Jedro

Tožencu se ni uspelo razbremeniti svoje odgovornosti za obravnavano prometno nesrečo in nastalo škodo. Dejstvo, da naj bi oškodovanka napačno parkirala svoje vozilo, ne more izključiti protipravnosti toženčevega ravnanja. Toženec se s pritožbeno tezo, da do nesreče ne bi prišlo, če oškodovanka ne bi napačno parkirala, posredno zavzema za presojo po pravilih naravne vzročnosti, ki je v sodni praksi že zdavnaj presežena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 15853/2014 z dne 12. 2. 2014, po katerem toženec dolguje tožnici 1.559,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški. Poleg tega je tožencu naložilo v plačilo še 128,12 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Toženec se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. Navedba neresničnih podatkov v poročilu o prometni nesreči ni pravno relevantna. Ni pomembno, kakšne registrske tablice je imel toženec na svojem vozilu, ker je bila povzročiteljica nesreče A. A. Toženec je ves čas trdil in dokazoval, da ni kriv za nastalo škodo. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je protispisna. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj bi moral toženec o dejanskih okoliščinah nesreče obvestiti tožnico. Ta ga k temu ni pozvala, na njen regresni zahtevek pa je toženec odgovoril. Ker mu je ugovarjal tako po temelju kot po višini, je protispisna ugotovitev izpodbijane sodbe, da ni prerekal terjanega zneska zamudnih obresti. Sicer pa je sodišče zmotno ugotovilo, da je toženec odgovoren za nesrečo. Če A. A. ne bi napačno parkirala, s čimer je tožencu zaprla pot, do prometne nesreče ne bi prišlo. Sodišče bi zato moralo odločiti vsaj o deljeni odgovornosti.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) mora škodo, ki jo povzroči nezavarovano vozilo, povrniti Slovensko zavarovalno združenje. Dejstvo, da so bile na vozilu, ki ga je upravljal toženec, nameščene ukradene registrske tablice, torej nikakor ni nerelevantno, kot poskuša prikazati pritožba. Tožnica je prav na podlagi neresničnih podatkov v poročilu o prometni nesreči izplačala odškodnino oškodovanki A. A., ker jo je toženec zavedel, da je nesrečo povzročila tožničina zavarovanka. Tožnica je zato brez dvoma upravičena terjati povračilo od toženca, ta pa se lahko brani, da za nesrečo ni kriv in da tožnica škode ni pravilno likvidirala.

6. Stališče izpodbijane sodbe, da toženec ni obrazloženo trdil, da je škoda nastala brez njegove krivde, je glede na obširne toženčeve navedbe v njegovih dveh pripravljalnih vlogah očitno prestrogo. Res pa se je sodišče v nadaljevanju nato izčrpno opredelilo do vseh zatrjevanih dejanskih okoliščin prometne nesreče, ki jih je navajal toženec. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero meri pritožba, zato ni podana, saj je sodbo mogoče preizkusiti, hkrati pa toženec ni bil prikrajšan za svojo pravico do obravnavanja v postopku.

7. Glede na izid dokaznega postopka se tožencu tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo razbremeniti svoje odgovornosti za obravnavano prometno nesrečo in nastalo škodo. Dejstvo, da naj bi oškodovanka napačno parkirala svoje vozilo, ne more izključiti protipravnosti toženčevega ravnanja. Toženec bi se pred premikom svojega vozila moral zanesljivo prepričati, ali to lahko varno stori, vendar te zahteve ni upošteval. Oškodovankino vozilo, tudi če je bilo morda res parkirano na mestu, kjer parkiranje ni dovoljeno, za toženca ni moglo predstavljati nepričakovane ovire. Predvsem pa bi se toženec trčenju lahko enostavno izognil, če bi upravljal svoje vozilo s predpisano skrbnostjo. Toženec se s pritožbeno tezo, da do nesreče ne bi prišlo, če oškodovanka ne bi napačno parkirala, posredno zavzema za presojo po pravilih naravne vzročnosti, ki je v sodni praksi že zdavnaj presežena. Ugotovljene dejanske okoliščine škodnega primera, na katere je sodišče druge stopnje, ker gre za spor majhne vrednosti, v pritožbenem postopku vezano, pa ne omogočajo niti zanesljivega sklepanja o morebitni deljeni odgovornosti za nesrečo. 8. Potemtakem je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da mora toženec tožnici povrniti celoten znesek, ki ga je tožnica izplačala oškodovanki. Res je toženec ugovarjal tožničinemu zahtevku tudi po višini, vendar tega svojega ugovora v zvezi z zahtevanim zneskom iz naslova zamudnih obresti ni konkretiziral. Tega ni storil niti v pritožbi. Odveč je zato njegovo sklicevanje na domnevno protispisnost sodbe v tem delu. Sodišče prve stopnje je tudi to odločitev ustrezno in pravilno obrazložilo. Neupravičen očitek sodišča prve stopnje, ki izhaja iz obrazložitve sodbe, da toženec pred izplačilom odškodnine tožnice ni obvestil o dejanskih okoliščinah nesreče, pa ne vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, saj ne predstavlja njenega nosilnega razloga.

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani. V postopku na prvi stopnji ni bilo materialnih ali procesnih kršitev, ne zatrjevanih in ne tistih, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Toženčevo pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena v zvezi s 442. členom ZPP potrdilo prvo sodbo.

10. Toženec je s pritožbo propadel, zato ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).