Jedro

Ker tožnica svoje zahteve za denacionalizacijo ni oprla na dejansko stanje iz 31. člena ZDen, je sodišče, ki je presojalo odločbo tožene stranke le z vidika 31. člena ZDen, izhajalo iz zmotnega dejanskega stanja in je svojo odločitev napačno oprlo na 1. odstavek 59. člena ZUS.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 509/97-12 z dne 22.10.1998 ter se zadeva vrne v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 17.2.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper sklep Upravne enote L., Izpostave V., z dne 18.7.1996, s katerim je organ prve stopnje zavrgel njeno zahtevo za denacionalizacijo stavbnega zemljišča, parc. št. 411/3, travnika, v izmeri 2827 m2, vpisanega v vl. št. 3778, k.o. T.p. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se odločba o denacionalizaciji vedno glasi na denacionalizacijskega upravičenca, to je prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (prvi odstavek 67. člena Zakona o denacionalizaciji, ZDen). Tožnica pa to ni, ker je pravico uporabe na spornem zemljišču pridobila z dedovanjem. Ker 31. člen ZDen možnost vzpostavitve lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču izrecno veže na pravico uporabe denacionalizacijskega upravičenca, ni mogoča širša razlaga te določbe v korist njegovih pravnih naslednikov. Določba 74. člena ZDen, na katero se sklicuje tožnica v tožbi, ureja pravna razmerja za tiste primere, ko je bilo premoženje podržavljeno in zato to premoženje, ki ni bilo več niti v lasti niti v uporabi prejšnjega lastnika, tudi ni moglo biti predmet dedovanja. Ker pa v konkretnem primeru ne gre za tako dejansko stanje, se tožnica na to določbo ne more z uspehom sklicevati. Lastninjenje stavbnih zemljišč, ki niso bila predmet lastninjenja niti po ZDen niti po drugih zakonih, ureja Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. list RS, št. 44/97, v nadaljevanju: ZLNDL). Pritožbo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97, v nadaljevanju: ZUS).

Tožnica vlaga pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je takrat, ko je na podlagi ZLNDL skušala doseči v zemljiški knjigi vpis lastninske pravice na predmetnem zemljišču, zvedela, da ji je bilo to zemljišče odvzeto z odločbo Sekretariata za upravne zadeve občine L. V. R. z dne 14.3.1979, ki pa je bila tudi vpisana v zemljiško knjigo. Razlastitev nacionaliziranega zemljišča naj bi bila izvedena v korist izgradnje centralnega športno rekreacijskega centra S. V. na kompleksu rekreacijskih površin med cesto v M.l. in G. ulico. Ta kompleks pa se ni nikoli zgradil in je razlaščeno zemljišče ostalo neuporabljeno, tako da je na njem dejansko še vedno imela pravico uporabe. V navedeni odločbi tudi piše, da so se vse stranke strinjale z razlastitvijo in da so zahtevale takojšnje izplačilo odškodnine v enkratnem znesku. Ne spominja se, da bi kdaj dala svoje soglasje, vsekakor pa ni prejela popolne odškodnine. Predlaga, da ji pritožbeno sodišče vrne omenjeno nepremičnino.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Že iz same tožničine vloge in iz le-tej priloženih listin ter iz njenih ugovorov v tem upravnem sporu izhaja, da v konkretni zadevi sploh ne gre za situacijo iz 31. člena ZDen, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje, ko je pritrdilo odločitvi tožene stranke. Poleg tega je sodišče prve stopnje tožnico povsem neutemeljeno napotilo na uporabo določbe 2. člena ZLNDL. Iz odločbe Sekretariata za upravne zadeve občine L. V. R. z dne 14.3.1979, ki je priložena tožničini zahtevi za denacionalizacijo, je razvidno, da je bilo tožnici s to odločbo naloženo, da izroči občini zemljišče s parc. št. 411/3 k.o. T.p. S tem ji je bila odvzeta pravica uporabe na predmetnem zemljišču, ki jo je podedovala po svojem možu, kar kaže na to, da tožnica svoje zahteve ne opira na dejansko stanje iz 31. člena ZDen. Toda prav na podlagi te določbe je upravni organ v konkretni zadevi zahtevo za denacionalizacijo zavrgel. Ker je tudi sodišče prve stopnje presojalo odločbo tožene stranke le z vidika 31. člena ZDen, je odločilo o zakonitosti odločbe tožene stranke izhajajoč iz zmotnega dejanskega stanja in je s tem svojo odločitev napačno oprlo na 1. odstavek 59. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v nov postopek.