 6. Določba osmega odstavka 126. člena ZVCP-1 ministra, pristojnega za notranje zadeve, pooblašča, da določi vozila s prednostjo, na katere je dovoljeno namestiti in uporabljati naprave za dajanje posebnih svetlobnih in zvočnih znakov. Pojem »vozilo s prednostjo« torej ni dokončno opredeljen v 126. členu ZVCP-1, ampak je opredeljen v Pravilniku o vozilih s prednostjo in vozilih za spremstvo (Uradni list RS, št. 40/06, 115/07, 76/10, 109/10 in 48/11, v nadaljevanju Pravilnik). ZVCP-1 torej glede pojma vozila s prednostjo kot enega od zakonskih znakov prekrška uporablja blanketno tehniko in končno določitev vsebine tega znaka prekrška prepušča drugemu predpisu, to je Pravilniku.

7. Vozila državnih organov, ki se uporabljajo za prevoz varovanih oseb, v času storitve prekrška v Pravilniku niso bila določena kot vozila s prednostjo, na katere bi bilo dovoljeno namestiti in uporabljati posebne svetlobne in zvočne signale. Kot pravilno opozarja vrhovna državna tožilka, je bil Pravilnik spremenjen 16. 10. 2010, ki je v 3. členu, ki ureja vozila s prednostjo, dodatno določil, da je posebne svetlobne in zvočne znake dovoljeno namestiti tudi na vozilih državnih organov, ki se uporabljajo za prevoz varovanih oseb iz uredbe, ki določa varovane osebe. Dopolnilna norma Pravilnika se je torej pred pravnomočnostjo izpodbijane sodbe spremenila. Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 41/2007 z dne 17. 6. 2008 zavzelo stališče, da sprememba dopolnilne norme, ki je v konkretnem primeru ocenjena kot milejša, ne pomeni vedno takšne spremembe predpisa, ki določa prekršek, da bi jo bilo potrebno, ob upoštevanju pravila o časovni veljavnosti zakona iz drugega odstavka 2. člena ZP-1, uporabiti retroaktivno. V kaznovalni določbi sedmega v zvezi s štirinajstim odstavkom 126. člena ZVCP-1 so vsebovani vsi znaki prekrška. Vozilo s prednostjo, kot znak tega prekrška, ni zadostno razumljiv sam po sebi, zato se pri opredelitvi tega pojma napotitev na drug predpis kaže kot razlagalno pravilo. Poleg tega gre v obravnavanem primeru za t. i. dinamično blanketno urejanje, kjer zakonodajalec z blanketno normo predvideva, da se bo v času njene veljavnosti dopolnilna norma spreminjala. Takšno razlago utemeljuje zlasti okoliščina, da je zakonodajalec določitev vozil s prednostjo prepustil podzakonskemu aktu, za katerega je značilno hitrejše in lažje spreminjanje in okoliščina, da je v Pravilniku zgolj dodana nova kategorija vozil, na katere je dovoljeno namestiti naprave za dajanje posebnih svetlobnih in zvočnih znakov. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato blanketno normo (sedmi odstavek 126. člena ZVCP-1) ter razlagalno in dopolnilno normo (3. člen Pravilnika) treba razlagati tako, da se dopolnilna norma uporabi v vsakokrat veljavnem besedilu. Drugačno stališče, ki ga zavzema zahteva, bi pomenilo, da se zakonodajalec odpoveduje bistveni prednosti blanketne tehnike pri določanju prekrškov, to je, da v statično kaznovalno normo vključi dopolnilno normo v njenem spreminjanju. To glede na zgoraj navedeno ni bil namen v obravnavani zadevi, temveč je smisel ureditve pojma vozila s prednostjo v pravilniku ravno v tem, da se kaznovalna norma prilagaja vsakokratni opredelitvi pojma vozila s prednostjo.

8. Po devetem odstavku 126. člena ZVCP-1 se z globo kaznuje pravna oseba in odgovorna oseba pravne osebe, ki a) nepooblaščeno uporablja posebne svetlobne ali zvočne znake iz 126. člena ZVCP-1, ali b) posebne svetlobne ali zvočne znake uporablja v nasprotju z določbo prvega odstavka 126. člena ZVCP-1, ali c) posebne svetlobne ali zvočne znake uporablja v nasprotju z določbami Pravilnika. Iz odločbe prekrškovnega organa je razvidno, da je bila pravna oseba spoznana za odgovorno storitve prekrška po devetem odstavku 126. člena ZVCP-1, ker je nepooblaščeno uporabljala napravo za dajanje posebnih svetlobnih znakov, in odgovorna oseba, ker je opustila dolžno nadzorstvo nad zakonitostjo njej podrejenega delavca. Izvršitvena dejanja po devetem odstavku 126. členu ZVCP-1 so torej določena alternativno, storilca pa sta bila spoznana za odgovorna storitve prekrška na podlagi tistega izvršitvenega dejanja, ki ne napoti na uporabo dopolnilne oziroma razlagalne norme (Pravilnik), zato sprememba Pravilnika za presojo prekrška po devetem odstavku 126. člena ZVCP-1 pravno ni relevantna.

9. Očitana kršitev materialnih določb zakona glede vprašanja, ali je dejanje, zaradi katerega sta bila storilca spoznana za odgovorna, prekršek, ni podana, zato je Vrhovno sodišče z ahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.