Jedro

Nezavarovan kanalizacijski jašek sicer sam po sebi ni nevarna stvar, vendar je delo na gradbišču, kjer se nahajajo nezavarovani jaški, delo, pri katerem obstaja večja nevarnost za nastanek škode od običajne. To velja še posebej ob upoštevanju okoliščine, da je tožnik na gradbišču hodil vzvratno, da je lahko pri vožnji usmerjal voznika tovornjaka, ki je nameraval peljati vzvratno mimo jaškov. Tožena stranka za škodo, ki jo je tožnik ob tem utrpel, odgovarja objektivno.

Tožena stranka je za nastalo škodo tudi krivdno odgovorna, ker dela na gradbišču ni organizirala tako, da bi bilo varno za delavce. Nezavarovane jaške bi morala ustrezno zaščititi oziroma bi morala organizirati delovni proces, tako da do nesreč, ki bi bile povezane z nezavarovanimi jaški, ne bi prišlo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo zneska 14.605,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo tožniku, da je dolžan prvotoženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 73,03 EUR, drugotoženi stranki pa v znesku 1.269,35 EUR, v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa naloži, da mora tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v 8 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo. V pritožbi navaja, da je nezavarovan betonski jašek, ki je v fazi izdelave, nevarna stvar. Ta jašek je bil globok približno 1,5 m in ne 0,6 m, kot to navaja sodišče. Iz tožbe in izpovedbe tožnika jasno izhaja, da je šlo za 1,5 m globoke jaške, pri čemer je splošno znano, da kanalizacijski jaški ne morejo biti globoki samo 0,6 m. Tudi nezavarovan jašek manjše globine predstavlja tveganje za nastanek škode, ki je večje od običajnega. V nezavarovan in neoznačen jašek se lahko stopi ter ob tem pade in poškoduje. Če je jašek globok, to samo še povečuje nevarnost glede na težo poškodb, do katerih lahko pride. Iz tega razloga se morajo jaški na gradbiščih pokrivati ali drugače zavarovati. Tožena stranka teh jaškov ni zavarovala, dejstvo, da je bil jašek odprt zato, da bi se mulde posušile in bi beton bolje vezal, pa ne more biti opravičilo za to, da ta jašek ostane nezaščiten in neoznačen. Delavci v zvezi z nevarnostmi glede jaškov niso bili opozorjeni, zato je tudi z vidika delavcev, ki so delali na gradbiščih, jašek veljal za nevarno stvar (takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. II Ips 473/98 z dne 24. 6. 99). V izpodbijani sodbi ugotovljena okoliščina, da je tožnik vozniku, ki je vzvratno peljal preko jaškov, samoiniciativno kazal pot, na dejstvo, da je nezavarovan jašek nevarna stvar, s čimer je podana objektivna odgovornost drugotožene stranke (tožnikovega delodajalca), nima vpliva, saj gre pri tem kvečjemu za vprašanje soudeležbe tožnika. Samovoljen je zaključek sodišča, da bi bilo čudno, če bi profesionalni voznik tovornjaka prosil koga za pomoč, saj tožena stranka tega nikoli ni zatrjevala. Tudi pri profesionalnem vozniku lahko pride do situacije, ko sam ne more videti, kje točno mora peljati, še sploh pri vzvratni vožnji na gradbišču, kjer se nahajajo jaški ali drugi predmeti po tleh. Tudi v zvezi s tem je tožnik predlagal dve priči, ki pa jih sodišče ni zaslišalo. Ugotovitev sodišča o samoiniciativnosti tožnika ni utemeljena, saj je tožnika za pomoč prosil voznik V.C. Dejstvo, da je ta voznik izpovedoval drugače, pa je logično, saj je še vedno zaposlen pri drugotoženi stranki. Tožnik v pritožbi opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. II Ips 672/2003 z dne 3. 3. 2005. V tem primeru je sodišče odločilo, da je bil traktor s plužno desko v razmerju do delavcev, ki sta med vožnjo stala na deski (kljub temu, da sta ravnala samoiniciativno) nevarna stvar, zato kljub nepravilnemu ravnanju delavcev ni prišlo do ekskulpacije delodajalca. V tem primeru je Vrhovno sodišče RS zaključilo, da je delodajalec odgovoren za nastanek škode, delavca pa obremenilo le s 30 % prispevkom k nastanku škode. V tem individualnem delovnem sporu pa tožnik ni ravnal samovoljno, temveč se je le odzval prošnji voznika kamiona za pomoč pri vzvratni vožnji. Razen tega sodišče ni upoštevalo, da za krivdno odgovornost velja obrnjeno dokazno breme. Za tožnika je dovolj, da zatrjuje krivdno odgovornost, tožena stranka pa se reši odgovornosti, če dokaže, da ni kriva. To je tožnik v konkretnem primeru upošteval in navedel, da drugotožena stranka ni poskrbela za varno delo. Toženi stranki tudi nikjer nista omenili, da so bili delavci poučeni o varnem načinu opravljanja dela in o tem, kaj morajo upoštevati in na kaj paziti. Nobena od strank ni zatrjevala, da so bili jaški odprti zaradi tehnološkega postopka pri izdelavi jaškov, zato gre pri tej ugotovitvi za samovoljno ugotovitev sodišča. Tudi takšna ugotovitev pa ne more biti razlog za razbremenitev odgovornosti drugotožene stranke. Tehnološki postopek pri izdelavi jaška (hitrejše strjevanje betona) ne more biti razlog, da jaški ostanejo nezaščiteni in predstavljajo povečano nevarnost za vse, ki se nahajajo na gradbišču. Drugotožena stranka bi morala delavce pravilno izobraziti o nevarnostih in varstvu pri delu ter delovni proces v okolju organizirati tako, da ne more priti do nesreč (zaščititi dele gradbišč, kjer je večja nevarnost, da pride do padcev in drugih nesreč). V konkretnem primeru ni bilo narejenega nič od tega. Glede na navedeno ne more biti dvoma, da je drugotožena stranka tudi krivdno odgovorna za predmetni škodni dogodek, saj svoje obveznosti iz naslova varstva pri delu ni izpolnila. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi opr. št. II Ips 347/2004 z dne 24. 2. 2005. Iz navedenega primera izhaja, da je delodajalec dolžan poskrbeti tudi za varno hojo vseh sodelujočih udeležencev pri delu na gradbišču. Ker delodajalec ni upošteval tega in ni poskrbel za neovirano in varno pot do skladišča, je opustil svojo dolžnostno ravnanje in je za škodo odgovoren po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik, ki je bil od leta 1995 dalje zaposlen pri drugotoženi stranki, 6. 9. 2002 na gradbišču drugotožene stranke utrpel poškodbo pri delu, ko je pri usmerjanju voznika tovornjaka, ki je vozil vzvratno, stopil v nezavarovan kanalizacijski jašek in se poškodoval, saj je s spodnjim delom hrbtenice udaril v rob tega jaška (ki je bil potrditvi tožnika globok približno 1,5 m). V posledici te nesreče pri delu je iz naslova nepremoženjske škode vtoževal odškodnino v znesku 3.500.000,00 SIT (sedaj 14.605,24 EUR) in sicer zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 1.500.000,00 SIT (sedaj 6.259,39 EUR), zaradi primarnega in sekundarnega strahu 500.000,00 SIT (sedaj 2.086,46 EUR) in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.500.000,00 SIT (sedaj 6.259,39 EUR).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je zaslišalo tožnika, priči V.C. in I.D. ter vpogledalo vso listinsko dokumentacijo, ki so jo v spis vložile stranke (priloge A in B) in priča I.D. (priloga C) tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljeno zavrnilo. Ugotovilo je, da drugotožena stranka kot tožnikov delodajalec za nesrečo ni bila objektivno odgovorna, saj nezavarovan jašek sam po sebi ni nevarna stvar. Delo na gradbišču, kjer se nahajajo nezavarovani jaški, bi lahko predstavljalo delo v pogojih povečane nevarnosti. Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik na področje gradbišča, kjer so bili ti nezavarovani jaški, odšel samovoljno (tožnik je bil sicer premeščen na delo k betonski ograji približno 20 metrov stran od teh jaškov), da je vedel za te odprte jaške (saj je še nekaj ur pred nesrečo sam delal pri njih) pa je kljub temu hodil vzvratno in zanemaril skrb za lastno varnost, je zaključilo, da o objektivni odgovornosti drugotožene stranke ni mogoče govoriti. Poleg tega je ugotovilo, da tožnik ni dokazoval elementov civilnega delikta, saj po stališču prvostopenjskega sodišča ne zadošča le trditev oziroma navedba tožnika, da je drugotožena stranka odgovorna, da organizira delovni proces tako, da do nesreč ne pride oziroma, da bi morala preprečiti tožniku gibanje na področju odprtih jaškov oziroma da bi morala te odprte jaške ustrezno zaščititi. Ob takšnih ugotovitvah je zaključilo, da je tožnik sam ravnal malomarno, da je zanemaril skrb za lastno varnost in da je za nastalo škodo v celoti sam odgovoren.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z zgornjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Pravilen je sicer zaključek sodišča prve stopnje, da nezavarovan kanalizacijski jašek sam po sebi ni nevarna stvar. Je pa po mnenju pritožbenega sodišča delo na gradbišču, kjer se nahajajo takšni nezavarovani jaški, delo, pri katerem obstaja večja nevarnost za nastanek škode od običajne. To velja še posebej ob upoštevanju okoliščine, ko je tožnik na tem območju hodil vzvratno zato, da je lahko pri vožnji usmerjal voznika kamiona, ki je nameraval z vzvratno vožnjo kamiona preko oziroma mimo teh jaškov na gradbiščno deponijo stresti pesek za gradbišče. Člen 131/2 Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.) določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Po 150. členu OZ odgovarja za škodo od nevarne stvari njen imetnik, za škodo od nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja.

Po stališču pritožbenega sodišča pa je tožena stranka za nastanek škode tudi krivdno odgovorna, saj dela na gradbišču ni organizirala tako, da bi bilo le-to varno za njene delavce. Tožena stranka bi morala te nezavarovane jaške ustrezno zaščititi oziroma delovni proces organizirati tako, da do nesreč, ki bi bile povezane s temi nezavarovanimi jaški (padci), ne bi moglo priti. Iz dosedanjega dokaznega postopka pa ne izhaja, da bi drugotožena stranka ravnala skladno z zgoraj navedenim. Delodajalec je namreč dolžan delavcu zagotoviti pogoje za varnost in zdravje pri delu v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, kar mu nalaga že 43. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št.42/2002 in nadalj.). Med te pogoje vsekakor spada tudi ustrezna zaščita potencialnih nevarnih mest na gradbišču ter organizacija dela na gradbišču na takšen način, da do tovrstnih nesreč ne more priti. V zvezi z ugotovljeno samoiniciativnostjo tožnika pri tem, ko je priskočil na pomoč vozniku tovornjaka, pa pritožba tožnika utemeljeno opozarja, da navedeno dejstvo za vprašanje odgovornosti drugotožene stranke ni odločilnega pomena, saj je potrebno to dejstvo upoštevati pri tehtanju morebitnega tožnikovega soprispevka k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ/171. člen OZ).

Tožnik v pritožbi tudi utemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravila o obrnjenem dokaznem bremenu v zvezi z podlago za odgovornost, saj prvi odstavek 131. člena OZ določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožnik je namreč na prvem naroku za glavno obravnavo dne 9. 10. 2008 zatrjeval, da drugotožena stranka kot tožnikov delodajalec ni organizirala delovnega procesa tako, da ne bi prihajalo do nesreč pri delu oziroma da ni poskrbela za zavarovanje nezavarovanih jaškov in delavce ustrezno opozorila na nevarnosti v zvezi s temi jaški.

Ker je ob upoštevanju zgoraj navedenega sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da za nesrečo pri delu ni odgovorna tožena stranka, zaradi česar je nepravilno zaključilo, da za odškodninsko odgovornost tožene stranke niso bili podani vsi štirje elementi takoimenovanega splošnega civilnega delikta (da je tožniku škoda nastala, da ta škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem in da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode), ni ugotavljalo utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka po višini oziroma morebitnega njegovega soprispevka k nastali škodi. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, glede na naravo stvari in okoliščine primera pa je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti. V ponovljenem postopku, bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka po višini glede na posamezne oblike vtoževane nepremoženjske škode, ugotoviti morebitni njegov soprispevek in nato ponovno odločiti v tem individualnem delovnem sporu.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnika ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.