Jedro

Denacionalizacijski upravičenec ima pravni interes na ugotavljanju ničnosti prodajne pogodbe, s katero je denacionalizacijski zavezanec prodal nepremičnino, ki je predmet denacionalizacije fizični osebi v nasprotju z določbo 8. člena ZPN.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da sta kupna pogodba z dne 22.6.1981 in aneks k njej z dne 8.11.1982, ki sta ju sklenila K...n.sol.o. - TOZD Tovarna O... n.sol.o. kot prodajalec in F. K., M. K. ter B. K. kot kupci in s katerima sta bili prodani nepremičnini, parc. štev. 25/2 ter 24/2 (mlin z zemljiščem), oboje k.o..., nični. Pritožbi toženih strank M. - Tovarna... iz K. in B. K. je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ugotovljeno je bilo, da so tožniki denacionalizacijski upravičenci za v letu 1948 nacionalizirani "P. mlin" z zemljiščem. Ta je bil dne 22.6.1981 od tedanjega titularja družbene lastnine, pravnega prednika prve tožene stranke, prodan ostalim tožencem s prenosom pravice uporabe na zemljišču. Tožniki kot denacionalizacijski upravičenci so 28.9.1992 sprožili upravni postopek z zahtevo za vrnitev omenjenega nacionaliziranega premoženja po določbah Zakona o denacionalizaciji (ZDen - Uradni list RS, št. 27/91), s tožbo v tej pravdi pa so zahtevali ugotovitev ničnosti citirane kupoprodajne pogodbe z aneksom. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bila prodaja tožencem izvršena brez javne dražbe in izven pogojev za neposredno prodajo (8. člen Zakona o prometu z nepremičninami - ZPN - Uradni list SRS, št. 19/76). To naj bi imelo za posledico ničnost (103. člen ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih). Sodišči nižjih stopenj sta na podlagi 109. člena ZOR tožnikom podelili lastnost zainteresiranih oseb za uveljavljanje ničnosti na podlagi dejstva, da so denacionalizacijski upravičenci v postopku za vrnitev podržavljene nepremičnine.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka O., Tovarna ... iz K., vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagala razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču sodišča prve stopnje sta sporni listini nični zato, ker je nepremičnina bila prodana pod ceno, po stališču sodišča druge stopnje pa ima ničnost podlago v izostanku dražbenega postopka. Na isto stanje je bil različno uporabljen pravni predpis. Čeprav je res, da pogodba o prodaji spornih nepremičnin ni bila sklenjena v predpisani obliki, pa je bila realizirana, zaradi česar je mogoče uporabiti določbo 73. člena ZOR. Ničnost pa se tudi ne more uveljavljati, če je ugotovljena prepoved pri sklepanju pogodbe manjšega pomena, pogodba pa je bila izvršena (drugi odstavek 107. člena ZOR). Upoštevati je treba tudi načelo vestnosti in poštenja strank ob sklenitvi in izpolnitvi sporne pogodbe in načelo varnosti pravnega prometa. Pogodba z aneksom je bila odobrena od javnega pravobranilca, od njene sklenitve pa je poteklo že 15 let. Dejansko stanje nepremičnine se je spremenilo. Sedaj to ni več razpadajoč mlin, temveč povsem prenovljena stanovanjska stavba, zaradi česar vrnitev v prejšnje stanje ni več mogoča. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, ostale tožene stranke se o njej niso izjavile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa o reviziji tudi ni podalo izjave (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

O reviziji je revizijsko sodišče odločalo s sodbo z dne 18.6.1998, reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo pa tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Spremembo je utemeljilo z ugotovitvijo, da tožniki glede na določbe ZOR in ZDen ne morejo biti zainteresirani za uveljavljanje ničnosti spornih pogodb. Tožniki bi pred uveljavitvijo ZDen mogli imeti pravni interes na ugotavljanje ničnosti, vendar svojega interesa ne zatrjujejo na dejanski podlagi, ki bi morda nastopila pred uveljavitvijo denacionalizacijskega zakona. Slednji pa jim je z določbo tretjega odstavka 16. člena glede vrnitve sporne nepremičnine v naravi zaprl vrata, saj podržavljenega premoženja ni mogoče vrniti v naravi, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb. Razmere osporavane prodaje ne omogočajo sklepanja, da so (izven določb ZDen) legitimirani za uveljavljanje ničnosti. S stališča določb ZDen bi prehod nepremičnine iz družbene v zasebno lastnino lahko izpodbijali z uporabo določbe 89. člena ZDen. Tožeča stranka pa niti sama ne zatrjuje, da bi sporno premoženje prešlo iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih poslov.

Proti odločitvi revizijskega sodišča je tožeča stranka vložila ustavno pritožbo na Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je z odločbo z dne 13.7.2000, opr. št. Up-291/98, sodbo revizijskega sodišča razveljavilo, zadevo pa mu vrnilo v novo odločanje. Postavilo se je na stališče, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne (110. člen ZOR), da je posel, če je ničen, ničen že ob svojem nastanku in da ni pomembno, ali je zainteresirana oseba tak pravni položaj pridobila na podlagi kasneje sprejetega zakona, ali na kakšen drug način. Pogoj, da gre za zainteresirano osebo, ki izkaže pravni interes za ugotovitev ničnosti pravnega posla, mora obstojati tedaj, ko se ničnost uveljavlja. Tak interes je podan, če zainteresirana oseba izkaže, da bi ji uspeh v pravdi na ugotovitev ničnosti pravnega posla odprl možnost, da v nadaljnjem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki ji jo zagotavlja zakon. Temeljno načelo ZDen je vračilo podržavljenega premoženja v naravi (2. člen). Ovira za vrnitev premoženja v naravi je tudi v obstoju okoliščin iz tretjega odstavka 16. člena ZDen: premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnopravnih oseb. Ker pa nični posli nimajo učinkov pravnega posla, kupec lastninske pravice ni pridobil in ovira za vrnitev podržavljenega premoženja v naravi odpade. Uspeh v pravdi za ugotovitev ničnosti pravnega posla torej denacionalizacijskim upravičencem odpira možnost, da dobijo v denacionalizacijskem postopku podržavljeno premoženje vrnjeno v naravi. Zato imajo pravni interes za vložitev ničnostne tožbe.

Po določbi tretjega odstavka 1. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) so odločbe ustavnega sodišča obvezne.

Revizijsko sodišče je o reviziji tožene stranke moralo znova odločati. Ugotovilo je, da revizija ni utemeljena.

O revizijskem razlogu bistvenih kršitev določb pravdnega postopka obveljajo razlogi, ki so bili sprejeti že v sodbi revizijskega sodišča z dne 18.6.1998. Navedeni revizijski razlog namreč vsebinsko pomeni dodatno utemeljitev izpodbijanja s stališča zmotne pravne presoje: za ugotovitev ničnosti spornega pravnega posla namreč zadoščajo že dejanske ugotovitve o kršitvi predpisov o javni dražbi (8. člen ZPN). Procesne kršitve ni, če ob istem dejanskem stanju sodišči prve in druge stopnje najdeta različno pravno podlago za odločitev (v obravnavanem primeru obakrat za ugoditev tožbenemu zahtevku). Na pravilno uporabo materialnega prava pa sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP).

Pravna presoja utemeljenosti revizijskih navedb in s tem pravne pravilnosti izpodbijane sodbe ima zaradi razlogov odločbe ustavnega sodišča osrednjo točko v stališču, da so tožniki zainteresirane osebe, ki imajo pravno korist od ugotovitve, da je prodaja sporne nepremičnine v letu 1981 kot pravni posel nična. Izhodiščne dejanske ugotovitve so v tej smeri jasne. Tožniki so po določbah ZDen osebe, ki so upravičene do vložitve zahteve za denacionalizacijo spornih nepremičnin v skladu z določbo 16. člena ZDen. To so z vlogo v upravnem postopku dne 28.9.1992 že storili. Toženi F., M. in B. K. pa so po podatkih zemljiške knjige na podlagi spornega pravnega posla (so)lastniki podržavljene stavbe s pravico uporabe na zemljišču. Da bi tožniki realizirali pravice, ki jim pripadajo po ZDen, dokazujejo v tej pravdi nezakonitost prehoda lastninske pravice in pravice uporabe med toženimi strankami, ki ima za posledico ničnost pravnega posla. Tožbeni zahtevek, ki mu je v celoti ugodeno, je v tej smeri omejen le na predmet pravnega posla (z aneksom) z dne 22.6.1981, torej na stanje nepremičnine v letu 1981 in na pogoje za njeno prodajo v tistem času. Dejanske ugotovitve omogočajo zanesljivo sklepanje, da je prodaja (ne glede na odobritev prometa z nepremičnino s strani tedanjega javnega pravobranilca) bila izvršena v nasprotju z določbo 8. člena ZPN, torej brez predpisane obvezne javne dražbe. Posel je ničen že od vsega začetka, po določbi 110. člena ZOR pa pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne. Potek časa od sklenitve nične pogodbe torej ni pravno upoštevna okoliščina. V tem okviru je uporaba določbe 73. člena ZOR o konvalidaciji pogodbe, ki ji manjka oblika, izključena. Gre že za pojmovno nelogičnost: pogodba je bila sklenjena v predpisani obliki, odobril jo je celo javni pravobranilec, vendar je bila sklenjena v nasprotju z obveznimi predpisi. Saniranje nične pogodbe v tej smeri ni možno. Tudi uporaba določbe 107. člena ZOR ne pride v poštev. Ničnost se po drugem odstavku navedene zakonske določbe ne more uveljaviti, če je bila prepoved manjšega pomena, pogodba pa je izvršena. Pravni standard prepovedi manjšega pomena je mogoče uporabiti v njegovi dejanski in pravni razsežnosti. V obravnavanem primeru gre za napako pri sklenitvi pravnega posla, ki je za njegovo veljavnost odločilna.

Izostanek obvezne javne dražbe ne glede na dve predhodni neuspeli dražbi predstavlja tako veliko pomanjkljivost, da je njen zatrjevani manjši pomen že izkustveno izključen.

Vendar pa pravne posledice pravnomočnega izreka o ničnosti relativizira okoliščina, da tožena stranka zatrjuje bistveno povečanje vrednosti nepremičnine zaradi novih investicij. Vsebinsko torej ugovarja, da so toženi K. pridobili lastnino na njej (tudi) z velikimi vlaganji. V okviru tožbenega zahtevka, ki meri le na ugotovitev ničnosti pravnega posla - očitno za potrebe denacionalizacijskega postopka pred upravnim organom in kot predhodno vprašanje, ki ga v upravnem postopku ni mogoče rešiti - in zaradi procesne nedejavnosti tožencev, ostaja vprašanje morebitnega lastninskega upravičenja toženih K. odprto. Izpodbijana sodba zato v njihove pravice ne posega. Tožeča stranka je postopek za vrnitev v letu 1948 podržavljene nepremičnine sprožila pri upravnem organu. Tam se bo tudi končal. V okviru te pravde zato ni mogoče posegati v odločanje, ki je po denacionalizacijskem zakonu pridržano upravnemu organu. Pravne posledice v tej pravdi ugotovljene ničnosti bodo torej svojo vlogo odigrale v upravnem postopku. Zakon o upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99) pa v 7. členu določa, da morajo pri postopanju in odločanju organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri tem pa morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih. Enaka je bila tudi določba 5. člena v času vložitve denacionalizacijske zahteve veljavnega Zakona o upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77). V tem obsegu ni brez pomena vsebina denacionalizacijske zahteve, ki jo je dne 28.9.1992 vložila upravičenka (in tožnica v tej pravdi) P. Š., po kateri je poleg vrnitve v naravi podrejeno zahtevana denarna odškodnina ali pridobitev druge enakovredne nadomestne nepremičnine (očitno enakovredne tisti, ki je bila podržavljena v letu 1948).

Vse opisano je sicer stvar odločanja v upravnem postopku, vendar delno terja odgovor tudi v tej pravdi: tožena stranka se namreč sklicuje na svoja vlaganja in spremembo stanja kupljene stvari. Vloga toženih K. v upravnem postopku pa je zagotovljena prav zaradi ugotovitve o ničnosti spornega pravnega posla, na katerega podlagi je nepremičnina prešla iz družbene v zasebno lastnino v nasprotju z določbami ZPN. Zavezanec za vrnitev oziroma odškodnino je v takem primeru po določbi 89. člena ZDen fizična oseba, ki je v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo lastnik takega premoženja. Posledično to pomeni, da se bo v upravnem postopku določba 25. člena ZDen (bistveno povečanje vrednosti podržavljene nepremičnine) lahko uporabila (tudi) v razmerju do toženih K. - vendar le v obsegu razmerja vrednosti nepremičnine v času sklepanja sporne pogodbe in vrednosti v času odločanja o zahtevi za denacionalizacijo.

Upoštevanje stanja nepremičnine v času njenega podržavljenja ni stvar omenjenega razmerja.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 393. člena ZPP.