Jedro

Tožnica je z navedbami, da je zemljišče uporabljala za košnjo in za splavilo lesa, zgolj natančneje opisala vsebino vtoževane služnosti, zato te niso podvržene prekluziji.

Odsotnost samostojnega dostopa iz gospodujoče nepremičnine na javno pot ni pogoj za priposestvovanje služnosti v korist takšne nepremičnine. Prav tako obstoj lastnega dostopa do javne poti konceptualno ne izključuje možnosti, da se služnost prehoda po služečih nepremičninah izvršuje v korist gospodujoče nepremičnine.

Ureditveno začasno odredbo, ki je po vsebini enaka tožbenemu zahtevku, je mogoče izdati le v izjemnih primerih in ob upoštevanju strogih zakonskih pogojev, ki jih je treba razlagati restriktivno. To, da toženki z izdajo začasne odredbe ne bi utrpeli hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi nastale tožnici brez izdaje začasne odredbe, ne zadošča.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 1., 2., 4. in 5. točki izreka ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi zoper sklep se ugodi in se sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o izdaji začasne odredbe razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. Odločitev o stroških v postopku s pritožbo zoper sodbo ter odločitev o stroških v postopku s pritožbo zoper sklep se pridržita za končni odločbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja za potrebe gospodujočega zemljišča parc. št. 1041/1, 1043/1, 1043/2, 1033/0, 1036/0, 1039/0, 1032/0 in 107.S, vse k. o. X, ki so last tožnice, v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje s traktorjem, nakladalko, prikolico in priključki po obstoječi makadamski poti v širini 3,5 m, katere začetek predstavlja severni del parc. št. 1032/0 s stičiščem parcele 1037/2, ki se nadaljuje po sredini parcele 137/2, vse do južnega vogala stanovanjske stavbe, stoječe na parc. št. 10582.S, kjer se razcepi na dva dela: ena vodi levo od vogala stanovanjske stavbe, stoječe na parc. št. 105/2.S proti severozahodu po sredini parc. št. 1037/2 in delno v nadaljevanju v krajšem delu po severnem delu parc. št. 1043/3 na parcelo 1043/2 v celotni dolžini 100 m, in po drugem kraku poti v dolžini 50m, ki vodi od vogala stanovanjske stavbe, stoječe na 105/2.S naravnost po sredini parc. št. 1037/2 mimo južnega dela 101.S in 100.S po jugozahodnem delu 1043/3 na parc. št. 1277, ki je javna pot, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine 1037/2, ki je last J. Z. in parc. 1043/3, ki je last J. V. (1. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Toženkama je prepovedalo vsakršno poseganje v služnostno pravico, opisano v 1. točki izreka sodbe (2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in v presežku zahtevek zavrnilo (3. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev prenehanja služnostne pravice, kakor jo vtožuje tožnica, ter prepoved poseganja v lastninsko pravico na nepremičninah 1037/2 in 11043/3, k. o. X, kakor tudi stroškovno zahtevo je zavrnilo (4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje). Toženkama je naložilo solidarno dolžnost povračila pravdnih stroškov tožnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (5. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka, posledično pa tudi v 2. in 4. točki, kolikor se nanašajo na sporen obseg, ter zoper stroškovno odločitev (5. točka izreka) se pritožujeta toženki. Uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1) in sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevek po tožbi zavrne, razen glede tistega obsega sporne služnosti, ki ga toženki s pritožbo ne izpodbijata (omejen obseg južnega kraka), tožnici pa naloži, da toženkama povrne pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamudne. Podredno predlagata, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Glede služnosti v korist nepremičnin parc. št. 1032/0 in parc. št. 107.S opozarjata, da navedeni parceli nedvomno ne predstavljata kmetijskega zemljišča, za katerega rabo bi bilo treba dostopati s traktorjem in priključki, temveč gre za stavbo tožnice in zemljišče ob stavbi (dvorišče), ki nesporno ležita ob javni cesti. Tožnica ni niti trdila, da potrebuje za dostop do svoje stavbe in dvorišča služnost po nepremičninah toženk. O tem tudi ni nobenih dokazov, niti sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo v izpodbijani sobi. Ti dve parceli sta le nepremičnini, ki predstavljata izhodiščno lokacijo tožnice, iz katerih se nato napoti na svoja preostala (po izpodbijani sodbi ravno tako gospodujoča) zemljišča, ki nimajo povezave z javno potjo. Zgolj dejstvo, da gre za izhodiščno lokacijo tožnice, pa ne pomeni, da se je služnost dostopa izvrševala in priposestvovala za potrebe teh dveh nepremičnin. Služnost je namreč vezana na nepremičnino in ne na njenega lastnika. Stvarna služnost ne obstoji kot vzajemna vez med obema nepremičninama istega lastnika zgolj zato, ker imata skupnega lastnika, temveč lahko obstaja le kot akcesorna pravica lastninski pravici na isti nepremičnini, ki dostopa nima. Uporablja se namreč za dostop do te druge z javno potjo nepovezane nepremičnine, ne pa za dostop do prve, na katero sicer isti lastnik dostopa z javne poti. Dejstvo, da ima v lasti stavbo in dvorišče, kamor se vrača iz kmetijskih zemljišč, še ne pomeni, da je rabila služnost tudi za potrebe njene stavbe z dvoriščem. V tem delu sodba sodišča prve stopnje nasprotuje 213. členu SPZ, obremenjena pa je tudi s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne pojasni, zakaj naj bi tožnica rabila oziroma uporabljala sporno služnostno pot za dostop do svoje stavbe z dvoriščem. Iz istih razlogov uveljavlja tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi nedovoljenega posega v lastninsko pravico kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine (33. člen URS). V zvezi z južnim krakom služnostne poti navajata, da ni bilo sporno, da je tožnica s pravnimi predniki to pot uporabljala. Bilo pa je sporno, ali je šlo za dogovorno uporabo, ki izključuje priposestvovanje, ali je šlo za uporabo, ki pomeni izredno priposestvovanje. Nasprotujeta ugotovljenemu obsegu prisojene služnosti v tem delu, in sicer glede časovnega obsega ugotovljene služnosti. Menita, da odločitev sodišča prve stopnje v tem delu presega trditveno podlago pravdnih strank. Tožnica sicer ni konkretno izpovedala, kolikokrat naj bi uporabljala južni krak, je pa jasno izpovedala, da ga uporabljajo za potrebe košnje, ki je 1x-2x letno, in kot so potrebe za drva oziroma je treba v gozdu kaj postoriti (list. št. 117 sodnega spisa). Podobno so izpovedale tudi vse priče pravdnih strank, ki so izpovedale o obsegu uporabe navedene poti. Tako sta npr. izpovedala V. V. Ž., tožničina nečakinja in aktualna najemnica njene kmetije, ki je pojasnila, da naj bi se ta služnostna pot uporabljala le za potrebe vožnje drv iz gozda in za košnjo 2x-3x letno (list. št. 129), ter tožničin svak in oče najemnice J. Ž., ki je pojasnil, da naj bi se uporabljala za potrebe drv vsako leto (list. št. 223). Tako je izpovedala tudi prva toženka. Povedala je, da se je pot uporabljala za potrebe vožnje drv in mrve (list. št. 121), enako druga toženka (list. št. 163) in OZ, hči oziroma sestra toženk (list. št. 171). Ne pravdne stranke, ne priče pa niso izpovedale, da bi se ta pot uporabljala neomejeno, npr. vsakodnevno, ves čas, kadar koli. Šlo je za omejeno uporabo tako po času kot po namenu. Vožnje so bile namreč povezane s košnjo travnikov oziroma sečnjo v gozdu. Sodišče prve stopnje je tako tožnici priznalo služnost v bistveno večjem obsegu, kot pa ga je sama zatrjevala in izpovedovala. Ugotovitve sodišča prve stopnje so zato v tem delu v nasprotju z izvedenimi dokazi ter obremenjene s kršitvijo protispisnosti iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršena pa je tudi določba 54. člena ZTLR oziroma 217. člena SPZ, saj je služnost mogoče priposestvovati zgolj v obsegu, v kakršnem se je izvrševala. Sodišče prve stopnje je po mnenju toženk poleg tega prezrlo, da tožnica ni trdila niti dokazala, da je preko južnega kraka dostopala tudi do nepremičnin, domnevno nekdanje njive in danes travnika/pašnika na parc. št. 1043/2 in parc. št. 1039, temveč je trdila in skladno s pričami izpovedovala, da naj bi južni krak uporabljala le za dostop do gozdnih površin na parc. št. 1043/1 in parc. št. 1041/1 ter travnikov na parc. št. 1033 in parc. št. 1036. Za nepremičnini parc. št. 1043/2 in parc. št. 1039 je namreč tožnica ves čas pravde trdila, da naj bi do njih dostopala izključno po severnem kraku, saj iz nižjih terenov dostop do njih domnevno ni mogoč (na konkretni lokaciji se teren spušča v smeri od juga prti severu). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica uporabljala južni krak poti za dostop do vseh po izpodbijani sodbi gospodujočih zemljišč, je zato zmotna in obremenjena s protispisnostjo (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje s takšno ugotovitvijo preseglo trditveno podlago pravdnih strank, pa je kršilo tudi 5. in 7. člen ZPP ter zagrešilo absolutno postopkovno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ter 22. člena URS in 6. člena EKČP). Poleg tega je sodišče prve stopnje sledilo tožnici, da naj bi priposestvovala pot v širini 3,5 m, kar bi bila širina, ki bi jo lahko po izpodbijani sodbi ex post uporabljala tožnica. V danem primeru je bilo na kraju samem s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno, da znaša širina utrjene makadamske poti le 220 cm (list. št. 24). Zato ni nikakršne dejanske in materialne podlage, da se tožnici prisoja pravica vožnje v širini 3,5 m. Tudi v tem delu je posledično podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj je tožnici prisodilo pravico vožnje po bistveno širši poti od tiste, ki dejansko obstoji v naravi. Prav tako je odločitev nezakonita z vidika 217. člena SPZ oziroma 54. člena ZTLR, saj se lahko služnost priposestvuje le v obsegu, v kakršnem se dejansko izvršuje, ne pa v večjem obseg. Tožnica pa ni nikoli trdila ali izpovedovala, niti niso tega storile njene priče, da naj bi uporabljali pas 3,5 m širine, temveč so ves čas izpovedovali o uporabi obstoječe makadamske poti. Toženki glede na vse pojasnjeno menita, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti obstoj služnosti poti po južnem kraku le v korist nepremičnin 1043/1, 1041/1, 1033 in 1036, in sicer le v delu, kolikor se vožnja izvaja za potrebe sečnje drv enkrat letno v jeseni in za potrebe košnje do trikrat letno, ter le v delu, kolikor naj bi potekala po obstoječi makadamski poti širine do 220 cm. V preostalem delu pa bi moralo zahtevek tožnice, kolikor se nanaša na južni krak služnostne poti, zavrniti. Glede severnega kraka pa toženki menita, da služnost poti ni bila priposestvovana. Prvenstveno opozarjata, da je izrek v tem delu v očitnem nasprotju s procesnim gradivom in navedbami tožnice, kje naj bi potekala služnostna pot po tem kraku. Upoštevaje trditve in izpovedbe, zaris na prilogi A5, prikaz parcel in ortofoto posnetke je jasno, da bi tožnica lahko prišla do gospodujoče nepremičnine 1043/2 in 1039 le v primeru, če bi služnostna pot potekala od vogala 105/2.S v smeri proti severovzhodu, in ne tako, kot je tožnica zahtevala s tožbenim zahtevkom in kot je sodišče prve stopnje razsodilo, tj. v smeri proti severozahodu. Sledeč tožbenemu zahtevku in izreku izpodbijane sodbe bi tožnica dejansko dostopala le na parc. št. 1037/1, ki pa ni niti njena last, niti ni opredeljena kot gospodujoča nepremičnina, niti se v tej pravdi ne zatrjuje ali s čemerkoli dokazuje, da naj bi se takšna pot uporabljala za potrebe dostopa do gospodujoče nepremičnine 1043/2 ali katere koli druge od nepremičnin, ki so po izreku opredeljene za gospodujoče. Tožba je zato v delu, koliko se nanaša na priposestvovanje severnega kraka poti nesklepčna. Izpodbijani sodbi zato očita kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa je podan razlog zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja tudi na nepravilnost izreka izpodbijane odločitve, saj v naravi po spornem kraku poti ni nikakršnega makadama. Tam ni nikakršne poti, kolovoza ali kolesnic. To se je potrdilo tudi na ogledu na kraju samem (list. št. 79-80) in izhaja iz tam posnetih fotografij, kakor tudi iz ortofoto posnetkov. Sodišče prve stopnje je posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje zadeve. Ker se ni opredelilo do večkratnih opozoril toženk v tej smeri, je kršilo tudi njuno pravico do izjave ter storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V posledici je izpodbijana sodba neizvršljiva, vzpostavljanje makadamske poti pa ne more biti utemeljeno niti v smislu določbe 217. člena SPZ oziroma 54. člena ZTLR. Četudi bi bila služnost v izreku opisana skladno s stanjem v naravi, pa toženka njenemu obstoju nasprotuje, saj meni, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje, na kateri temelji ugotovitev o njenem izvrševanju skozi čas, nepopolna, nepravilna in sporna s procesnega vidika. Po prepričanju toženk zgolj sorodstvena povezanost oziroma svaštvo s toženkama sama po sebi ne more biti razumen razlog za označbo določene priče za neresnicoljubno, če takšne ocene ne podpira še kakšen drug indic. Po drugi strani opozarjata, da so skoraj vse priče, ki so izpovedale v korist tožnice, z njo sorodstveno povezane in so celo ekonomsko zainteresirane za izid pravde, saj imajo tožničino posestvo v najemu (gre za V., J. in M. Ž.). Res, da so o obstoju služnosti poti po severnem kraku pričali poleg spornih sorodnikov tudi J. T, in M. Z., ki niso v sorodu s tožnico. Vendar je treba upoštevati, da gre za očeta in sinova, ki so očitno v tesnih prijateljskih in sosedskih stikih s tožnico in so imeli v najemu prav sporna zemljišča. V majhnih ruralnih skupnostih so sosedje tudi tesneje povezani in tudi zgolj prijateljstvo lahko vpliva na obstoj interesa za izid pravde. Menita, da je navedba sodišča, da naj bi tožena stranka in njene priče same posredno izpovedale, da se je za dostop do gospodujočih zemljišč uporabljal severni krak, protispisna. Izpodbijani odločitvi zato očitata obremenjenost s kršitvijo iz 15. točke drugega odstavka 339. člen ZPP. Poudarjata, da so tako tudi njune priče izpovedale, da se po severnem kraku nikoli ni hodilo in vozilo (list. št. 121, 126, 152, 159, 172, 176, 178). To pa je povsem drugo vprašanje od vprašanja, ali je tožnica obdelovala gospodujoče nepremičnine. Tudi ne drži, da naj bi priča J. Š. v izpovedbi potrdil vožnjo po severnem kraku. Na izrecno vprašanje je jasno izpovedal, da je imel v mislih vožnjo po stari poti iz doline, da pa se po severnem kraku zaradi gostega sadovnjaka ni dalo voziti (list. št. 227-228). Sodišče prve stopnje je v tem delu tudi opustilo opredelitev do listinskih dokazov in protiargumentov toženke. Tako se ni opredelilo do navedb, da na kraju samem po trasi zatrjevane služnosti ni bilo zaznane nobene poti, kolesnic ali drugih sledi vožnje. To dejstvo izkazujejo vsi dokazi, kot tudi ogled na kraju samem (list. št. 79-80), fotografije v spisu in ortofoto posnetki od leta 1977 dalje. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo, da je bi sadovnjak porušen že pred 47 leti (list. št. 121). Čeprav se je pri tem oprlo na izpovedbo prve toženke, pa je povsem jasno, da se je slednja pri štetju let očitno zmotila, kar za osebo v 82. letu starosti ni niti neobičajno, niti nerazumno. Tudi iz njene izpovedbe izhaja, da to ne drži, saj je takoj zatem izpovedala, da je na fotografijah, ki prikazujejo sadovnjak, prikazan njen sin kot adolescent, ki seka drva. Že po logiki je zato mogoče zaključiti, da je bil sadovnjak odstranjen dosti kasneje kot pred 47 leti, saj je sin J. Z. rojen leta 1960 (list. št. 110). Prav obstoj sadovnjaka, ki ga je dokazni postopek potrdil, pa bi moral po prepričanju toženk vzbuditi resen dvom v resnicoljubnost tožnice in njenih prič, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje in ki so vse kategorično zanikale obstoj kakršnega koli sadovnjaka, čeprav so vse sočasno odločno izpovedovale, da poznajo ne le aktualno, temveč tudi preteklo stanje na kraju samem; tudi tisto od leta 1950 do leta 1983, ko naj bi sporno pot uporabljali predniki tožnice in ko je sadovnjak glede na obstoječe fotografije nedvomno obstajal. Sodišče prve stopnje se z vidika ocene verodostojnosti izpovedbe tožnice in njenih prič tudi ni opredelilo do očitanega dejstva, da so neresnično izpovedovale, da naj bi bile na sporni parc. št. 1043/2 in parc. št. 1039 nekoč njive, na katere naj bi se vozili že starši tožnice vse do leta 1983. Ortofoto posnetki od leta 1977 dalje povsem jasno izkazujejo, da na tem mestu ni bilo nikoli nobene njive, pri čemer tožnica niti na izrecno vprašanje ni pojasnila neskladja med svojo izpovedbo in materialnim dokazom (list. št. 116-117). Glede na pojasnjeno toženki menita, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede priposetvovanja služnosti po severnem kraku neskrbna in v pomanjkanju izčrpne, poglobljene in razumne argumentacije, ki bi lahko prepričala. Glede obsega služnosti po severnem kraku pa navajata, da je tudi v tem delu sodišče prve stopnje prekoračilo trditveno podlago strank. Tožnica je namreč sama izpovedala, da naj bi do svojih nepremičnin dostopala po severnem kraku le za potrebe košnje 1x-2x letno, danes pa lahko tam le pasejo drobnico (list. št. 114). Tudi J. Ž., svak tožnice, je omenjeni obseg potrdil (list. št. 223). Tudi odločitev, da je tožnica v tem delu priposestvovala neomejeno služnost, je zato po mnenju toženk protispisna (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in v nasprotju z 217. členom SPZ oziroma 54. členom ZTLR. Tudi v tem delu pa je sodišče prve stopnje prezrlo, da tožnica zatrjuje in skupaj s svojimi pričami izpoveduje, da naj bi po tej poti dostopala le do nekaterih nepremičnin, ki so navedene v izreku sodbe, tj. do domnevne njive in danes pašnika za drobnico na parc. št. 1043/2 in parc. št. 139, ne pa tudi do gozdnih površin 1043/1 in 1041/1 ter travnikov 1033 in 1036, do katerih naj bi dostopala po južnem kraku. Iz navedenega razloga je tudi v tem delu podana kršitev iz 14., 15. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam ter predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Toženki izpodbijata sklep o zavrnitvi ugovora zoper sklep o začasni odredbi iz razloga bistvene kršitve določb postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Menita, da je z začasno odredbo naložena dopustitev neizvršljiva iz razlogov, kot so že bili pojasnjeni v pritožbi (makadamska pot, kot je opisana v izreku, ne obstaja, obstoječa makadamska pot pa meri do 220 cm). Posledično predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi in začasno odredbo razveljavi, tožnici pa naloži v plačilo stroške v postopku zavarovanja. Priglašata stroške, ki so jima nastali s pritožbo.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo

6. Toženki pravilno opozarjata, da je mogoče služnost priposestvovati zgolj v obsegu in na način, kakor se je v priposestvovalni dobi izvrševala, brez da bi lastnik služečih nepremičnin temu nasprotoval. Tožnica v tožbi razen navedbe, da je hodila in vozila po poti od gospodujočih in preko služečih nepremičnin na druge gospodujoče nepremičnine, ni natančneje opredelila potreb, za katere se je izvajala vtoževana služnost. Za sklepčnost tožbe to tudi ni bilo nujno potrebno. Kljub temu je tekom postopka svoje trditve konkretizirala s pojasnilom, da je vtoževani severni krak uporabljala za potrebe košnje (primerjaj trditve na list. št. 268 in 269 sodnega spisa), južnega pa za potrebe spravila lesa oziroma dostopa do svojih gozdov (primerjaj trditve na list. št. 287 sodnega spisa). Gre za trditve, s katerimi je tožnica po koncu prvega naroka za glavno obravnavo zgolj natančneje opisala vsebino vtoževane služnosti, zato niso podvržene prekluziji iz 286. člena ZPP. Posledično predstavljajo dispozitivni okvir njenega zahtevka, zaradi česar toženki utemeljeno grajata odločitev sodišča prve stopnje, ki je služnost hoje in vožnje po navedenih trasah ugotovilo ne glede na namen teh voženj. Zaradi spregleda sodišča prve stopnje, da so upoštevajoč 217. in 219. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) (2) tudi takšne trditve pomembne za presojo originarne pridobitve služnosti, pa je ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno.

7. Glede na tožničine trditve o namenu, za katerega so se opravljali prevozi po južnem in po severnem kraku, toženki tudi pravilno opozarjata na pomembnost okoliščine o namembnosti posameznega, v tožbi opredeljenega gospodujočega zemljišča za ugotovitev, v korist katerih nepremičnin se je izvrševala služnost po severnem, in v korist katerih nepremičnin po južnem kraku. Tožnica je namreč tožbene navedbe, da predstavlja parcela 107.S pozidano zemljišče, na kateri stoji stanovanjska hiša in gospodarsko poslopje ter da vse v tožbi navedene gospodujoče nepremičnine predstavljajo travnike in gozdove, tekom postopka dopolnila s pojasnilom, da je bila služnostna pravica dogovorjena za kmetijske potrebe gospodujočih nepremičnin, ki v naravi predstavljajo travnike in gozdove, saj vsakokratni lastnik potrebuje opisano pot, da lahko pride do svojih parcel, kjer poseka les in ga spravi, ter pokosi travnike, vse pa potem prepelje preko služeče poti do svojega gospodarskega poslopja na parc. št. 1032, 1033, 1036 in stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 107.S. Nadaljevala je, da so bile parcele 1043/2, 1039 in 1043/1 pred letom 1970 njive, po tem letu pa so se obdelovale kot travniki (primerjaj trditve na list. št. 284 in 268 sodnega spisa). Upoštevajoč tožničino pojasnilo o namenu voženj po eni in drugi trasi (severna naj bi se uporabljala zgolj za potrebe paše, južna pa zgolj za potrebe spravila lesa oziroma za potrebe gozdov), trditev, da je na parceli 1043/2 in 1039 dostopala izključno po severnem kraku, ker dostop z nižjih terenov zaradi spuščanja terena ni mogoče, kakor tudi ugovorov toženk, da so tožnica in njeni predniki sporne poti uporabljali zgolj za potrebe sezonskih opravil na svojih nepremičninah, bi moralo sodišče prve stopnje za pravilno materialnopravno razsojo v konkretni zadevi najprej v okviru materialno procesnega vodstva spodbuditi stranke, da razjasnijo, za katere namene so se v času priposestvovalne dobe uporabljale v tožbi navedene gospodujoče nepremičnine, nato pa bodisi zavrniti zahtevek za ugotovitev obstoja služnosti v korist tistih zemljišč, ki po namenu ne ustrezajo vsebini zatrjevane služnosti zaradi nesklepčnosti, bodisi izvrševanje zatrjevane služnosti preveriti v dokaznem postopku tudi z upoštevanjem navedenih dejanskih okoliščin (odvisno od konkretizacije tožbenih navedb).

8. Glede pritožbenih trditev, da parceli 1032/0 in 107.S predstavljata tožničino stavbo in zemljišče ob stavbi (dvorišče), ki sta locirani ob javni cesti, in zato ne predstavljata kmetijskega zemljišča, za rabo katerega bi bilo treba dostopati s traktorjem in priključki, pa gre najprej pojasniti, da v skladu z 217. členom SPZ odsotnost samostojnega dostopa iz gospodujoče nepremičnine na javno pot ni pogoj za priposestvovanje služnosti v korist takšne nepremičnine. Prav tako obstoj lastnega dostopa do javne poti konceptualno ne izključuje možnosti, da se služnost prehoda po služečih nepremičninah izvršuje v korist gospodujoče nepremičnine. Navedena okoliščina je pomembna zgolj v nepravdnem postopku določitve nujne poti.

9. V zvezi s pritožbenim ugovarjanjem, da parceli 1032/0 in 107.S ne predstavljata kmetijskega zemljišča, za rabo katerega bi bilo treba dostopati s traktorjem in priključki, pa ni mogoče pritrditi tožnici, ki v odgovoru na pritožbo opozarja, da toženki prvič v postopku nasprotujeta obstoju služnosti v korist navedenih nepremičnin s takšnimi razlogi. Zaradi v točki 8. obrazložitve povzetih trditev tožnice ter ugovora toženk o namenu izvajanja voženj bi moralo sodišče prve stopnje v okviru pooblastil iz 285. člena ZPP tekom postopka razjasniti ter se v izpodbijani sodbi opredeliti tudi do namembnosti zatrjevanih gospodujočih zemljišč, kakor je bilo predhodno že pojasnjeno. Pri tem pa velja dodati, da golo dejstvo, da predstavlja eno izmed gospodujočih zemljišč stavbno zemljišče, še ne pomeni, da se za njegovo rabo ni mogla izvrševati služnost prehoda in voženj čez služeče nepremičnine po vtoževani trasi zaradi spravila lesa in košnje. Tekom postopka je namreč tožnica med drugim pojasnila, da vsakokratni lastnik zatrjevanih gospodujočih nepremičnin potrebuje opisano pot, da lahko pride do svojih parcel, kjer poseka les in ga spravi, ter pokosi travnike, vse pa potem prepelje preko služeče poti do svojega gospodarskega poslopja na prac. št. 132, 1033, 1036 in stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 107.S. V odvisnosti od rezultata procesne aktivnosti po 285. členu ZPP bo moralo torej sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku presoditi, ali je zahtevek (v celoti) sklepčen in v primeru njegove sklepčnosti preveriti tožničine trditve, kolikor bodo sporne, v dokaznem postopku.

10. Toženki v pritožbi nadalje utemeljeno navajata, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njunih ugovorov o nedoločenosti zahtevka oziroma nedokazanosti tožničinih trditev o pojavnosti zatrjevanega severnega kraka poti v naravi (tj. obstoja makadamske poti). Gre za ugovore, ki so pravno relevantni za razsojo v zadevi, zato je sodišče prve stopnje z opustitvijo njihovega obravnavanja kršilo toženkino pravico do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zaradi neopredelitve sodišča prve stopnje do ugovorov toženk glede zatrjevane širine poti, po kateri naj bi potekala služnost, pa je odločitev v izpodbijanem delu obremenjena tudi s pomanjkanjem razlogov o pravno odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti ugotavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede odločitve v 2. točki izreka, tj. o prepovedi vsakršnega poseganja v ugotovljeno služnostno pravico (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pri tem opozarja, da je mogoče utemeljiti prepovedni zahtevek zgolj s trditvami o vznemirjanju služnostne pravice (212. člen v zvezi s prvim odstavkom 99. člena SPZ). Drugačne trditve pomenijo nesklepčnost zahtevka, njihova odsotnost pa nepopolnost tožbe s posledično dolžnostjo sodišča, da stranki omogoči njeno odpravo (108. člen ZPP), na kar mora (v obeh primerih) paziti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.

12. Zaradi ugotovljenih kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih sodišče druge stopnje ne more odpraviti samo (354. člen ZPP), ter zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katere je ostalo dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno (355.člen ZPP), je sodišče druge stopnje pritožbi toženk zoper sodbo ugodilo in le-to razveljavilo v 1., 2., 4. in 5. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Zaradi vsebinske povezanosti tožbenega zahtevka za ugotovitev služnosti, in zahtevka po nasprotni tožbi za prenehanje služnosti je razveljavitev odločitve o zahtevku po tožbi narekovala tudi razveljavitev odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi. Glede na vsebino predhodne obrazložitve nadaljnji napotki za delo niso potrebni.

O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo

14. Toženkama je treba pritrditi tudi glede graje odločitve o zavrnitvi ugovora zoper začasno odredbo. Sodišče prve stopnje se namreč v izpodbijanem sklepu ni konkretizirano opredelilo do ugovornih navedb toženk, da na ortofoto posnetkih, kakor tudi na fotografijah niso vidne sledi prehoda po t. i. severnem kraku in da širina poti, po kateri naj bi potekala služnost, v vtoževani širini ne izhaja iz zapisnika o opravljenem ogledu. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da pot, kakršna je opisana v predlogu za začasno odredbo, izhaja iz zapisnikov, ogleda na kraju samem, fotografij in posnetkov. Vendar je v nadaljevanju zgolj povzelo dikcijo predloga za izdajo začasne odredbe v tem delu ter zapisalo, da so sledi poti jasno razvidne v naravi, sicer pa ni navedlo nikakršnih (drugih) objektivnih ali vsaj objektivizirano subjektivnih argumentov za svoj zaključek, niti ni navedlo drugih okoliščin, ki bi izhajale iz dokaznih listin, na katere se sklicuje, in bi utemeljevale izpodbijan zaključek ter odgovarjale na relevantne ugovorne navedbe toženk. Gre torej za dokazno oceno, ki je zgolj navidezna, saj je vsebinsko povsem izvotlena. Zaradi skoposti pa je tudi nepreverljiva (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi toženk ugodilo in sklep v izpodbijanem delu razveljavilo ter sodišču prve stopnje v tem obsegu vrnilo zadevo v ponovno odločanje (3. alineja 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ) (3). Ugotovljene postopkovne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ namreč ne more odpraviti sámo, brez da bi pravdnim strankam odvzelo pravico do pritožbe.

16. Pri ponovnem odločanju o ugovoru toženk naj sodišče prve stopnje upošteva tudi, da mora odločba o izdaji začasne odredbe vsebovati razloge o vseh pravno relevantnih dejstvih po 272. členu ZIZ, tj. tudi o verjetnosti terjatve, če naj bo preverljiva. Za obrazloženost odločitve v tem delu ne zadošča navedba, „da je tožeča stranka na podlagi tožbenih navedb in prepričljivih izpovedb prič, ter opravljenega ogleda izkazala verjetnost obstoja terjatve“. Razlogi za nesprejemljivost takšne obrazložitve so v pomanjkanju ugotovitev o relevantnem dejanskem stanju ter v pomanjkanju materialnopravne subsumpcije glede terjatve, v zavarovanje katere se predlaga začasna odredba. Na takšno pomanjkljivost sklepa o izdaji začasne odredbe pa mora sodišče prve stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

17. Sodišče druge stopnje na tem mestu opozarja, da je tožnica v konkretnem primeru predlagala t.i. ureditveno (regulacijsko) začasno odredbo, za izdajo katere so se v sodni praksi uveljavili strožji standardi, kot veljajo sicer za izdajo zavarovalnih začasnih odredb. Ureditvene začasne odredbe po vsebini podvajajo zasledovano meritorno odločitev, ker je njihov namen začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe), njihovo bistvo pa varstvo obstoječega stanja oziroma pravne sfere pred grozečim nasiljem (nevarnostjo uporabe sile) ali nevarnostjo nastanka nenadomestljive (težko nadomestljive) škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Sodna praksa zato pri njihovem izdajanju poudarja restriktiven pristop ter jih omejuje na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. Sodišče mora tehtati tudi interese nasprotne stranke in zelo omejevalno razlagati pojme „grozeče nasilje“ oziroma „nenadomestljiva (težko nadomestljiva) škoda“. To, da toženki z izdajo začasne odredbe ne bi utrpeli hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi nastale tožnici brez izdaje začasne odredbe, pa sámo po sebi v skladu s sodno prakso ne predstavlja nobenega od nujnih in izjemnih primerov, ki bi utemeljevali izdajo začasne odredbe, katere vsebina je enaka tožbenemu zahtevku.

O stroških postopka:

18. Glede na to, da je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo in sklep razveljavilo, je odločitev o stroških v postopku s pritožbama pridržalo za končno odločno (četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl..

(3) Ur. l. RS, št. 51/1998 in nasl.