Jedro

Z zahtevo za varstvo zakonitosti ni možno izpodbijati primernosti izrečene kazni, ki je bila izrečena v okviru predpisane kazni za očitano kaznivo dejanje in sodišče s takšnim izrekom ni v ničemer kršilo kazenskega zakona.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 400 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni S.K. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odstavku 325. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen osem mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi obsojenčevega zagovornika delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo v odločbi o stroških postopka spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo plačila stroškov povprečnine, v preostalem pa je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo dne 30.3.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavil razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona ter predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožnega predloga in izrečene kazenske sankcije ali jo vsaj spremeni v pogojno obsodbo, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Hkrati je predlagal odložitev izvršitve zaporne kazni. Zahtevo je obrazložil s tem, da je izrek sodbe nerazumljiv, da nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, da glede stoječe ali premikajoče kolone nima nobenih razlogov. Graja tudi izvedensko mnenje, ker je izvedenec opravljal ogled, ko ni deževalo, v času nesreče pa je močno deževalo. Obsojencu so velik del desne strani ceste zakrivala stoječa vozila, bilo mu je onemogočeno, da bi opazil prometni znak. Sodišče bi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, če bi bila opravljena rekonstrukcija dogodka. Ugotovitev, da je bilo dogajanje dinamično, je konstrukt pritožbenega sodišča in nima podlage v izvedenih dokazih. Vprašljiva je pravilnost izvedenčeve ugotovitve, da bi obsojenec moral opaziti oškodovanko vsaj na razdalji 50 metrov, saj je ni mogel videti, ker je stopila pred njegovo vozilo tik pred samim zadetjem. Prav tako po mnenju zagovornika ni podana vzročna zveza med alkoholiziranostjo obsojenca in nastalo prometno nesrečo, sodba pa glede tega nima razlogov glede odločilnih dejstev. V sodbi se navaja kot verjetni razlog alkoholiziranost, za obsodilno sodbo pa je potrebno to z gotovostjo ugotoviti. Po mnenju zagovornika je neustrezno obrazložena nepogojna zaporna kazen, saj so bile podane olajševalne okoliščine, ki bi opravičevale vsaj izrek pogojne obsodbe.

V odgovoru na zahtevo je vrhovni državni tožilec H.J. predlagal zavrnitev zahteve, ker zagovornik uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in ne drži, da bi bila podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V nasprotju s trditvijo zagovornika v zahtevi, je iz pravnomočne sodbe razvidno, da je opis kaznivega dejanja povsem razumljiv in v ničemer ne nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe. Zagovornika moti v opisu dejanja stavek "da bi lahko vozilo ustavil, če bi z vožnjo preko prehoda oviral ali ogrožal pešce", pri iztrganem stavku pa je prezrl, da je pred tem stavkom besedilo, da se obsojenec "ni približeval zaznamovanemu prehodu za pešce s takšno hitrostjo, da bi lahko vozilo ustavil". Očitek neprimerne hitrosti je torej v povezavi z navedenimi deli besedila v opisu dejanja povsem jasen.

Tudi obrazložitev, da so vozila na desnem prometnem pasu predstavljala kolono vozil in ne parkiranih vozil v mirujočem prometu, je povsem logična ter sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ocenila, da je obsojenec prehiteval kolono vozil. Ostale trditve v zahtevi glede okoliščin, ali je obsojenec videl prehod, kdaj je zadel oškodovanko z vozilom, vzročne zveze z alkoholiziranostjo, kritiko izvedenskega ogleda ter mnenja o nujnosti rekonstrukcije dogodka, pomenijo zgolj uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V postopku za varstvo zakonitosti glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni možno izpodbijati ugotovljenega dejanskega stanja.

Prav tako z zahtevo za varstvo zakonitosti ni možno izpodbijati primernosti izrečene kazni, kajti obsojencu je bila izrečena kazen v okviru predpisane kazni za kaznivo dejanje po 1. odstavku 325. člena KZ. Sodišče s takšnim izrekom ni v ničemer kršilo kazenskega zakona.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja obsojenčev zagovornik, niso podane, zahteva pa je poleg tega vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu s 425. členom ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ob takšni odločitvi Vrhovno sodišče ni imelo podlago za odložitev izvršitve izrečene zaporne kazni.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98a. člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 1. odstavka 92. člena ZKP. Kljub drugačnim ugotovitvam v izpodbijani sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, ki je obsojenca oprostilo plačila stroškov povprečnine, je Vrhovno sodišče ocenilo, da obsojenčev poklic in lastništvo osebnega avtomobila ..., kot tudi angažiranje zagovornika za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, kažejo, da je obsojenec pridobitno sposoben. Ob takšni ugotovitvi in glede na zamotanost postopka je bila obsojencu naložena povprečnina, razvidna iz izreka te odločbe.