Jedro

Sprememba lastništva vozila sama po sebi ne pomeni tudi prenehanja veljavnosti sklenjene zavarovalne pogodbe. Po 22. členu ZOZP v primeru, če se med trajanjem zavarovanja spremeni lastnik vozila, zavarovalna pogodba preneha veljati, ko novi lastnik vozila sklene pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti.

Pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v sporu majhne vrednosti lahko razveljavi in mu vrne zadevo v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1.) Okrajno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo (v celoti) razveljavilo sklep o izvršbi, opr. št. VL 44602/2008, z dne 10.7.2008 in tožbeni zahtevek za plačilo glavnice v višini 676,84 EUR, zakonske zamudne obresti v višini 73,36 EUR, nadaljnje procesne obresti od zneska 750,20 EUR od dneva vložitve predloga za izvršbo do plačila in izvršilne stroške v znesku 60,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.7.2008 dalje do plačila, zavrnilo. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti stroške pravdnega postopka v višini 581,81 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od preteka paricijskega roka dalje do plačila.

(2.) Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Sklicuje se na 22. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP), ki določa, da zavarovalna pogodba, če se med trajanjem zavarovanja spremeni lastnik vozila, neha veljati, ko novi lastnik sklene pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. Ker novi lastnik tega ni storil, toženec pa pogodbe tudi ni prekinil, je bilo vozilo v času nesreče še vedno zavarovano pri tožeči stranki, upoštevaje pri tem tudi to, da je do nesreče prišlo v enomesečnem respiro roku. Tožeča stranka je škodo tretji osebi zato morala plačati. Sodišče pa v postopku tudi ni upoštevalo 7. člena ZOZP, po katerem je toženec svoje zavarovalne pravice izgubil. Zahtevek tožeče stranke je posledično utemeljen.

(3.) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Po 1. odst. 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je mogoče sodbo sodišča prve stopnje v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP torej niso dovoljeni pritožbeni razlogi. Ne glede na to pa lahko pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu vrne zadevo v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno (2. odst. 458. člena ZPP).

(6.) Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, glede na trditveno podlago tožbe, izhajalo iz napačne materialnopravne podlage, ko je ugotavljalo odškodninsko odgovornost tožene stranke v smislu 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Materialnopravno pa je zgrešen tudi zaključek sodišča, da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen zato, ker je izgubo zavarovalnih pravic povzročila druga oseba in ne toženec. Vse navedeno je posledično povzročilo, da je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar terja v smislu že citiranega 2. odst. 458. člena ZPP razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev v novo sojenje.

(7.) S strani tožeče stranke zatrjevano dejansko stanje je mogoče povzeti v sledečem: Toženec je bil lastnik vozila Opel Astra, reg. št. XXX, ki ga je 4.12.2006 (po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pa že v začetku novembra 2006, ko je bila plačana kupnina in izročeno vozilo) prodal R. B..

Vozilo je bilo zavarovano pri tožeči stranki po polici št. YYY do 12.11.2006, pri čemer je to zavarovanje sklenil toženec.

Kupec R. B. je 17.11.2006, to je pred formalnim prepisom, vendar pa v 30-dnevnem roku po izteku police (respiro rok), povzročil prometno nesrečo, v kateri je nastala materialna škoda oškodovanki M. Š., ki je bila delno poravnana iz njenega kasko zavarovanja, sklenjenega pri Zavarovalnici X, delno pa jo je oškodovanka plačala sama.

Tako Zavarovalnica X kot oškodovanka sta od tožeče stranke kot odgovornostne zavarovalnice terjali plačani znesek.

Tožeča stranka je oba zahtevka priznala in izvedla plačilo.

Povzročitelj nesreče, R.B., je potrditvah v tožeče stranke odpeljal s kraja prometne nesreče, ne da bi drugi udeleženki pred tem nudil osebne podatke in podatke o zavarovanju in je posledično iz tega razloga zavarovanec, to je tožena stranka, izgubila svoje zavarovalne pravice.

Tožeča stranka, sklicujoč se na 7. člen ZOZP in 3. odstavek 3. člena Pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-04 (v nadaljevanju splošni pogoji), terja izplačane zneske odškodnine tako od toženca M. H. kot od povzročitelja R. B., Zoper R. B. teče ločen postopek pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. P 408/2008, in sicer za isto terjatev.

(8.) Tožbeni zahtevek tožeče stranke, glede na takšno trditveno podlago, temelji na pogodbeni (krivdni) odškodninski odgovornosti. Tožeča stranka torej trdi in dokazuje, da tožena stranka (oziroma voznik vozila) ni ravnala v skladu z zavarovalno pogodbo in je zato v smislu 3. člena splošnih pogojev izgubila pravice iz zavarovanja, posledično pa ima sama na podlagi istega določila (3. odstavek 3. člena splošnih pogojev) pravico od zavarovanca in odgovorne osebe uveljavljati povračilo izplačil v mejah, ki jih določa ZOZP. Ker gre za odškodninsko odgovornost na podlagi kršitve pogodbe, pogodba predpisuje, katera protipravna dejanja voznika (ki ni nujno tudi zavarovanec) predstavljajo podlago za odškodnino, predpisuje tudi dokazna pravila in ekskulpacijske razloge. V konkretnem primeru je to natančno opredeljeno v 3. členu Splošnih pogojev AO-04, ki so sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe.

(9.) Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo zato zahtevek tožeče stranke presojati na tej pravni podlagi in v zvezi s tem ugotoviti tudi vsa potrebna dejstva, ki jih v dosedanjem postopku v zvezi s podlago zahtevka (še) ni ugotavljalo, jih je pa tožeča stranka pravočasno zatrjevala in predlagala tudi izvedbo dokazov (obstoj zavarovalne pogodbe, kdo jo je sklenil, časovno veljavnost pogodbe, dejstva v zvezi z zatrjevano kršitvijo voznika po 7. točki 1. odstavka 3. člena Splošnih pogojev in drugo). V kolikor bo sodišče ugotovilo, da je zahtevek po temelju utemeljen, bo seveda moralo ugotoviti tudi dejstva v zvezi z višino zahtevka ter nato v zadevi ponovno odločiti ter navesti tudi razloge za svojo odločitev.

(10.) Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da vozilo, ki je bilo udeleženo v prometni nesreči, v času nesreče, to je 17.11.2006, ni bilo več last toženca, pravilno. Lastninska pravica na premičninah se namreč na podlagi 60. člena SPZ pridobi na podlagi pravnega posla z njeno izročitvijo. Dejstvo, da je bil formalni prepis vozila narejen, kot je že ugotovilo sodišče, šele 4.12.2006 (torej po prometni nesreči), na prenos lastninske pravice ne more vplivati. Vendar pa sama sprememba lastništva ne pomeni sama po sebi tudi prenehanja veljavnosti sklenjene zavarovalne pogodbe. Po 22. členu ZOZP, na kar pritožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, namreč v primeru, če se med trajanjem zavarovanja spremeni lastnik vozila, zavarovalna pogodba preneha veljati, ko novi lastnik vozila sklene pogodbo o zavarovanju avtomobilske odgovornosti. To pogodbo mora novi lastnik skleniti najkasneje pred registracijo vozila na svoje ime. V konkretnem primeru je, v kolikor bo ugotovljeno, kot trdi tožeča stranka, da novi lastnik vozila pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti ni sklenil, zato zavarovalna pogodba, ki jo je sklenil toženec, veljala tudi po sklenitvi kupne pogodbe v začetku novembra 2006 s tem, da so se obojestranske obveznosti in pravice iz pogodbe na podlagi 3. točke 7. člena Splošnih pogojev AO-04 podaljšale za 30 dni, saj tožena stranka v postopku ni trdila, da bi tožeči stranki podala izjavo, da ne pristane na takšno podaljšanje. Ker je v tem roku (respiro rok) prišlo do zavarovalnega primera, bo moralo sodišče prve stopnje to tudi upoštevati pri presoji tožbenega zahtevka tožeče stranke.

(11.) Ker tožeča stranka, kot je bilo ugotovljeno uvodoma, svoj zahtevek uveljavlja tako zoper svojega zavarovanca kot zoper povzročitelja prometne nesreče, pri čemer pa se postopka vodita ločeno, bo moralo sodišče pri odločitvi o tem, v kakšnem obsegu bo vzdržalo izdani sklep o izvršbi v veljavi oziroma v kakšnem obsegu ga bo razveljavilo in zahtevek zavrnilo, upoštevati, da je bil sklep o izvršbi izdan tako zoper toženca kot zoper voznika R. B. ter tudi to, da lahko toženec, v kolikor bo sodišče ugotovilo, da je zahtevek utemeljen (delno ali v celoti), za plačilo tega zneska odgovarja zgolj nerazdelno z R.B., če bi Okrajno sodišče v Novem mestu v tem času za isti (ali višji) znesek ugodilo zahtevku zoper B.. Ni namreč dopustno, da bi tožeča stranka za isto terjatev pridobila dva samostojna izvršilna naslova in bi imela na njuni podlagi pravico izterjati isti znesek dvakrat. (12.) Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.