Jedro

Upnikova terjatev izhaja iz pravnomočne sodne odločbe, zato zanjo velja desetletni zastaralni rok. Zastaranje začne teči naslednji dan po pravnomočnosti sodne odločbe, tek zastaralnega roka pa se pretrga z uveljavljanjem terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom. Vendar pa zaradi posebne narave sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je kombinirani postopek izdaje plačilnega naloga in hkratne dovolitve izvršbe,zastaranje v takem primeru ne začne teči (že) takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč tedaj, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.

Izrek

I. Pritožba dolžnika se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in II. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se ugovor dolžnike zavrne (I. točka izreka) in sklenilo, da dolžnik sam nosi svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka). Hkrati je še ustavilo izvršilni postopek za skupaj plačanih 11.982,12 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil dolžnik po svojem pooblaščencu. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede pretrganja zastaranja in teka zastaralnega roka. Navaja, da je upnik pridobil judikatno terjatev 22. 1. 2009, ko je postal sklep o izvršbi opr. št.: VL 43903/2008 z dne 18. 7. 2008 pravnomočen in da je neustrezna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je zastaralni rok v predmetni zadevi začel teči šele 4. 2. 2015, ko je postal pravnomočen sklep opr. št.: VL 43903/2008 z dne 20. 1. 2015 o ustavitvi izvršilnega postopka. Opozarja, da je bil upnik popolnoma pasiven od 27. 10. 2008 do 24. 11. 2020 (v pritožbi pomotoma navedeno 28. 5. 2020), ko je na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi vložil nov predlog za izvršbo, kar je več kot 10 let od pravnomočnosti izvršilnega naslova oziroma po preteku 10 letnega zastaralnega roka. Trdi še, da sklep o izvršbi v postopku opr. št.: VL 43903/2008 ni bil vročen njemu osebno, ampak njegovi začasni zastopnici, ki se zoper sklep ni pritožila.

3. Pritožba je bila vročena upniku, ki nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje uvodoma pojasnjuje, da je glede na dolžnikove pritožbene navedbe izpodbijani sklep preizkusilo v delu, v katerem je odločitev zanj neugodna, to pa sta odločitvi v I. in II. točki izreka sklepa, saj le v teh delih lahko doseže izboljšanje svojega pravnega položaja. V III. točki izreka sklepa je namreč sodišče prve stopnje po delnem umiku predloga za izvršbo s strani upnika, izvršbo ustavilo in je v tem delu odločitev dolžniku v korist, zato po izpodbijanju tega dela izreka nima pravnega interesa.

6. V obravnavani zadevi je podlaga izvršbi izvršilni naslov – pravnomočen in izvršljiv sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Celju VL 43903/2008 z dne 19. 11. 2008. Glede na dolžnikov ugovor je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ugotavljalo, ali je upnikova terjatev do vložitve izvršilnega predloga v predmetni zadevi, to je do 24. 11. 2020, zastarala. Sklenilo je, da dolžnikov ugovor ni utemeljen, saj je ugotovilo, da ima upnikova terjatev naravo judikatne terjatve in da je v primeru, ko je izvršilni naslov za izterjano terjatev izdan v postopku na podlagi verodostojne listine, za presojo ugovora zastaranja odločilno, kdaj je bil izvršilni postopek VL 43903/2008 pravnomočno končan.

7. Upnikova terjatev namreč izhaja iz pravnomočne sodne odločbe, zato zanjo velja desetletni zastaralni rok (prvi odstavek 356. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ). Zastaranje začne teči naslednji dan po pravnomočnosti sodne odločbe (prvi odstavek 336. člena OZ), tek zastaralnega roka pa se pretrga z uveljavljanjem terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom (365. člen OZ). Vendar pa zaradi posebne narave sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je kombinirani postopek izdaje plačilnega naloga in hkratne dovolitve izvršbe (tretji odstavek 44. člena ZIZ) – kot je v celoti pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje – v takem primeru zastaranje ne začne teči (že) takoj po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, temveč tedaj, ko je izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine pravnomočno končan.

8. Dolžnik neutemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede pretrganja zastaranja in začetka teka oziroma samega teka zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je začel zastaralni rok teči po pravnomočnosti sklepa opr. št.: VL 43903/2008 o ustavitvi izvršilnega postopka, to je po 4. 2. 2015. Ker je upnik predlog za izvršbo vložil 24. 11. 2020, je šteti, da desetletni zakonski zastaralni rok še ni potekel in zastaranje upnikove terjatve ni nastopilo.

9. Prepozno in vselej neutemeljeno je sklicevanje dolžnika na nepravilnosti v postopku opr. št.: VL 43903/2008. Morebitne kršitve pravil postopka pri vročitvi sklepa o izvršbi opr. št.: VL 43903/2008 z dne 19. 11. 2008 ali pri postavitvi začasne zastopnice, bi dolžnik moral uveljavljati v postopku opr. št.: VL 43903/2008. 10. Dolžnik je v pritožbi še navajal, da je institut zastaranja uveden zaradi zaščite dolžnika v primeru pasivnosti upnika in da ga trenutna ureditev, ki omogoča, da zastaranje ne teče dokler je v teku izvršilni postopek, spravlja v neenakopraven položaj, saj je upniku omogočeno, da svojo pravico uveljavi tudi potem, ko je bil več kot 10 let popolnoma pasiven, s čimer smiselno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede učinkov pretrganja zastaranja v predmetni zadevi. Napisano delno drži. Bistvo instituta zastaranja je v tem, da upniku preprečuje, da bi svojo terjatev zoper dolžnika lahko prisilno uveljavljal v nedogled. Zaradi tega upnika institut zastaranja sili k aktivnostim v zvezi z realizacijo svojih pravic v določenem razumnem roku, sicer bo z iztekom zastaralnega roka prenehal njegov zahtevek za uveljavitev te pravice. Pri tem pa je potrebno pri uporabi zastaralnih rokov in instituta pretrganja zastaranja upoštevati okoliščine posameznega primera oziroma postopka na podlagi verodostojne listine, kakor je že pojasnjeno v 7. točki obrazložitve tega sklepa. Dolžnik zaradi tega ni v neenakopravnem položaju. Razlaga za katero se zavzema in po kateri bi torej zastaralni rok začel teči že po pravnomočnosti sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pa bi v bistvu pomenila nedopusten poseg v pravico upnika do sodnega varstva,1 saj bi mu bilo s tem onemogočeno uveljavljanje svoje pravice pred sodiščem. Ob tem je potrebno upoštevati tudi, da je bil postopek iz katerega izvira izvršilni naslov, ustavljen v posledici nezmožnosti oprave izvršbe, ne pa zaradi tega, ker bi se upnik sodnemu varstvu odpovedal.2

11. Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. in II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 23. člen Ustave Republike Slovenije. 2 Tovrsten primer sicer ureja prvi odstavek 366. člena OZ, po katerem se zastaranje ne pretrga, če upnik umakne tožbo oziroma odstopi od uveljavljanja terjatve pred sodiščem ali drugim pristojnim organom.