Jedro

Ker tožnik ni grajal toženkinih trditev o njegovem 10% soprispevku, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik temu ni oporekal, pravilna, v nadaljevanju pa je sprejet pravilen zaključek, da je toženka odgovorna tožniku le v višini 90%.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu ter stroškovni odločitvi, v točki II. in III. izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama nastale ji stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožeči stranki 3.739,20 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2013 do plačila (točka I. izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 538,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka).

2. Zoper zavrnilni del in posledično stroškovno odločitev vlaga tožeča stranka (v nadaljevanju tožnik) po svojem pooblaščencu pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter njeno spremembo v smislu zvišanja odškodnine. Tožnik nikoli ni priznal sokrivde za nastanek prometne nezgode, zato je sodišče enostransko in brez pravne podlage odločilo, da obstaja v višini 10%. Nadalje tožnik meni, da bi bil upravičen do višje odškodnine, in sicer bi mu šlo iz naslova telesnih bolečin še dodatnih 2.200,00 EUR (skupno 10.000,00 EUR), iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti še 4.100,00 EUR (skupaj 15.000,00 EUR) in iz naslova strahu še 1.500,00 EUR (skupaj 3.000,00 EUR). Zavzema se za zvišanje v znesku 7.800,00 EUR. Priglaša stroške.

3. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, tudi ne v pritožbi zatrjevane kršitve glede ugotovljenega temelja odškodninske odgovornosti toženke, kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva, na tej podlagi pa sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je odmerilo tožniku odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti 7.800,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti 10.900,00 EUR in iz naslova strahu 1.500,00 EUR, skupno 20.200,00 EUR. Od odmerjenega zneska je odštelo 10% tožnikovega soprispevka k nastanku nezgode 2.020,00 EUR, hkrati pa še s strani toženke plačano akontacijo odškodnine (12.000,00 EUR), ki v valoriziranem znesku na dan sojenja znaša 14.440,80 EUR ter posledično tožniku dosodilo odškodnino v višini 3.739,20 EUR (v presežku za še zahtevanih 13.260,80 EUR pa tožbeni zahtevek, ki je glasil na znesek 17.000,00 EUR, zavrnilo).

O temelju:

7. Pritožbeno sporna je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik k nastanku škodnega dogodka(1) soprispeval. Zatrjuje, da ni priznal sokrivde v višini 10%. Res je sicer, kot trdi pritožba, da tožnik v postopku ni priznal sokrivde za nastanek prometne nezgode, vendar pa je dejstvo, da je toženka že v odgovoru na tožbo zatrjevala njegov 10% soprispevek, čemur tožnik ni ugovarjal, navedeno pa je toženka ponovno izpostavila na prvem naroku za glavno obravnavo(2), čemur tožnik prav tako ni ugovarjal. Glede na navedeno, ker tožnik ni grajal toženkinih trditev o njegovem 10% soprispevku, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik temu ni oporekal (točka 5 obrazložitve izpodbijane sodbe) pravilna, v nadaljevanju pa je sprejet pravilen zaključek, da je toženka odgovorna tožniku le v višini 90%. Pritožba zato v delu, ko graja ugotovljen temelj odškodninske odgovornosti toženke, ni utemeljena.

O višini:

8. Pritožbena graja odmerjene višine odškodnine ni utemeljena. Tožnik je v škodnem dogodku utrpel: zlom zgornjega zunanjega dela desne golenice v kolenu, majhno razpočno ranico v levi obrvi z udarnino in odrgnino v predelu levega očesa ter odrgnine v predelu pogačice in zgornjega dela leve goleni. Pri odmeri denarne odškodnine je sodišče prve stopnje upoštevalo izvedensko mnenje pridobljeno v tem postopku, ki ga je izdelal prim. B.B., dr. med. (v nadaljevanju izvedenec) ter njegovo izpovedbo na zadnjem naroku za glavno obravnavo, hkrati pa tudi izpovedbo tožnika, kolikor je bila skladna z izvedenskim mnenjem ter listinsko dokumentacijo v spisu.

9. Kriteriji za odmero denarne odškodnine za telesne bolečine in strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so določeni v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in 182. členu OZ.(3)

10. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine: - iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem upoštevalo intenziteto tožnikovih telesnih bolečin ter čas trajanja bolečinskega obdobja (tožnikovo zdravljenje v letu 2013 je trajalo okoli tri mesece, po odstranitvi vsadkov v januarju 2015 pa največ tri tedne, pri čemer so hude telesne bolečine trajale tri tedne, nato pa srednje hude dva meseca, ki so prešle v lažje in so nepretrgoma trajale še okoli šest do sedem tednov) in vse neugodnosti med zdravljenjem (rentgensko slikanje, operativni poseg, jemanje analgetikov, pregledi pri zdravniku, obiskovanje fizioterapij in hoja z berglami), - za strah upoštevalo, da je bil pri tožniku tik po nezgodi prisoten zelo močan primarni strah (v trajanju nekaj sekund), v nadaljevanju pa je trpel sekundarni strah za izid zdravljenja (ki je bil močnejše intenzitete po škodnem dogodku do opravljenega kirurškega pregleda in rentgenskega slikanja ter nato še v zvezi z operativnim posegom in v zgodnjem postoperativnem obdobju), - za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo, da so le te predvsem posledica poškodbe desnega kolena, saj je sklep v skrajnem upogibu in skrajnem iztegu trajno ostal omejeno gibljiv, zato se trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v večji meri kaže na športnem področju (pred nezgodo se je tožnik rekreativno ukvarjal s športnim plezanjem, kar bo v bodoče počel le s težavo, po mnenju izvedenca se tožnik z intenzivnejšimi športnimi dejavnostmi ne bo več mogel ukvarjati, lahko pa se bo ukvarjal z manj intenzivnimi, kot sta kolesarjenje in plavanje), v nekoliko manjši meri pa pri vsakdanjih dejavnostih ter bo zato, upoštevaje tožnikovo starost (23 let ob škodnem dogodku), večji del življenja omejen.

11. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine upoštevalo predvsem mnenje izvedenca, kar je tudi ustrezno obrazložilo (in kar ni pritožbeno sporno) ter ob dejanskih ugotovitvah navedenih zgoraj odmerilo tožniku odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti 7.800,00 EUR, iz naslova strahu 1.500,00 EUR ter iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 10.900,00 EUR, skupno 20.200,00 EUR. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da navedene dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine, za kar se zavzema pritožba. Odmerjena odškodnina po sodišču prve stopnje je primerna satisfakcija tožniku za pretrpljeno in bodočo škodo. Znesek 20.200,00 EUR predstavlja v času sojenja (oziroma v času odmere odškodnine) 19,77 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji(4), kar je primerljivo s podobnimi primeri iz sodne prakse.(5)

12. V posledici navedenega odmerjena odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz 179. in 182. člena OZ.

13. Pritožba tožnika iz navedenih razlogov ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 353. člena ZPP.

14. Ker je tožnik s svojo pritožbo v celoti propadel, je dolžan sam kriti nastale mu stroške postopka s pritožbo (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) : Škodni dogodek je prometna nezgoda z dne 5. 1. 2013, v kateri je bil tožnik udeležen kot pešec.

Op. št. (2) : Iz zapisnika o naroku za dne 9. 10. 2015 izhaja, da je toženka, potem, ko je sodišče sprejelo dokazni sklep, navedla: „Tožena stranka uveljavlja 10% sokrivdo.“ V nadaljevanju se je na naroku izvajal dokazni postopek, tožnik pa glede toženkinega uveljavljanja sokrivde ni navedel ničesar.

Op. št. (3) : Pri odmeri denarne odškodnine je potrebno upoštevati subjektivni in objektivni kriterij, pri čemer se subjektivni izraža kot individualno vrednotenje konkretnih posledic, ki je že samo po sebi z vidika oškodovanca zanj neugodno, ima pa korektiv v objektivnem kriteriju, na podlagi katerega se vrednotijo ugotovljene konkretne škodne posledice v primerjavi s škodnimi posledicami drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, upoštevaje pomen prizadete dobrine ter objektivne materialne zmožnosti družbe. Le z upoštevanjem obeh kriterijev je možno odmeriti oškodovancu pravično denarno odškodnino.

Op. št. (4) : V času razsoje na prvi stopnji (8. 4. 2016), aprila 2016 je znašala povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v RS 1.021,74 EUR.

Op. št. (5) : Iz odločbe VSRS II Ips 624/2007 z dne 30. 7. 2008 izhaja, da je oškodovanec, moški star 31 let, utrpel spiralni zlom desne golenice nad gležnjem in udarnino v ledveno križničnem predelu in predelu medenice, posledično mu je bila prisojena odškodnina v višini 21. mesečnih neto plač.

Iz odločbe VSRS II Ips 507/2007 z dne 18. 11. 2008 izhaja, da je oškodovanec, star 16 let, utrpel zlom koželjnice, udarnino desnega kolena, globoko udarnino obeh spodnjih okončin, udarno rano na desni strani lica, v času rehabilitacije pa je utrpel še pretrganje kite iztegovalke na palcu leve roke in mu je bila posledično prisojena odškodnina v višini 23. mesečnih neto plač.

V obeh primerih gre za nekoliko hujše poškodbe kot so bile ugotovljene pri tožniku.