Jedro

Rok iz 2 tč. 1. odst. 396. čl. ZPP (30 dni) se šteje od dneva, ko se je stranka seznanila s sodbo zaradi izostanka pa čeprav ji sodba ni bila vročena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka, ki ga je vložila dne 17.2.1999. Toženi stranki je tudi naložilo, da povrne tožeči stranki njene nadaljnje pravdne stroške v znesku 87.124,00 SIT. Zoper ta sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je vročitev sodbe toženi stranki z nabitjem na oglasno desko po določbi tretjega odst. 145. čl. ZPP bila nepravilna in nezakonita. Določba tega člena se namreč nanaša izključno na fizične osebe, ki so v teku postopka spremenile svoje stalno bivališče, ne pa na pravne osebe, glede katerih pojem "stalno prebivališče in stanovanje" sploh ni poznan. Pravne osebe imajo namreč le sedež in pravnim osebam se lahko vročanje izvrši le po določbi prvega odst. 134. čl. ZPP, kar pa ni bilo opravljeno. Poleg tega pa tudi ni bilo upoštevano določilo 148. čl. ZPP. Nadalje tožena stranka navaja, da je njena pooblaščenka dne 27.7.1998 res vpogledala spis, vendar pa rok za vložitev predloga za obnovo postopka ne teče od dne, ko je stranka spis vpogledala in izvedela za obstoj sodne odločbe, ampak od dne, ko je bila odločba stranki vročena, kot to določa 2. tč. 421. čl. ZPP. K temu v prid govori določba 3. tč. 423. čl. ZPP, ki nasprotno med drugim določa: "... ko je stranka zvedela za ta razlog". Samo dejstvo, da je stranka pri vpogledu v spis zvedela za obstoja sodbe, ne moremo šteti, da je bila ta sodba vročena. Vročanje je sestavljeno iz dveh realnih aktov, in sicer iz resnične in v predpisani obliki izvršene izročitve odločbe adresatu in iz sestave listine, v kateri je izročitev vpisana in potrjena. Pravilno vročanje je dolžnost sodišča. Nobeno od takih dejanj ni bilo nikoli opravljeno in zato ni mogoče šteti, da je bila odločba toženi stranki kdaj vročena. Če stranka spis vpogleda, to še ne pomeni, da ji je bila odločba vročena. V konkretnem primeru o vročitvi sodbe ni mogoče govoriti tudi zaradi tega, ker se tožena stranka ni seznanila s celotno vsebino odločbe. To namreč omogoča le inštitut vročitve, ki obsega najmanj fizično izročitev listine, ki je predmet vročanja. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožene stranke za obnovo postopka, ker ga je le-ta vložila prepozno. Predmet pritožbenega postopka je torej le preizkus sklepa o tem, ali je tožena stranka res vložila predlog za obnovo postopka prepozno ali ne. Vsa vprašanja, ki se nanašajo na vročanje sodbe oz. vabila za glavno obravnavo, so povsem brezpredmetna, saj sodišče prve stopnje o predlogu za obnovo postopka ni odločalo meritorno, ampak le procesno, saj je le ugotovilo, da je bil predlog vložen po preteku z zakonom določenega 30-dnevnega roka. Tako ostane le dilema, ali je rok za vložitev izrednega pravnega sredstva začel teči z dnem, ko je stranka izvedela za odločbo, ali pa od dneva, ko je bila stranka sezanjena s sodbo, ko je spis vpogledala. Pritožba stoji na stališču, da mora biti sodna odločba stranki vročena, ker tako določa 2. tč. 421. čl. ZPP. Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (sedaj 2. tč. 394. čl. in to je treba uporabiti glede na določbo prvega odst. 498. čl. sedaj veljavnega ZPP) res govori o opustitvi vročitve in tako tudi 2. tč. prvega odst. 396. čl. ZPP, vendar pa pritožbeno sodišče vročitev pojmuje nekoliko drugače kot tožena stranka. Smisel vročitve je seznanitev stranke s sodbo in tožena stranka sama priznava, da je njena pooblaščenka se seznanila z dejstvom, da je bila izdana sodba zaradi izostanka. Takoj, ko je tožena stranka torej zvedela za izdajo sodbe zaradi izostanka, je seveda zvedela tudi za to, da je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku, kakršen je bil postavljen s tožbo, ki je bila toženi stranki nesporno vročena. Toženi stranki se torej ni bilo potrebno seznanjati s celotno vsebino odločbe, vsaj za potrebe obnovitvenega postopka ne, saj je zadoščalo dejstvo, da je prišlo do izdaje sodbe zaradi izostanka iz razlogov, katere tožena stranka uveljavlja, kot razlog za obnovo postopka. Ko je tožena stranka zvedela za sodbo zaradi izostanka je torej lahko napravila zaključek, kakršnega sedaj napravi v pritožbi oz. v predlogu za obnovo postopka, torej da ji je bila z nezakonitim postopanjem kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem. Razlog, ki ga uveljavlja, je torej lahko uveljavila takoj, ne glede na to, ali ji je bila sodba vročena ali ne, kajti če sledimo zatrjevanjem v pritožbi, da ji ni bila nikoli vročena sodba, potem tudi sedaj ne bi mogla vložiti pritožbe, še prej pa predloga za obnovo postopka, kar pa ne zdrži nobene kritike. Če bi obveljalo stališče tožene stranke, bi predlog za obnovo postopka lahko vložila tudi po več letih, pa bi lahko vedno zatrjevala, da ji sodba ni bila nikoli vročena in da je zato njen predlog vedno pravočasen. Pritožbeno sodišče torej ocenjuje, da tako ozka razlaga pojma "opustitve vročitve" ni sprejemljiva in da povsem zadošča, če se stranka seznani s sodno odločbo tudi na ta način, da si spis, v katerem se sodna odločba nahaja, vpogleda. Namreč tudi, če bi stranka sodbo prejela, jo več kot vpogledati ne bi mogla. Po drugi strani pa ni razumljivo, zakaj se pooblaščenka tožene stranke ni mogla seznaniti s celotno vsebino odločbe, ko pa ta nima razen izreka in obrazložitve, ki je pravzaprav le skrajšan povzetek določbe prvega odst. 332. čl. ZPP/77 ničesar drugega. Pritožbeno sodišče torej ugotavlja, da ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, zaradi česar je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.