Jedro

Zakonska ureditev, vsebovana v 9. členu ZDen, po kateri se upravičenost do denacionalizacije veže na jugoslovansko državljanstvo razlaščenca v času nacionalizacije, ni v neskladju z Ustavo RS. Razlikovanje med denacionalizacijskimi upravičenci na podlagi državljanstva ni nedopustno, ker je zakonodajalec za takšno ureditev imel stvarno utemeljene razloge, ki so razvidni iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahteva tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo je prvostopni organ odločil, da se zavrne zahteva za denacionalizacijo premoženja, ob podržavljenju parc. št. ... - stanovanjska hiša, dvorišče in sadovnjak, parc. št. ... - sadovnjak, parc. št. ... - sadovnjak ter parc. št. ... - sadovnjak, vse pripisane pri vl. št. ... k.o. A, ki je bilo podržavljeno AA, rojeni dne 6. 3. 1900 v B, rojeni BB, z zaplembeno odločbo Mestne zaplembene komisije v B, opr. št. ... z dne 8. 9. 1945 v zvezi z odločbo Federalne zaplembene komisije v C, opr. št. ... z dne 12. 2. 1946 (1. točka izreka). Zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova zmanjšane vrednosti nepremičnine je bil zavrnjen, stroški postopka pa, kot ugotavlja upravni organ, niso bili zaznamovani (2. in 3. točka izreka izpodbijane prvostopne odločbe).

V obrazložitvi svoje odločbe prvostopni organ navaja, da je CC iz Avstrije po svoji pooblaščenki v zakonitem roku vložil zahtevo za denacionalizacijo navedenih nepremičnin. Kot obliko denacionalizacije je zahteval vrnitev v obliki odškodnine v obveznicah SOD. Ker upravičenka AA ni bila vpisana v državljansko knjigo, je vlagatelj in oporočni dedič zahteval, da prvostopni organ po uradni dolžnosti zahteva izdajo ugotovitvene odločbe o tem, da je bila pokojna AA v času podržavljenja slovenska oz. jugoslovanska državljanka. Upravna enota B, ki je vodila postopek ugotavljanja državljanstva za AA, je prvostopni organ z dopisom z dne 5. 8. 2003 seznanila, da je že izdana odločba o ugotovitvi državljanstva za navedeno razlaščenko, ter da je bilo z odločbo, št. ... z dne 8. 7. 1997, ki je postala dokončna dne 4. 9. 1997, ugotovljeno, da se imenovana po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju RS do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, ni štela za jugoslovansko državljanko. V prilogi je bila organu posredovana tudi kopija navedene odločbe. Z dopisom z dne 3. 10. 2003 je upravni organ pooblaščenca pozval, da organu predloži listino, s katero bo izkazano pravno nasledstvo vlagatelja zahteve po AA. Ker je organ ugotovil, da je vlagatelj zahteve med postopkom umrl, je pooblaščenca istočasno pozval, naj ga obvesti, če morebitni pravni nasledniki zahtevajo nadaljevanje postopka ter naj predložijo ustrezno pooblastilo in listino, s katero bodo pravno nasledstvo izkazali. Pooblaščenec je z vlogo z dne 20. 10. 2003 prvostopni organ obvestil, da v skladu z 12. členom ZDen modificira zahtevek in predlaga vračilo premoženja vlagatelju zahteve kot dediču prvega dednega reda. K vlogi je predložil tudi overjen prevod izpiska iz rojstne matične knjige Župnijskega urada D z dne 21. 11. 1974, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je CC (vlagatelj zahteve) sin DD, preimenovane EE, kasneje pa AA. Kot navaja, je bilo pomotoma v dosedanjih vlogah zaključeno, da je AA, rojena BB, mati vlagatelja zahteve. Po pregledu listinske dokumentacije naj bi ugotovili, da je vlagatelj CC, sin DD in EE ter da se je njegov oče po smrti matere DD poročil z AA ter da je oče umrl leta 1943. Ker je vlagatelj zahteve CC med postopkom umrl, je pooblaščenec na poziv upravnega organa k vlogi še priložil pooblastilo za zastopanje vdove FF in kopijo mrliškega lista matičnega urada E, št. ... z dne 28. 1. 1999 z overjenim prevodom. Z dopisom, št. ... z dne 23. 10. 2007 je Upravna enota B prvostopni organ seznanila, da je v postopku ugotavljanja državljanstva za CC, rojenega 13. 3. 1917 na F, bila izdana odločba, št. ... z dne 25. 10. 2004 o ugotovitvi državljanstva, s katero je bilo ugotovljeno, da se imenovani od 25. 6. 1991 do svoje smrti dne 26. 1. 1999, ni štel za državljana RS ter da se prav tako po predpisih o državljanstvu RS od 28. 8. 1945 ni štel za jugoslovanskega državljana. Upravni organ je prejel tudi odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS, št. ... z dne 12. 10. 2005, s katero je bila zavrnjena pritožba FF zoper predmetno odločbo Upravne enote B, pravnomočno sodbo Upravnega sodišča RS, št. ... z dne 24. 8. 2006, s katero je bila zavrnjena tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 12. 10. 2005 ter sodbo Vrhovnega sodišča RS št. ... z dne 13. 9. 2007, s katero je bila zavrnjena revizija. Na poziv upravnega organa (dopis z dne 29. 10. 2007) je pooblaščenec FF organu sporočil, da po pokojni razlaščenki AA ni drugih upravičencev v smislu 12. člena ZDen. Tako prvostopni organ na podlagi pravnomočne ugotovitvene odločbe o državljanstvu ugotavlja, da razlaščenka AA ne izpolnjuje pogoja iz prvega odstavka 9. člena ZDen in da tudi CC, ki bi lahko bil upravičenec po 12. členu ZDen, ne izpolnjuje pogojev iz 9. člena ZDen. Glede na obrazloženo je bilo treba odločiti tako, kot izhaja iz prve točke izreka izpodbijane odločbe.

Drugostopni organ pa v svoji odločbi, s katero je zavrnil tožničino pritožbo, navaja, da le-ta ni utemeljena, ker upravni organi v postopku denacionalizacije ne presojajo o tem, ali neka zakonska določba pomeni diskriminacijo posameznih oseb, ampak so dolžni odločiti o zahtevku stranke na podlagi materialnega zakona, v tem primeru ZDen.

Tožnica v tožbi navaja, da je bil ZDen sprejet zato, da se popravijo krivice nastale v povojnem obdobju s poseganjem države v lastninske odnose v imenu takratne revolucionarne družbene preobrazbe. Odprava posledic, ki jo je zakonodajalec zasledoval s sprejemom tega zakona pa ni enaka za vse, ampak je zakonodajalec odpravo posledic omejil le na nekatere, pri čemer je kot omejitveni kriterij v 9. členu ZDen določil kriterij jugoslovanskega državljanstva. Razlikovanje razlaščenih oseb po kriteriju državljanstva, kar ima za posledico odločitev, da se nekaterim (jugoslovanskim državljanom) prizna pravica do vračila premoženja, drugim pa ne, v Ustavi RS nima podlage, takšno razlikovanje pa pomeni neupravičeno diskriminacijo. Navedeno velja še toliko bolj, ker je bilo premoženje odvzeto vsem na enak način in na podlagi istih predpisov. Kriterij državljanstva ni bil razlog za razlikovanje pri zaplembi premoženja in tudi ne more biti razlog za razlikovanje pri njegovem vračilu. Tako je presodilo tudi Ustavno sodišče Republike Hrvaške v svoji odločbi, št. U-I-673/96. Razlikovanje po kriteriju državljanstva je za tožnico diskriminatorno in pomeni kršitev njenih človekovih pravic, še posebej, ker razlaščenka AA za zaplenjeno premoženje od nobene druge države ni prejela in tudi ni imela pravico prejeti odškodnine. Zato zanjo tudi ne more veljati utemeljitev tega razlikovanja, kot izhaja ta iz točk 39 do 40 odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-29/93. Nelegitimno razlikovanje po kriteriju državljanstva pa ni prepovedano samo z Ustavo RS (14. člen), ampak je prepovedano tudi z mednarodnimi pogodbami (26. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah in 14. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah) in deklaracijami (2. člen Splošne deklaracije o človekovih pravicah). Ker se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (15. člen Ustave RS), Ustava RS pa med drugim določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon (125. člen), zakoni pa morajo biti v skladu z ustavo (153. člen), mora sodišče, ki meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem (156. člen Ustave RS). Glede na navedeno tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi in napadeno odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka.

V pripravljalni vlogi z dne 19. 3. 2008 tožnica ponavlja svoje ugovore glede zatrjevane diskriminacije in navaja kršitve človekovih pravic ter poseg v določbe 33. člena Ustave RS, 1. člena protokola, št. 1 EKČP, 17. člena splošne deklaracije človekovih pravic ter očita nespoštovanje odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-169/93, ponovno pa se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Hrvaške, št. U-1-673/96. Navaja, da je razlaščenka AA dobila avstrijsko državljanstvo šele leta 1939 s poroko z EE, na temelju avstrijske državne pogodbe pa bi imela pravico do odškodnine od Republike Avstrije za zaplenjeno premoženje samo, če bi imela avstrijsko državljanstvo na dan 13. 3. 1938 (dan Anschlussa) in na dan 28. 4. 1945. Tako je razlikovanje pri vračilu premoženja po kriteriju državljanstva za tožnico diskriminatorno. Zato tožnica dopolnjuje svoj tožbeni zahtevek in predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in odpravi izpodbijano prvostopno odločbo, ugotovi, da je tožena stranka posegla v njeno ustavno pravico iz 33. člena Ustave RS in 1. člena Protokola, št. 1 EKČP s tem, ko je tožnico zaradi državljanske pripadnosti njene pravne prednice nedopustno diskriminirala v postopku denacionalizacije, toženi stranki prepove s takšnim ali podobnim ravnanjem v bodoče posegati v človekove pravice tožnice, naloži pa naj ji tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnica izpodbija zavrnitev zahteve za denacionalizacijo in meni, da je zakonska ureditev v določbah 9. člena ZDen, po kateri so lahko upravičenci do denacionalizacije le tiste fizične osebe, ki so imele v času podržavljenja premoženja jugoslovansko državljanstvo, v nasprotju z Ustavo RS in v nasprotju z mednarodnimi akti, ki urejajo človekove pravice.

Ustavno sodišče RS je v svoji odločbi, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997 (Uradni list RS, št. 23/97) presodilo, da zakonska ureditev, po kateri se upravičenost do denacionalizacije veže na jugoslovansko državljanstvo razlaščenca v času nacionalizacije, ni v neskladju z Ustavo RS. S takšno določbo je namreč zakonodajalec vpeljal razlikovanje med morebitnimi denacionalizacijskimi upravičenci na podlagi državljanstva, kar ni nedopustno, ker je za takšno ureditev imel stvarno utemeljene razloge, ki so razvidni iz obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča RS. Zato takšno razlikovanje (tako Ustavno sodišče RS) ni samovoljno.

V denacionalizacijskih postopkih se je vprašanje državljanstva razlaščencev oz. morebitnih drugih upravičencev do denacionalizacije ugotavljalo kot predhodno vprašanje v posebnih upravnih postopkih, v kolikor vlagatelji zahteve za denacionalizacijo niso mogli predložiti potrdila o tem, da so bili razlaščenci oz. drugi potencialni upravičenci vpisani v državljansko knjigo in že s tem dokazati državljanstvo FLRJ oz. SFRJ. V teh posebnih postopkih ugotavljanja državljanstva se je ugotavljalo, ali je treba določeno fizično osebo šteti za državljana FLRJ v času razlastitve glede na takrat veljavne predpise, upoštevaje pri tem tudi retroaktivno uporabo določbe drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, po kateri se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so živele v tujini in ki so se med vojno s svojim nelojalnim ravnanjem pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Ustavno sodišče RS je v navedeni odločbi presodilo, da je bila takšna retroaktivna uporaba citirane zakonske določbe glede na tedanje mednarodne razmere in razmere v povojni Jugoslaviji v skladu s splošnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, zato je uporaba te določbe tudi v današnjih postopkih ugotavljanja državljanstva na podlagi pravne kontinuitete ustavno dopustna.

Upoštevaje navedeno, so tožbeni ugovori, v smislu katerih je zavrnitev zahteve za denacionalizacijo zaradi tega, ker razlaščenka v času podržavljenja ni bila jugoslovanska državljanka (niti kaka druga oseba, ki bi lahko bila denacionalizacijski upravičenec po 12. členu ZDen), neustavna in v neskladju z mednarodnimi predpisi, neutemeljeni. Predmetna zakonska ureditev, vsebovana v 9. členu ZDen, ni v neskladju z Ustavo RS in z mednarodnimi predpisi, odločitev obeh upravnih organov pa je v skladu s to zakonsko ureditvijo in zato zakonita.

Upoštevaje navedeno so neutemeljeni tudi vsi ostali tožbeni ugovori, ki izpodbijani odločbi očitajo poseg v temeljne ustavne pravice vlagateljice zahteve za denacionalizacijo oz. razlaščenke.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1).

K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne (zavrže ali pa se postopek ustavi), vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ker je v obravnavni zadevi sodišče tožbo zavrglo (zavrnilo), je tožnica, upoštevaje citirano zakonsko določbo, dolžna sama nositi svoje stroške postopka.