Jedro

Prav zaradi stališča o nezadostni trditveni podlagi sodišče prve stopnje sploh ni izvedlo predlaganih dokazov in ni oblikovalo celotnega abstraktnega dejanskega stanu. Obenem se ob dosedanjih usmeritvah s strani sodišča druge stopnje po vsej verjetnosti odpira tudi odločanje o pobotnem ugovoru, ki ga je v zvezi s tožnikovo terjatvijo podala toženka. Tudi o tem do sedaj ni bil izveden dokazni postopek, ni bila oblikovana dejanska ocena in ni bila opravljena pravna subsumpcija, saj zaradi zavrnitve tožnikovega zahtevka sodišče ni izvajalo postopka v tej smeri.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v sporu zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi med drugim odločalo tudi o zahtevku tožnika za plačilo dodatka za delo v nočnem času od oktobra 2016 do marca 2019. Zahtevku v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je delno ugodilo, delno pa ga je zavrnilo (II., III. in IV. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek tožnika za obračun in plačilo dodatka za nočno delo v višini 5.624,40 EUR (V. točka izreka). Zahtevek je zavrnilo na podlagi presoje, da tožnik kljub materialnemu procesnemu vodstvu in dodatnem roku za natančno opredelitev trditvene podlage zahtevka, tega ni storil, zaradi česar je ostal nesklepčen. Posledično ni izvajalo dokaza z izvedencem, ki ga je predlagal tožnik.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje delno zavrnilo, ugodilo pa ji je v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka za plačilo dodatka za delo v nočnem času in odločitvi o stroških postopka. Odločitev temelji na presoji, da je tožnik podal zadostno trditveno in dokazno podlago. Zaradi napačne presoje o tem dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, kar v ponovnem postopku terja izvedbo dokazov, s katerim je tožnik utemeljeval plačilo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje imenovati izvedenca, ki bi opravil ustrezen izračun števila ur, ki naj bi jih tožnik opravil v nočnem času. Sodišče druge stopnje je tudi navedlo, da glede na naravo ugotovljene kršitve te ne more odpraviti samo, da to ne bo bistveno podaljšalo trajanja postopka, pritožbeno sodišče pa bi v primeru, če bi izvedlo postopek, prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.), saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je toženka vložila pritožbo. Navaja, da bi glede na okoliščine primera sodišče druge stopnje lahko samo dopolnilo postopek in odločilo o razveljavljenem delu sodbe sodišča prve stopnje. Povzema obrazložitev sodišča druge stopnje, da je tožnik podal zadostno trditveno dokazno podlago za zahtevek. Iz tega naj bi izhajalo tudi, da je tožnik uspel dokazati število ur dela v nočnem času. Toženka meni, da izračuna prikrajšanja tožnika ni potrebno izvajati z izvedencem, če že sodišče meni, da je število opravljanih ur v nočnem času dokazano, ob tem da je znana tudi višina dodatka za nočno delo. Takšen izračun bi lahko opravilo sodišče samo. Posledično sodišče po nepotrebnem podaljšuje čas trajanja postopka. Predlaga razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v ponovno odločanje.

4. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe. Meni, da bi sodišče prve stopnje lahko izvedlo še neizvedene dokaze z manjšimi stroški in hitreje kot sodišče druge stopnje, obenem pa navaja, da je „pravično, da stranki pripada pravica do pravnega sredstva.“

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZPP omejuje pritožbene razloge po drugem odstavku 357.a člena na preizkus pravilnosti uporabe kasatoričnih pooblastil, torej na oceno, ali bi kršitve postopka lahko odpravilo že sodišče druge stopnje samo ali bi glede na naravo stvari in okoliščin primera lahko samo dopolnilo postopek oz. odpravilo pomanjkljivosti ali bi moralo samo opraviti novo sojenje (354. in 355. člen ZPP). Pritožba torej ni namenjena nasprotovanju razlogom sodišča druge stopnje za razveljavitev prvostopenjske sodbe, torej v konkretnem primeru presoji o tem, ali je sodišče prve stopnje res zagrešilo bistveno kršitev določb postopka oziroma je odločitev sodišča druge stopnje o tem utemeljena.

7. Pritožba je kratka in izhaja iz predpostavke, da je število opravljenih ur dela v nočnem času glede na razloge odločitve sodišča druge stopnje že dokazano in dokaz z izvedencem, ki ga je zavrnilo sodišče prve stopnje (razlogov za takšno odločitev pritožbeno sodišče ni potrdilo) ni niti potreben, saj bi tak izračun lahko opravilo sodišče druge stopnje samo. S takšnimi pritožbenimi navedbami toženka ne more biti uspešna, saj predmet dosedanjega odločanja ni bil v tem, ali je dokaz z ustreznim izvedencem potreben, ker bi sodišče izračune lahko opravilo samo (ker naj bi razpolagalo z ustreznim znanjem), temveč v tem, da sodišče prve stopnje predlaganega dokaza z ustreznim izvedencem ni izvedlo zato, ker kljub pozivom tožnik ni dovolj utemeljil svojega zahtevka. Tako v pritožbi zoper sklep o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje toženka odpira nove vidike postopka in pri tem posredno napada prav razloge sodišča druge stopnje, ki so narekovali vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (neizveden dokaz z izvedencem). Zato pritožba ni utemeljena1. 8. Tudi sicer je treba poudariti, da prav zaradi stališča o nezadostni trditveni podlagi sodišče prve stopnje sploh ni izvedlo predlaganih dokazov in ni oblikovalo celotnega abstraktnega dejanskega stanu. Obenem se ob dosedanjih usmeritvah s strani sodišča druge stopnje po vsej verjetnosti odpira tudi odločanje o pobotnem ugovoru, ki ga je v zvezi s tožnikovo terjatvijo podala toženka. Tudi o tem do sedaj ni bil izveden dokazni postopek, ni bila oblikovana dejanska ocena in ni bila opravljena pravna subsumpcija, saj zaradi zavrnitve tožnikovega zahtevka sodišče ni izvajalo postopka v tej smeri. Šele izvedba vseh teh opravil bo omogočila odločitev o vseh vprašanjih, ki so pomembna za presojo in ki pomenijo samostojne pravne celote, to pa bo strankam šele omogočilo ustrezen preizkus in eventualno tudi možnost pritožbe. Prav zato bi bilo drugačno postopanje sodišča druge stopnje v neskladju z ustavno varovano pravico do pritožbe.

9. Glede na navedeno in v skladu s četrtim odstavkom 357.a člena ZPP je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

10. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, tudi sicer odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Toženka obenem izhaja iz napačne predpostavke, da je število ur nadurnega dela že ugotovljeno oziroma dokazano.