Jedro

Posebnega prometnega davka od alkoholnih pijač uvoznik ni dolžan plačati ob uvozu in ob prodaji alkoholnih pijač.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 1.4.1996. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 21.2.1995, s katero je ta na podlagi 1. točke 1. odstavka 270. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 - 21/90) tožečo stranko zavezala k plačilu posebnega prometnega davka od alkoholnih pijač v znesku 30.780,00 SIT za blago, ki je bilo uvoženo po uvozni carinski deklaraciji z dne 22.3.1994 Carinske izpostave K. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema navedbe tožene stranke, da je bilo po navedeni uvozni carinski deklaraciji uvozno ocarinjenih 108 litrov stock brandy-ja v vrednosti 507,60 DEM. Ob naknadnem pregledu uvozne carinske deklaracije je carinarnica ugotovila, da ni bil obračunan posebni prometni davek od alkoholnih pijač, zato ga je z odločbo naknadno obračunala. Po 3. členu Zakona o posebnem prometnem davku od alkoholnih pijač (Ur. list RS, št. 71/93) je zavezanec za obračunavanje in plačevanje posebnega prometnega davka od alkoholnih pijač proizvajalna pravna oseba, zasebnik - proizvajalec, fizična oseba - proizvajalec ter uvoznik alkoholnih pijač. Odredba o načinu obračunavanja in plačevanja posebnega prometnega davka od alkoholnih pijač (Ur. list RS, št. 8/94, v nadaljevanju: Odredba) v 2. členu določa, da se posebni prometni davek od alkoholnih pijač plačuje od vsakega prometa alkoholnih pijač na ozemlju Republike Slovenije. 1. odstavek 3. člena Odredbe pa določa, da se za promet alkoholnih pijač šteje prodaja oziroma uvoz alkoholnih pijač za nadaljnjo prodajo, za reprodukcijo in za končno potrošnjo. To pomeni, da mora uvoznik plačati posebni prometni davek ob uvozu ter nato od vsakega nadaljnjega prometa alkoholnih pijač.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo Zakon o prometnem davku, Zakon o posebnem prometnem davku od alkoholnih pijač in Odredbo. Obveznosti za posebni prometni davek od alkoholnih pijač je poravnala po podatkih o plačani realizaciji. Res je v Odredbi naštet kot zavezanec za posebni prometni davek tudi uvoznik alkohola, vendar to ne pomeni, da je prav uvoznik zavezan plačati ta davek dvakrat. Tako daleč Odredba namreč ne more poseči in je sodišče ne more razlagati širše, kot določa obveznost plačila posebnega prometnega davka zakon sam. Stališče sodišča, da bi tožeča stranka morala plačati posebni prometni davek dvakrat, povzroča neenakopravnost med subjekti na trgu in sicer loči tiste, ki alkohol kupujejo doma, od tistih, ki ga kupujejo na tujem, in uvaja nezakonito diskriminacijo. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano odločbo tožene stranke razveljavi v celoti in odloči, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankama spor v tem, ali je tožeča stranka posebni prometni davek od alkoholnih pijač sploh plačala in ne v tem, ali ga je bila dolžna plačati dvakrat, kot to razlaga sodišče prve stopnje.

Tožena stranka je ugotovila, da v upravnem postopku predložene listine - obvestilo Službi družbenega knjigovodstva z dne 15.3.1994, seznam neplačanih faktur in obračun posebnega prometnega davka - ne dokazujejo, da bi tožeča stranka poravnala obveznosti iz naslova posebnega prometnega davka od alkoholnih pijač, ker prikazujejo le njeno evidenco. Sodišče prve stopnje pa je pri presoji zakonitosti v upravnem sporu izpodbijane odločbe izhajalo iz stališča, da mora uvoznik plačati posebni prometni davek ob uvozu ter nato od vsakega nadaljnjega prometa alkoholnih pijač. Po presoji pritožbenega sodišča pa za takšno stališče ni podlage niti v 3. členu Zakona o posebnem prometnem davku od alkoholnih pijač, po katerem je sicer zavezanec za obračunavanje in plačevanje posebnega prometnega davka od alkoholnih pijač tudi uvoznik alkoholnih pijač, niti v določbah citirane Odredbe. Določb Zakona o posebnem prometnem davku od alkoholnih pijač in ne Odredbe namreč ni mogoče razlagati tako, da je tožeča stranka zavezana plačati posebni prometni davek od alkoholnih pijač ob uvozu alkoholnih pijač in ob njihovi prodaji.

Ker pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru listin, ki jih je predložila tožeča stranka kot dokaz za plačilo posebnega prometnega davka, ob navedenem nepravilnem stališču zaradi napačne uporabe materialnega prava, ni ocenjevalo, za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku. Zato je, po presoji pritožbenega sodišča, kršilo določbo 51. člena ZUS, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (4. odstavek 72. člen ZUS). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje navedeno kršitev odpraviti.

Ker je sodišče prve stopnje v upravnem sporu odločalo le o zakonitosti upravnega akta, trpi v skladu s 3. odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka svoje stroške postopka.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo istemu sodišču, da opravi nov postopek.