Jedro

Maksimalna hipoteka varuje popolno poplačilo dolga, le znesek terjatve, ki preseže najvišji znesek, je v danem trenutku brez hipotekarnega jamstva. Zaradi delnih plačil upniku ni treba zmanjšati obsega zastave, kar pomeni, da je terjatev, ko se vrne v okvir vpisanega najvišjega zneska, znova zavarovana z maksimalno hipoteko.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v izpodbijani točki V. izreka spremeni tako, da ta glasi: “Drugotožena stranka V. N., družba za upravljanje z nepremičninami d.o.o., L. c. ..., L., je dolžna priznati upravičenost tožeče stranke zahtevati tudi poplačilo zneska 192.229,50 EUR s pp. iz nepremičnin navedenih v točki IV.A) in dopustiti tudi poplačilo zneska v višini 192.229,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2013 dalje do plačila z izvršbo na nepremičnine navedene v točki IV.B) izreka”, v izpodbijani točki VI. in VII. izreka razveljavi in vrne zadeva v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje.” Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom izreklo: “I. Dopusti se sprememba tožbe z dne 26.04. 2013. II. Ugotovi se umik tožbenega zahtevka za plačani znesek terjatve tožeče stranke v višini 700.000,00 EUR in se v tem obsegu postopek ustavi. III. Pravdni postopek zoper prvotoženo stranko V. M., L. je z dnem 11.09.2013 prekinjen. IV. A.) Drugotožena stranka V. N. d.o.o. L., L. je dolžna priznati, da je tožeča stranka B. C. d.d. upravičena zahtevati poplačilo zavarovanih terjatev v višini 785.285,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.04.2013 dalje do plačila iz: nepremičnin ID znak …, znak ... ID znak … (...), ID znak ... vse last V. N. d.o.o. do 2543/10000; nepremičnine … ID znak …. posamezni del št. ... v stavbi št. ... k.o. ... V. … last V. N. d.o.o. do celote; nepremičnine ID znak ..., par. št. ... k.o. ...-T. (ID ...) last V. N. d.o.o. do ... in nepremičnine ID znak ... par. št. ... k.o. ...-T. (ID ...) last V. N. d.o.o. do 40/1 000; nepremičninah ID znak ... parc. št. ... ko. ...-J. (ID ...) last V. N. d.o.o. do 179/200. B.) Drugotožena stranka V. N. d.o.o. L. …, L. je dolžna dopustiti poplačilo terjatve B. C. D.D. C. v višini 785.285,21 EUR EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.04.2013 dalje do plačila z izvršbo na naslednje: nepremičnine ID znak ... (ID ...), ID znak ... (...), ID znak … (ID ...), 10 znak ... (ID ...) vse last V. N. d.o.o. do ., nepremičnine ID znak ... posamezni del št. … v stavbi št. ... ko. ...-V. (ID ...) last V. N. d.o.o. do celote,. nepremičnine ID znak ..., par. št. …. ko. ...-T. (ID ...) last V. N. d.o.o. do 48/1000 in nepremičnine ID znak ... par. št. ... ko. 1871-T. (ID ...) last V. N. d.o.o. do 40/1 000, . nepremičninah ID znak ... pare. št. ... k.o. ...-J.. (ID ...) last V.. N. d.o.o. do 179/200. V. V presežnem delu, v katerem se s hipotekarno tožbo zahteva priznanje drugotožene stranke o upravičenosti tožeče stranke do poplačila in poplačilo nadaljnjega zneska v višini 192.229,50 EUR s pp s prodajo nepremičnin, se tožbeni zahtevek zavrne. VI. Tožbeni zahtevek se v delu, ki se glasi: “Drugotožena stranka V.. N.L. je dolžna tožeči stranki B. C. D.D. plačati znesek 977.514,71 EUR z zakonskimi obrestmi od 11.04.2013 dalje do plačila v roku 8 dni pod izvršbo,” zavrne. VII. Drugotožena stranka V. d.o.o. je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki B. C. D.D. plačati pravdne stroške v znesku 3.024,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka določenega v tej točki izreka, do plačila, pod izvršbo.” Tožeča stranka po svojem pooblaščencu s pravočasno pritožbo izpodbija odločbo sodišča prve stopnje v točki V., VI., VII. izreka, torej v delu, s katerim je sodišče prve stopnje delno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke in v izreku o pravdnih stroških, iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in hkrati toženi stranki naloži, da v 8 dneh plača nastale pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Tožena stranka na pritožbene navedbe tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je po modifikaciji tožbe in delni skrčitvi tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko uveljavljala plačilo terjatve v znesku 977.514,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2013 dalje do plačila, zahtevala je priznanje drugotožene stranke, da je tožeča stranka upravičena do poplačila navedene terjatve iz nepremičnin drugotožene stranke in da je dolžna dopustiti poplačila terjatve iz teh nepremičnin. Zatrjevala je, da se je drugotožena stranka zavezala poravnati obveznosti do tožeče stranke s pogodbo o prevzemu dolga in s kreditnimi pogodbami ter zastavnimi pogodbami kot solidarni porok in plačnik s prvotoženo stranko ter kot zastavni dolžnik iz svojih nepremičnin.

K pritožbi tožeče stranke zoper točki VI. in VII. izreka Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugotožena stranka hipotekarni dolžnik, kar da je dokazano s pogodbo o prevzemu dolga (v prilogi A 1 spisa) in zaključilo, da je tožeča stranka od drugotožene stranke kot hipotekarnega dolžnika upravičena zahtevati poplačilo zavarovane terjatve po 153. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ).

V nadaljevanju obrazložitve (v točki 13) pa je sodišče prve stopnje razlogovalo, da ima tožeča stranka zoper hipotekarno dolžnico le klasični zahtevek iz hipotekarne tožbe, da pa ne more zoper njo uveljavljati plačila zavarovane terjatve z obligacijskim zahtevkom in je posledično tožbeni zahtevek za neposredno plačilo terjatve zoper drugotoženo stranko kot neutemeljen zavrnilo. Takšen zaključek sodišča prve stopnje izhajajoč iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je drugotožena stranka zastavni dolžnik, je sicer pravilen. Vendar pa je sodišče očitno spregledalo, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek glede plačila vtoževanega zneska terjatve zoper drugotoženo stranko utemeljevala s trditvami, da je drugotožena stranka dolžna plačati vtoževano terjatev na podlagi pogodbene zaveze prevzete s sklenitvijo pogodbe o prevzemu dolga tudi kot solidarni porok in plačnik. Da je drugotožena stranka prevzela obveznost plačila terjatev tožeče stranke kot solidarni porok in plačnik je tožeča stranka zatrjevala že v tožbi, nato pa tudi v pripravljalnih vlogah, zlasti v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2013, s katero je tožbo modificirala. Teh trditev tožena stranka ni z ničemer prerekala, kot to ugotavlja pritožbeno sodišče iz trditev tožene stranke. Tožena stranka je z navedbami, da v spornem razmerju ni realni dolžnik, temveč le hipotekarni dolžnik, ugovarjala prvotno postavljenemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke, v katerem pa je tožeča stranka res uveljavljala le stvarnopravni zahtevek - hipotekarno tožbo za poplačilo iz zavarovane nepremičnine, ne pa tudi obligacijski zahtevek, čeprav je že tedaj, torej že v tožbi tožeča stranka zatrjevala, da drugotožena stranka za terjatve tožeči stranki odgovarja kot solidarni porok in plačnik, hkrati pa tudi kot zastavitelj nepremičnin. Vendar pa je tožeča stranka nato s spremembo tožbe razširila tožbeni zahtevek še na obligacijski zahtevek za plačilo in je sodišče prve stopnje to spremembo tožbe dovolilo (člen 185/I ZPP).

Ker sodišče prve stopnje trditev tožeče stranke o odgovornosti drugotožene stranke za plačilo vtoževane terjatve iz naslova solidarnega poroštva in zanje predloženih in izvedenih dokazov ni presojalo, so pa te odločilnega pomena za pravilnost in zakonitost odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke, je sodba v tem delu pomanjkljiva in je ni moč preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ne iz 8. točke, kot to zmotno navaja pritožba.

Pritožbi tožeče stranke je bilo zaradi navedenega ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani VI. točki in posledično v stroškovnem izreku v točki VII. izreka razveljaviti in zadevo vrniti v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 354/I ZPP).

K pritožbi tožeče stranke zoper točko V. izreka izpodbijane sodbe Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v delu, v katerem se s hipotekarno tožbo zahteva priznanje drugotožene stranke o upravičenosti tožeče stranke do poplačila nadaljnjega zneska (nad prisojenim zneskom 785.285,21 EUR s pripadki) 192.229,50 EUR s pripadki s prodajo nepremičnin, kot neutemeljeno zavrnilo, čeprav je ugotovilo, da je obstoj vtoževane terjatve, zapadlost in višina ter obstoj zavarovanja tožeče stranke s hipoteko na nepremičninah (navedenih v izreku v točki IV.A in B) v lasti drugotožene stranke, tožeča stranka dokazala. Sodišče prve stopnje je torej ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke v vtoževanem znesku 977.514,71 EUR dokazana. Prav tako je pravilno presodilo, da terjatev tožeča stranka lahko uveljavlja le do višine maksimalne hipoteke v razmerju do hipotekarnega dolžnika (točka 14 obrazložitve).

Ob ugotovljeni višini maksimalne hipoteke 1,485.285,21 EUR (v točki 15 obrazložitve) in višini vtoževane terjatve 977.514,71 EUR s pripadki bi to pomenilo, da je še uveljavljani tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti krit oziroma zavarovan z zneskom maksimalne hipoteke in je posledično zoper drugotoženo stranko kot hipotekarnega dolžnika tudi utemeljen tožbeni zahtevek iz naslova priznanja poplačila in poplačila iz zastavljenih nepremičnin, saj znesek terjatve ne dosega najvišjega zneska do katerega za zavarovanje terjatve tožeče stranke jamči drugotožena stranka s svojimi nepremičninami z vpisano maksimalno hipoteko.

Maksimalna hipoteka namreč varuje popolno poplačilo dolga, le znesek terjatve, ki preseže najvišji znesek je v danem trenutku brez hipotekarnega jamstva (1). Zaradi delnih plačil upniku ni treba zmanjšati obsega zastave, kar pomeni, da je terjatev, ko se vrne v okvir vpisanega najvišjega zneska, znova zavarovana z maksimalno hipoteko (2). Tudi, če je terjatev tožeče stranke obračunana na dan delnega plačila zneska 700.000,00 EUR (9. 4. 2013) znašala 1,677.514,71 EUR in je na ta dan presegala znesek maksimalne hipoteke, je bila s plačilom zneska 700.000,00 EUR zmanjšana na 977.514,71 EUR, kot tega uveljavlja tožeča stranka, kar je pod zneskom maksimalne hipoteke, in tako v celoti zavarovana s to hipoteko.

Stališče sodišča prve stopnje, da lahko znaša terjatev zavarovana s hipoteko le toliko kot znaša maksimalna hipoteka, torej le 1,485.285,21 EUR in da gre zato tožeči stranki ob plačilu zneska 700.000,00 EUR le še razlika v znesku 785.285,21 EUR, kakor je to izluščiti iz obrazložitve sodišča prve stopnje v točki 15 izpodbijane sodbe, je zato materialnopravno zmotno.

Kot pravilno pritožbeno uveljavlja tožeča stranka, pa tudi ne drži navedba tožene stranke, ki jo je povzelo in ji zmotno sledilo sodišče prve stopnje, da je tožeča stranka ob poračunavanju delnega plačila 700.000,00 EUR (z obrestmi) “postavila skupni znesek terjatve v višini 1,677.514,17 EUR”. Terjatve v takšni višini tožeča stranka ni nikoli postavila. Je pa res v pripravljalni vlogi z dne 5. 6. 2013, s katero je tožbo delno umaknila za plačani znesek 700.000,00 EUR, prilagodila tožbeni zahtevek tako, da je po poračunavanju v zvezi z delnim plačilom od toženih strank zahtevala plačilo zneska 977.514,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2013 in poračun nazorno tudi številčno obrazložila v navedeni vlogi in z v vlogi z dne 26. 7. 2013 predloženimi obračuni, za katere je sodišče prve stopnje v točki 14 obrazložitve ugotovilo, da se toženi stranki o njih nista izrekli, in da se zato ta dejstva štejejo za priznana.

Ob ugotovitvi, da je terjatev tožeče stranke dokazana po temelju in višini (točka 14 obrazložitve), da le-to tožeča stranka uveljavlja v znesku 977.514,71 EUR, kar je manj kot znaša znesek maksimalne hipoteke, se tako izkaže, da je s hipotekarno tožbo uveljavljani zahtevek tožeče stranke utemeljen v celoti - torej tudi v znesku 192.229,50 EUR, ki ga je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo (v točki V. izreka) in je pritožbeno sodišče pritožbi tudi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki V. izreka spremenilo tako, da je drugotožena stranka dolžna tožeči stranki priznati upravičenost do poplačila tudi nadaljnjega zneska 192.229,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2013 dalje do plačila z izvršbo na njenih nepremičninah kot so navedene v točki IV B izreka (člen 358 točka 5 ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (člen 165/III ZPP).

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje najprej odpraviti zgoraj navedeno kršitev, nato pa znova presoditi trditve tožeče stranke o odgovornosti drugotožene stranke za plačilo terjatev tožeče stranke iz naslova solidarnega poroštva ter odločiti o tožbenem zahtevku tožeče stranke za plačilo vtoževanega zneska zoper drugotoženo stranko.

Op. št. (1): Tako mag. Tomaž Keresteš v članku Maksimalna hipoteka, objavljenem v Podjetje in delo 2003, št. 1 stran 21 (GV revije d.o.o. 4. 2. 2003).

Op. št. (2): Tako tudi T. Keresteš v Stvarnopravnem zakoniku s komentarjem k členu 146 stran 659.