Jedro

Po mnenju Vrhovnega sodišča je treba šteti, da upravičenec za objavo izve, ko se seznani ali bi se lahko seznanil z vsebino objavljenega prispevka, saj bi bila brez tega (ob obstoju siceršnjih zakonskih predpostavk) izničena njegova ustavna pravica do objave popravka. Čeprav je subjektivni rok določen zaradi varstva interesov upravičenca in ne zaradi omejevanja njegove pravice zahtevati objavo popravka, se tudi od njega pričakuje ustrezna stopnja skrbnosti: če izve za objavo prispevka, mora tudi sam poskrbeti za seznanitev z njegovo vsebino. S tem, ko brez utemeljenega razloga odlaga seznanitev z vsebino prispevka, za katerega objavo ve, ne more odložiti pričetka teka subjektivnega roka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 933,20 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Na .. TV je novinarka C. C. v oddaji B. 26. 9. 2016 objavila prispevek z naslovom "...," v katerem je bila obravnavana problematika voznikov tovornjakov in njihov položaj v Sloveniji. V prispevku je novinarka med drugim povedala: "Še posebej hudemu izkoriščanju so izpostavljeni tuji vozniki, saj je njihovo delovno dovoljenje prvo leto vezano na delodajalca, če se mu delavec upre, mu odvzamejo dovoljenje in ga izženejo iz Slovenije kot zločinca." Prispevek se je nadaljeval z novinarkinim intervjujem z nekdanjim delavcem tožeče stranke A. A., med katerim je imenovani na novinarkina vprašanja odgovoril: " Plačan sem bil po centih. 11 centov na kilometer. Nič nisem dobil za topli obrok, v 11 centov je bilo vračunano vse. Nisem imel dnevnic, čeprav sem bil odsoten od doma. Ko sem prosil za prost dan, sem delal dva tedna, nato sem imel dva prosta dneva v vsem mesecu. Leto in pol sem delal v podjetju B. Mislim, da sem naletel na najhujše podjetje v življenju." Sledil je novinarkin zaključek: " V podjetju B., ki ga vodi sin razvpitega avtoprevoznika D. D., je inšpektorat za delo ugotovil več kršitev. A podjetja še vedno ni na nobenem seznamu negativnih delodajalcev zavoda za zaposlovanje. Na zavodu pred kamero niso želeli pojasniti, kdaj delodajalca uvrstijo na negativni seznam. Pomilovanja vredno in žalostno je, da še vedno dela in da še vedno sprejema voznike. Še naprej si lahko privošči nečloveško početje z ljudmi, ki potrebujejo delo. Delodajalci si tako izmišljujejo vedno nove načine izkoriščanja delavcev in goljufanja države."

2. Tožeča stranka je od tožene odgovorne urednice informativnega programa TV zahtevala objavo popravka z vsebino: " ... - PRIKAZ NASPROTNIH DEJSTEV Nekdanji delavec A. A. je bil v podjetju B. d. o. o. zaposlen od od dne 26. 5. 2014 do 26. 10. 2015 (tj 17 mesecev), v tem času je prejel 11.109,40 EUR/neto iz naslova osnovne plače, povračila stroškov za prihod na delo ter regresa za letni dopust, prav tako je iz naslova dnevnic na podlagi izdanih potnih nalogov prejel še skupno 30.565,15 EUR/neto, kar je povprečno 2.451,44 EUR neto na mesec. Zaradi neupravičene odsotnosti z dela mu je delodajalec izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi (4. alineja 1. odstavka 110. člena ZDR-1), o utemeljenosti izredne odpovedi pa odloča Delovno in socialno sodišče v Ljubljani. Trditve, da naj delavec A. A. ne bi dobil plačila iz naslova dnevnic ter da naj mu ne bi bilo omogočeno koristiti počitka v skladu z zakonom, zato kot neresnično odločno zanikamo."

3. Tožena stranka je objavo popravka zavrnila, zato jo je tožeča stranka zahtevala s tožbo.

4. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je oprlo na dva razloga. Prvega predstavlja zamuda 30-dnevnega subjektivnega roka za zahtevo za objavo popravka iz drugega odstavka 26. člena Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed), ki predstavlja odklonitveni razlog iz 7. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed, drugega pa odklonitveni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed, ki je (in je bil tudi v konkretnem primeru) podan, (ker) če zahtevani popravek ne zanika navedb v obvestilu oziroma ne prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.

5. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo mu je, da je podan odklonitveni razlog, naveden v prejšnji točki, očitek tožeče stranke, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo pri presoji, da je tožeča stranka zamudila subjektivni rok za zahtevo toženki za objavo popravka, pa je zavrnilo z argumentom, da sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo zaradi nepravočasnosti zahteve za objavo, saj ga je vsebinsko obravnavalo.

6. Tožeča stranka sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Nekonkretizirano trdi, da so bila procesna pravila kršena, ker na svoje relevantne pritožbene navedbe ni prejela odgovora in je bila obrazložitev drugostopenjskega sodišča le navidezna, kar opredeli kot kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in kršitev 22. člena Ustave. Obrazloženo pa procesne kršitve uveljavlja v zvezi s presojo pravočasnosti zahteve za objavo popravka. Materialno pravo je bilo po mnenju tožeče stranke zmotno uporabljeno tako pri presoji o nepravočasnosti zahteve za objavo popravka kot pri presoji obstoja uporabljenega odklonitvenega razloga. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, skladno s tem pa odloči tudi o stroških postopka.

7. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj jo zavrne.

8. Revizija ni utemeljena.

9. ZMed v drugem odstavku 26. člena določa: "Objava popravka se lahko zahteva v 30 dneh od dneva, ko je zainteresirana oseba izvedela za objavo obvestila, vendar najpozneje v treh mesecih od objave obvestila."

10. Tožeča stranka je trdila, da je bil njen zakoniti zastopnik Č. Č. zaradi dopusta v tujini s prispevkom, objavljenim 26. 9. 2016, seznanjen šele 7. 10. 2016, zato je bila zahteva odgovorni urednici za objavo popravka z dne 3. 11. 2016 pravočasna.

11. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, relevantne za uporabo navedene določbe, so: - V času objave prispevka 26. 9. 2016 je bil zakoniti zastopnik tožeče družbe Č. Č. odsoten zaradi dopusta, v času njegove odsotnosti pa ga je nadomeščala v družbi zaposlena mati E. E. - Nekdanja delavka podjetja je E. E. že pred predvajanjem prispevka obvestila, da "bodo danes na televiziji", sama pa je to, prav tako že pred predvajanjem, sporočila sinu Č. Č.

- E. E. je prispevek na televiziji videla.

- Izpovedala je, da ga je videl tudi Č. Č., da ne ve, ali ga je videl "takrat ali potem na internetu." - Zahtevo odgovorni urednici za objavo popravka je tožeča stranka podala 3. 11. 2016. - Odgovorna urednica je objavo popravka zavrnila.

12. Ker je E. E. na dan objave prispevka nadomeščala Č. Č., je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožeča stranka kot pravna oseba s prispevkom seznanjena s tem, ko ga je videla E. E., torej ob objavi. Zato je rok za podajo zahteve za objavo popravka tekel od tedaj dalje in ni odločilno, ali ga je Č. Č. res videl šele 7. 10. 2016. Pa tudi zato, ker je bil slednji o objavi obveščen vnaprej. To pa pomeni, da se je rok iztekel pred 3. 11. 2016. In če je zahteva za objavo popravka podana po izteku roka iz drugega odstavka 26. člena ZMed, odgovornemu uredniku popravka ni treba objaviti (7. alineja prvega odstavka 31. člena istega zakona).

13. Tožeča stranka je v pritožbi izpodbijala presojo o zamudi subjektivnega roka za zahtevo za objavo popravka. Sodišče druge stopnje je pritožbo v tem delu očitno razumelo kot grajo stališča prve stopnje, da je bila tožba v tej zadevi vložena pravočasno.1 Sodišče prve stopnje je namreč potem, ko je zaključilo, da je bila zahteva za objavo popravka podana prepozno in presodilo, da je to samostojen razlog za zavrnitev objave, ugotavljalo, ali je tožba, ki je vezana na rok, vložena pravočasno in ugotovilo, da je, zato je o zahtevku vsebinsko odločalo. Na zadevo II Ips 532/95 se je sklicevalo v zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožbe (in ne zahteve za objavo popravka pred pravdo). Da se razlogi izpodbijane sodbe nanašajo na pravočasnost tožbe (ne zahteve za objavo popravka pred pravdo), je razvidno tudi iz zapisa, da je očitek o nepravočasnosti zahteve nepomemben, ker je sodišče o zadevi vsebinsko odločilo (prepozno tožbo bi namreč sodišče prve stopnje zavrglo, medtem ko je zamuda roka za zahtevo za objavo popravka razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka). Povedano drugače: ko govori o zahtevi za objavo popravka, ima izpodbijana sodba očitno v mislih tožbo zaradi objave popravka.

14. Po razumevanju revizijskega sodišča o delu pritožbe, ki izpodbija presojo o nepravočasnosti zahteve za objavo popravka, sploh ni bilo odločeno, a revizija v zvezi s tem ne uveljavlja nobene kršitve, pač pa znova utemeljuje svoje po v nadaljevanju obrazloženem prepričanju Vrhovnega sodišča zmotno stališče, da zahteva za objavo popravka toženi stranki ni bila podana po izteku subjektivnega roka iz drugega odstavka 26. člena ZMed.

15. Sodišču druge stopnje revident očita, da ni odpravilo v pritožbi uveljavljane kršitve načela kontradiktornosti in posega v pravico tožeče stranke do izjave, ki je bila zagrešena s tem, ko sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tožničino tezo, da toženka potem, ko v predsodnem postopku ni uveljavljala zamude roka za zahtevo za objavo popravka, pač pa jo je vsebinsko obravnavala, v pravdi takega ugovora nima več.

16. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka tako tezo res zapisala v pritožbo in da sodišče druge stopnje nanjo ni odgovorilo. Postopanje sodišča, ki se ne odzove na dejanske trditve in pravna naziranja strank, lahko predstavlja kršitev strankine pravice do izjave iz 5. člena ZPP in s tem absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije. Omenjeno ustavno procesno jamstvo stranki zagotavlja pravico do kontradiktornega postopka, ki pa ni izčrpana že z možnostjo postavljanja trditev in dokaznih predlogov ter dopustitvijo opredelitve do trditev nasprotne stranke, izvedenih dokazov ter pravnih vprašanj, ki so pomembna za odločitev o zadevi, pač pa šele, ko sodišče vse navedbe stranke, vključno z njenimi pravnimi stališči, vzame na znanje, pretehta njihovo upoštevnost in se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.2 Strankina pravica do izjave pa sodišču ne nalaga opredelitve do navedb, ki so pravno povsem nepomembne ali očitno neutemeljene.3

17. Vprašanje dopustnosti ugovora tožene stranke, da je tožeča stranka zamudila subjektivni rok za podajo zahteve za objavo popravka, po presoji revizijskega sodišča ni nepomembno. Potrditev obravnavane teze bi vodila v presojo, da odklonitveni razlog iz 7. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed ni podan.

18. A je očitek procesne kršitve kljub temu neutemeljen. Kot že navedeno naj bi bila kršitev storjena s tem, da sodišče prve stopnje ni odgovorilo na tezo tožeče stranke o nedopustnosti ugovora zamude subjektivnega roka v (šele) pravdi, začeti zaradi zavrnitve zahteve za objavo popravka, drugostopenjsko sodišče pa je ni odpravilo. Kdaj (v kateri vlogi) je tako tezo postavila, revidentka navkljub zahtevi po obrazloženem in konkretiziranem uveljavljanju procesnih kršitev, ni pojasnila (ne v reviziji in tudi v pritožbi ne). Iz spisa pa ni razvidno, da bi tezo z zatrjevano vsebino res postavila. Zapis v 5. točki pripravljalne vloge z dne 5. 1. 2017, da "toženka v času odločanja o tožničini zahtevi ni imela pomislekov k njeni pravočasnosti, saj se je spustila v njeno vsebinsko obravnavanje" se namreč z njo vsebinsko ne prekriva. Povedano drugače: o tezi, ki je tožeča stranka ni uveljavljala, se sodišču prve stopnje ni bilo treba izreči; ker se ni izreklo, procesne kršitve ni storilo in je drugostopenjskemu sodišču ni bilo treba sanirati.

19. Tožeča stranka v reviziji nadalje uveljavlja, da je presoja o zamudi roka za zahtevo za objavo popravka napačna, ker temelji na zmotnem razumevanju subjektivnega roka. Trdi, da načelno sicer velja stališče, da mora biti družba vselej sposobna delovati, da pa to ne more pomeniti, da se mora biti po svojih zastopnikih takoj sposobna odzvati na nepričakovane situacije. V takih situacijah smisel zastopstva ni le v tem, da se zastopnik - osebni substrat družbe - s to okoliščino seznani, temveč tudi, da v imenu družbe oblikuje voljo in presodi, kakšno ravnanje je v skladu z njenimi interesi. Prav v tem, da lahko v določenem času presodi, ali uveljavljati pravice, ki mu jih dajeta Ustava in ZMed, je smisel subjektivnega roka. To pa po mnenju tožeče stranke pomeni, da rok ne more začeti teči prej, preden se zakoniti zastopnik dejansko seznani z vsebino prispevka; če se z njo seznani kasneje (ne že ob objavi), začne subjektivni rok teči kot objektivni rok in se ne zahteva, da bi moral biti v opravičljivi zmoti. S prispevkom se lahko seznani le oseba z ustreznimi pooblastili, to je zakoniti zastopnik.

20. Tožeča stranka torej meni, da prične subjektivni rok teči šele, ko ima upravičenec po dejanski (ne zgolj mogoči) seznanitvi z vsebino prispevka na razpolago določen čas za sprejem odločitve za uveljavljanje pravic po Ustavi in ZMed, pri čemer se za pravno osebo z vsebino prispevka lahko (veljavno, upoštevno) seznani in zahteva pravno varstvo le njen zakoniti zastopnik.

21. V nasprotju z objektivnim rokom, ki teče od objave ne glede na okoliščine v subjektivni sferi upravičenca in je s tem ko določa skrajni rok za uveljavljanje pravice, določen v korist pravne varnosti, je subjektivni rok določen v interesu upravičenca; začetek in potek tega roka sta vezana na subjektivne okoliščine na njegovi strani.4

22. Da je smela tožeča stranka zahtevati objavo popravka najpozneje tri mesece po predvajanju spornega televizijskega prispevka, ni sporno. Objektivni rok s tem trenutkom poteče ne glede na to, ali sploh je in kdaj upravičenec za prispevek izvedel. Nima pa revident prav, ko uveljavlja, da subjektivni rok ne more pričeti teči prej, preden se upravičenec dejansko seznani z vsebino prispevka in celo več, preden ima po dejanski seznanitvi na razpolago čas za razmislek o uveljavljanju pravic. Zakon določa, da začne rok teči, ko upravičenec izve za objavo (drugi odstavek 26. člena ZMed). Po mnenju Vrhovnega sodišča je treba šteti, da upravičenec za objavo izve, ko se seznani ali bi se lahko seznanil z vsebino objavljenega prispevka, saj bi bila brez tega (ob obstoju siceršnjih zakonskih predpostavk) izničena njegova ustavna pravica do objave popravka. Čeprav je subjektivni rok določen zaradi varstva interesov upravičenca in ne zaradi omejevanja njegove pravice zahtevati objavo popravka, se tudi od njega pričakuje ustrezna stopnja skrbnosti: če izve za objavo prispevka, mora tudi sam poskrbeti za seznanitev z njegovo vsebino. S tem, ko brez utemeljenega razloga odlaga seznanitev z vsebino prispevka, za katerega objavo ve, ne more odložiti pričetka teka subjektivnega roka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil zakoniti zastopnik upravičenke (gospodarske družbe) o objavi spornega prispevka v televizijski oddaji obveščen vnaprej, ne pa tudi, kdaj se je seznanil z njegovo vsebino. Ob ugotovitvi, da je bil o objavi obveščen na dan predvajanja oddaje, bi morala tožeča stranka, ki uveljavlja, da je subjektivni rok pričel teči 7. 10. 2016, trditi in dokazati še, da je zakoniti zastopnik za vsebino res lahko izvedel šele 7. 10. 2016. Iz spisa je razvidno, da tega (nemožnosti seznanitve z vsebino prispevka pred 7. 10. 2016) ni niti zatrjevala.5 Ker okoliščina, ali se je dejansko seznanil z vsebino na navedeni dan, ni odločilna, tudi ni odločilno, ali so ugotovitve sodišča prve stopnje o tem obremenjene z revizijsko uveljavljanimi kršitvami procesnih pravil. 23. Čas, potreben za razmislek in sprejem odločitve o uveljavljanju varstva po ZMed je vključen v subjektivni rok in ne odlaga pričetka teka le-tega, kot meni tožeča stranka.

24. Neutemeljena je nadalje revizijska teza, da je bila tožeča stranka, ki je pravna oseba, s prispevkom (veljavno) seznanjena le preko "osebe z ustreznimi pooblastili", kar je le njen zakoniti zastopnik, ker lahko le on oblikuje voljo pravne osebe za ukrepanje v nenadnih, nepredvidljivih situacijah, kakšna je bila konkretna (ko ni šlo za izvajanje utečenih nalog). Z njo tožeča stranka izpodbija presojo, da je bila tožeča stranka s spornim prispevkom seznanjena, ko ga je po televiziji videla E. E. ter da je tedaj pričel teči subjektivni rok. V zvezi s tem Vrhovno sodišče najprej znova opozarja na ugotovitev, da je za prispevek isti dan kot E. E. izvedel tudi Č. Č., ki je "oseba z ustreznimi pooblastili." Pomen seznanitve s prispevkom za pričetek teka subjektivnega roka za zahtevo za objavo popravka je pojasnilo zgoraj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je E. E. zakonitega zastopnika "nadomeščala" v času predvajanja spornega prispevka in tudi med drugimi sicer pogostimi odsotnostmi iz družbe. Dejanske ugotovitve, da bi bila njena pooblastila med "nadomeščanjem" omejena, ni napravilo, v pritožbi pa je tožeča stranka v zvezi s tem ni uveljavljala pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja - v okviru graje pravnega zaključka o zamudi roka za zahtevo za objavo popravka je le zatrdila, da v družbi nihče razen zakonitega zastopnika ni mogel (bil pooblaščen) izvedeti za sporni posnetek. Drugostopenjsko sodišče pritožbenih trditev v zvezi s pravočasnostjo zahteve za objavo popravka ni obravnavalo, revizija pa glede tega ni bila vložena.

25. Podan je torej odklonitveni razlog iz 7. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Ta je samostojen razlog za zavrnitev zahteve za objavo popravka in revizijskemu sodišču ni treba obravnavati revizije v delu, ki izpodbija presojo o obstoju odklonitvenega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed.

26. Revizija je neutemeljena in jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

27. Ker je tožeča stranka z revizijo propadla, je dolžna toženi stranki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Predstavljajo jih stroški zastopanja, odmerjeni skladno z Zakonom o odvetniški tarifi in sicer za nagrado za sestavo odgovora na revizijo EUR (750 točk) po tarifni št. 21/3 in povečano za 22% DDV ter EUR iz naslova materialnih stroškov (2%) po 12. členu navedenega zakona.

1 V zaključku 8. točke obrazložitve je namreč zapisalo: "Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede pravočasno podane zahteve za objavo popravka. Sodišče ni zavrnilo zahtevka zaradi nepravočasnosti zahteve za objavo, ampak ga je vsebinsko obravnavalo, sklicujoč se na zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 532/95. Nestrinjanje z razlogi sodišča prve stopnje o nepravočasnosti zahteve glede na vsebinsko odločanje v tej zadevi ni bistveno." 2 Glej Odločbi Ustavnega sodišča Up-822/13 (7. točka obrazložitve), Up-819/13 (6. točka obrazložitve), odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 278/2014 in številne druge. 3 Glej Zobec, J.: Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, 3. knjiga, stran 287 in naslednje ter stran 306 in naslednje; Odločba Ustavnega sodišča 373/97 (12. točka obrazložitve). 4 Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-95/09 z dne 21. 10. 2010. 5 V tožbi ni podala navedb ne o pravočasnosti zahteve za objavo popravka ne o pravočasnosti tožbe, na ugovor toženke v odgovoru na tožbo, da je zamudila oba navedena roka, pa je v pripravljalni vlogi z dne 5. 1. 2017 (v točki III/2 ) zanikala le zamudo roka za vložitev tožbe.