Jedro

Sodišče prve stopnje poleg opisanega zgolj podaja zaključek, da pridržana oseba že sedaj hudo ogroža svoje zdravje in življenje, pa ne obrazloži s čim ga ogroža in kakšni (konkretni) nevarnosti za zdravje in življenje se izpostavlja (zadnji odstavek na 5 strani izpodbijanega sklepa). Ostali zaključki v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa so na ravni abstraktne in potencialne možnosti ogrožanja – udeleženka bi lahko hudo ogrožala zdravje in življenje drugih, ker se dezorganizirana in dezinhibirana ne bi zmogla zadovoljivo držati vseh ukrepov za obvladovanje širjenja COVID; ne bi bila sposobna primerno poskrbeti za svojo varnost, zdravje in življenje; bi lahko padla in se poškodovala; ne bi prepoznala slabšanja in ogrožanja, ki si ga počne, bolezen bi se razraščala (in bi se težave stopnjevale v primerjavi s stanjem ob sprejemu); ob vsem tem je realno pričakovati, da bi hudo ogrožala svoje zdravje in življenje. Takšnih nekonkretiziranih in abstraktnih nevarnosti ni mogoče umestiti pod zakonski dejanski stan iz 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sklep se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se A. A. omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in se najdalj do 29. 7. 2022 zadrži na zdravljenju brez privolitve na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike ...

2. Zoper sklep o zadržanju na zdravljenju se pritožujeta pridržana oseba in po uradni dolžnosti postavljeni ji odvetnik.

3. Pridržana oseba navaja, da ne ogroža svojega življenja, življenja drugih niti svojega premoženja. Že vrsto let se jo zapira in omamlja, o pridržanju odločajo zdravniki. Želi zapustiti bolnišnico. Zapirajo jo, ker se pogovarja s sosedi.

4. Odvetnik uvodoma navaja da pritožbo vlaga na izrecno željo udeleženke.1 Meni, da presoja sodišč očitno ne prepozna morebitnih zlorab, saj je jasno, da je oseba jokava in razburjena, ko se ji godi krivica. Hudo motena presoja realnosti ni izkazana, nobena okoliščina je ne potrjuje. Zdravstveni karton udeleženke ne more utemeljiti ukrepa, saj se s tem prejudicira. Zadržanje je treba presojati glede na sedaj podane okoliščine.

Sklep je izdan na stopnji verjetnosti, ne zadosti standardu obrazloženosti, kar bi bilo nujno za tako resen ukrep.

Ogrožanje življenja pridržane osebe ali drugih oseb ali hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih ali povzročanje hujše premoženjske škode ni podano. Zbujanje ponoči in prehranjevanje, sprehodi po dvorišču ali obiskovanje psa, četudi v nočnem času, ne more predstavljati takšnega ravnanja. Ob takšnih merilih bi lahko bil pridržan vsak.

Okužba s COVID-19 ni v nikakršni vzročni zvezi z določbami 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ogroženost mora izvirati iz duševne motnje, ne iz druge bolezni ali celo virusa.

Ker gre za začetno fazo manije, ukrep ni sorazmeren, nevarnosti bi bilo mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. Iz istega razloga je nesorazmerno tudi trajanje ukrepa.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je izjemno hud poseg v človekove pravice, zlasti v pravico do osebne svobode (1. odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot eno od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in nenazadnje pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (51. člen URS). V določenih primerih je takšen poseg vendarle nujen bodisi zaradi varovanja drugih oseb (zaradi ogrožanja njihovega življenja ali hudega ogrožanja premoženja) bodisi zaradi posebnega varstva same osebe, ki (nujno) potrebuje zdravljenje, a morajo biti izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr.2 3

7. V obravnavanih pritožbah ni nasprotovanja zaključku sodišča prve stopnje o tem, da ima A. A. duševno motnjo (bipolarno afektivno motnjo z odklonom v manično smer, pojavlja pa se tudi že psihotična paranoidna simptomatika). Pritožbeno sodišče v zvezi s tem zaključkom tudi ne najde nobenega od pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) in 1. odstavkom 30. člena ZDZdr).

8. Utemeljena pa je pritožbena kritika, da v izpodbijanem sklepu niso navedene konkretne okoliščine o tem, kaj kaže na to (in kako se kaže), da ima pridržana oseba zaradi duševne bolezni v obdobju sprejema v bolnišnico ter oprave naroka in pregleda izvedenke hudo moteno presojo realnosti ter sposobnost obvladovati svoje ravnanje.

9. Prav tako v obrazložitvi niso navedene konkretne okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na realno nevarnost ogrožanja varovanih dobrin, sklep torej nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče mora namreč v vsakem primeru ugotoviti konkretne okoliščine in presoditi, ali so te takšne, da omogočajo sklepanje na realno ogroženost osebe, ki potrebuje zdravljenje ali drugih oseb oziroma varovanih dobrin (ogroženost življenj, hujše ogrožanje zdravja, povzročitev hude premoženjske škode). Iz izpodbijanega sklepa pa ne izhajajo konkretna dejstva, ki bi s potrebno zanesljivostjo utemeljevala pravni sklep o hujšem ogrožanju zdravja, življenja in hujšega ogrožanja premoženja. S tem, ko je pridržana oseba sosedom podarila namizno lučko in rabljeno žogo (ti dve ugotovitvi sta navrženi v obrazložitvi), nedvomno ni mogla povzročiti hude premoženjske škode sebi ali drugim.4 Pogovarjanje s sosedi5 (tudi če neobičajno) ne more predstavljati kršitve nobene od zgoraj naštetih varovanih dobrin. Sodišče prve stopnje poleg opisanega zgolj podaja zaključek, da pridržana oseba že sedaj hudo ogroža svoje zdravje in življenje, pa ne obrazloži s čim ga ogroža in kakšni (konkretni) nevarnosti za zdravje in življenje se izpostavlja (zadnji odstavek na 5 strani izpodbijanega sklepa). Ostali zaključki v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pa so na ravni abstraktne in potencialne možnosti ogrožanja – udeleženka bi lahko hudo ogrožala zdravje in življenje drugih, ker se dezorganizirana in dezinhibirana ne bi zmogla zadovoljivo držati vseh ukrepov za obvladovanje širjenja COVID; ne bi bila sposobna primerno poskrbeti za svojo varnost, zdravje in življenje; bi lahko padla in se poškodovala; ne bi prepoznala slabšanja in ogrožanja, ki si ga počne, bolezen bi se razraščala (in bi se težave stopnjevale v primerjavi s stanjem ob sprejemu); ob vsem tem je realno pričakovati, da bi hudo ogrožala svoje zdravje in življenje. Takšnih nekonkretiziranih in abstraktnih nevarnosti ni mogoče umestiti pod zakonski dejanski stan iz 1. alineje 1. odstavka 39. člena ZDZdr.

10. Pritožbeno sodišče poudarja, da zgoraj povzeti strogi pogoji za dopustnost pridržanja predstavljajo varovalo, katerega namen je preprečiti, da bi lahko bili posamezniki pridržani arbitrarno. Izpodbijana odločitev ne dosega uveljavljanih standardov presoje v tovrstnih postopkih. Standardi konkretizacije dejstev, ki utemeljujejo pravni sklep o ogrožanju ustavno varovanih dobrin iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, so bili v sodni praksi že velikokrat ponovljeni.6

11. Opisana bistvena kršitev določb postopka je na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 1. odstavkom 30. člena ZDZdr terjala razveljavitev sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeno sodišče kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP namreč ne more samo odpraviti7, ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Napotki za nadaljnje delo sodišča prve stopnje so vsebovani v gornji obrazložitvi - sodišče mora z dopolnitvijo dokaznega postopka (z izvedenko in/ali drugimi dokaznimi sredstvi; prim. 1. odstavek 64. člen ZDZdr) ugotoviti, ali obstajajo konkretne okoliščine (ravnanje pridržane osebe ob upoštevanju njene bolezni), ki izkazujejo konkretno grožnjo za zdravje in življenje oz. resno grožnjo za povzročanje hujše premoženjske škode. V sklepu pa bo moralo poleg tega obrazložiti še, kaj konkretno kaže na to (in kako se kaže), da ima pridržana oseba zaradi duševne bolezni hudo moteno presojo realnosti ter sposobnost obvladovati svoje ravnanje in obstoj preostalih pogojev iz 1. odstavka 39. člena ZDZdr.

12. Glede na odločitev o razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je novela ZPP-E, ki je stopila v veljavo 14. 9. 2017, uvedla novo pravno sredstvo. Po 357.a členu ZPP je zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje dovoljena pritožba. Ta določba se smiselno uporablja tudi v postopku s pritožbo zoper sklep, torej tudi v konkretnem pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da zakonodajalec, ko je z novelo ZPP-E določil dolžino pritožbenega roka (15 dni), ni imel v mislih tudi postopkov po ZDZdr. Gre za nujne postopke, zakon pa zaradi njihove hitre izvedbe določa tudi kratke roke za procesna dejanja8. To kaže, da je, saj novela ZPP-E roka za pritožbo zoper razveljavitveni sklep v postopku po ZDZdr ni posebej uredila, v tem pogledu prišlo do naknadne pravne praznine, ki jo je treba glede na 3. člen Zakona o sodiščih9 napolniti z ureditvijo, ki se nanaša na podobne primere. Po presoji pritožbenega sodišča se konkretni situaciji najbolj prilega ureditev, ki po ZDZdr velja za pritožbo zoper meritorni sklep sodišča prve stopnje, to je ureditev po 50. členu tega zakona. Ta določa tridnevni pritožbeni rok, tak rok pa je, saj upošteva nujnost in hitrost postopkov po ZDZdr, primeren tudi za novo pravno sredstvo, ki je bilo uvedeno z novelo ZPP-E. 1 V pritožbi je ves čas govora o udeležencu, a je jasno, da se navedbe nanašajo na udeleženko, pridržano osebo. 2 Zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve je dopustno, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, pri čemer mora biti to ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje; vzrokov ogrožanja pa ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči. 3 Prim. VSRS sklep II Ips 111/2015. 4 Pojem huda premoženjska škoda je ustavna kategorija, ki jo je treba tudi ustavno skladno razlagati. Več o tem v sklepu VSL I Cp 3394/2012. 5 Kaj naj bi pomenilo, da se je zadržana oseba začela vsiljevati ljudem v pogovorih sodišče prve stopnje ne obrazloži. 6 Primerjaj odločbe VSRS II Ips 204/2010, II Ips 132/2011, II Ips 430/2011, II Ips 117/2015, II Ips 273/2015 in II Ips 72/2017 ter VSL I Cp 3394/2012, II Cp 1302/2017, I Cp 1328/2017, II Cp 1182/2018, II Cp 379/2022 in številne druge. 7 Pritožbena obravnava ima kontrolno funkcijo, lahko tudi delno dopolni manjkajoči dokazni postopek; ne sme pa nadomestiti postopka pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi ne more namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov. 8 Tako mora sodišče predlog osebi vročiti v enem dnevu (1. odstavek 42. člena); izvedenec mora v roku treh dni podati mnenje (43. člen); zoper sklep o začasnem zadržanju osebe v psihiatrični bolnici je treba vložiti pritožbo v enem dnevu, pritožbeno sodišče pa odloči v treh dneh (44. člen); sklep iz 1., 2., 3. in 5 odstavka 48. člena mora sodišče izdati v treh dneh po koncu naroka, zoper ta sklep je dovoljena pritožba v roku treh dni, v roku treh dni pa mora o pritožbi odločiti tudi pritožbeno sodišče (50. člen). 9 Ta med drugim določa, da sodnik v primeru, če se civilnopravna zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva predpise, ki urejajo podobne primere. Če je rešitev zadeve kljub temu pravno dvomljiva, odloči v skladu s splošnimi načeli pravnega reda v državi. Pri tem ravna v skladu s pravnim izročilom in z utrjenimi spoznanji pravne vede.