Jedro

Republika Slovenija je objektivno odgovorna tudi za nepremoženjsko škodo, ki jo povzročijo zavarovane živalske vrste (medved).

Določba 58. čl. ZDLov-1 se nanaša le na uveljavljanje premoženjske, ne pa tudi nepremoženjske škode. Za uveljavljanje slednje je treba uporabiti OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je zahtevek tožeče stranke, s katerim zahteva plačilo odškodnine nastale v prometni nesreči dne 15. 10. 2009, po podlagi in temelju utemeljen.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nadaljnji; ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da tožbeni zahtevek po temelju in podlagi ni utemeljen in v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov tožene stranke.

Pritožba navaja, da živali niso nikogaršnja last in zato iz te podlage po 158. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji; OZ) ni mogoče izpeljevati odgovornosti RS za škodo. Zmotno je stališče sodišča, po katerem ni bistveno razlikovanje med pojmom „divjad“ ter „zavarovana živalska vrsta“. Medved je z Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah določen kot zavarovana živalska vrsta in ne sodi med divjad. Tudi iz naslova določbe 54. člena Zakona o divjadi in lovstvu (Ur. l. RS, št. 16/2004 in nadaljnji; ZDLov-1), ki se glasi: “odgovornost za škodo od divjadi in zavarovanih vrst prostoživečih sesalcev in ptic“, je jasno razvidno, da sam ZDLov-1 ločuje med divjadjo in zavarovanimi živalskimi vrstami. Smisel ZDLov-1 ni določanje pravnega režima za zavarovane vrste, saj je le-ta predmet drugega zakona, namreč Zakona o ohranjanju narave (Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadaljnji, ZON). Izpodbijana sodba se sklicuje na ZDLov-1, ne da bi navajala konkretna pravila, na podlagi katerih bi izpeljala odškodninsko odgovornost tožene stranke, ko navaja, da država v omejenem obsegu vendarle prevzema obveznosti določenih vrst škode neodvisno od splošnih pravil odškodninskega prava. Razlogi sodbe so nejasni in med seboj v nasprotju. V zvezi z zaključki sodišča, da v primeru, če se medved pojavi na javni cesti, obstoji odškodninska odgovornost RS, sodišče ni uporabilo niti ene določbe materialnega prava, sodba pa ostaja v celoti neobrazložena. Sodišče prve stopnje nadalje trdi, da je tožena stranka objektivno, kot tudi sicer zaradi nedokazane skrbnosti za preprečitev tovrstnih dogodkov na tem delu javne ceste, odgovorna za povzročitev obravnavane nezgode. Tožeča stranka toženi stranki v nobeni od vlog ni očitala neskrbnosti oziroma nezadostne skrbnosti na delu odseka javne ceste, zato tožena stranka ni podala nobenih trditev in dokazov v smeri dokazovanja, da je storila vse, kar je bilo potrebno, da bi preprečila tovrstne nesreče. Sodišče se je oprlo na dejstva, ki jih nobena od strank ni zatrjevala in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da se sklicuje na določbe OZ brez konkretne navedbe določb, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. V 16. točki obrazložitve se sodišče sklicuje na določbe ZDLov-1 in navaja, da je potrebno pri nepremoženjski škodi uporabiti določbe OZ, kar je materialnopravno zmotno. ZON glede odgovornosti za škodo, povzročeno s strani zavarovanih vrst živali v 91. členu določa, da država ne odgovarja za škodo, ki jo povzročijo rastline ali živali, razen v primerih, določenih z zakonom. 92. člen ZON določa, da je oškodovanec fizična ali pravna oseba, ki ji živali zavarovanih vrst lahko povzročijo škodo na premoženju. Oškodovanec uveljavlja odškodninski zahtevek za škodo, povzročeno po živalih zavarovanih vrst na način in po postopku s smiselno uporabo določb predpisov o divjadi in lovstvu, ki urejajo uveljavljanje škode od države. Ker ZON na predpise o divjadi in lovstvu napotuje zgolj v povezavi s postopkom za odločanje o odškodninskih zahtevkih, ne pa tudi glede vrste relevantne škode, je edini mogoč sklep, da RS odgovarja zgolj za premoženjsko škodo, ki jo povzročijo zavarovane živalske vrste. ZDLov-1 se na zavarovane živalske vrste izrecno sklicuje zgolj v 5. odstavku 54. člena, ko določa, da odgovarja RS za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prostoživečih sesalcev in ptic, kot jih opredeljuje zakon, ki ureja ohranjanje narave, in sicer ne glede na krivdo (objektivna odgovornost). Tudi ta določba govori zgolj o vrsti odgovornosti, ne pa o vrsti škode in ne vpliva na določbo ZON, po kateri država ne odgovarja za škodo, ki jo povzročijo rastline ali živali, razen v primerih, določenih z zakonom. ZON pa v tem primeru določa zgolj odškodninsko odgovornost države za premoženjsko škodo, s tem pa je izključena tudi uporaba splošnih pravil o odškodninski odgovornosti. Sodba navaja, da ZDLov-1 v 51. členu določa, da se glede povzročitve in odgovornosti za škodo uporabljajo določbe OZ, v kolikor ta ne določa drugače. Določba je uvrščena v ZDLov-1 pod poglavje „Preprečevanje in povračilo škode od in na divjadi“. Medved ni divjad, ZDLov-1 pa za zavarovane živalske vrste velja le v zgoraj navedenih primerih in je stališče prvostopenjskega sodišča, ki se sklicuje na določbo ZDLov-1, zmotno. Sodba se v nadaljevanju sklicuje na 1. odstavek 52. člena ZDLov-1, ki govori o opredelitvi škode, vendar se ta določba nanaša le na divjad, kamor medved ne sodi. Napačno je tudi stališče sodišča, da se ne upoštevajo določbe ZDLov-1 glede dolžnosti prijave škode s strani oškodovanca v roku 3 dni Zavodu za gozdove. Določbe glede postopka uveljavljanja odškodninskega zahtevka so edine določbe ZDLov-1, na uporabo katerih ZON v povezavi s škodo po zavarovanih živalskih vrstah napotuje, zato takšno stališče sodišča ni razumljivo. Vložitev prijave Zavodu za gozdove je procesna predpostavka, ki v konkretni zadevi ni bila izpolnjena. Argument sodišča, da se pri težjih nepremoženjskih škodah, kjer se npr. oškodovanec znajde v daljši komi (več kot 3 dni) in da ni objektivno pričakovati, da bo oškodovanec zmogel v roku 3 dni prijaviti škodo ter da iz tega razloga ne gre za stanje, ki ga ureja 58. člen ZDLov-1, ni prepričljiv. Za uveljavljanje nepremoženjske škode sodna praksa nastanek škode veže na trenutek, ko je zdravljenje končano in je znana vsa škoda. Tako bi tudi v primeru nastanka škode po zavarovanih vrstah oškodovanec lahko prijavil in zahteval nastalo škodo v roku 3 dni po tem, ko je bilo zdravljenje zaključeno.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ima prav v tem, da se sodba sodišča prve stopnje po nepotrebnem ukvarja z vprašanjem krivdne odgovornosti tožene stranke, saj trditev v tej smeri tožeča stranka ni postavila. Po nepotrebnem se sodišče prve stopnje ukvarja tudi z lastništvom divjadi, saj to za vprašanje odgovornosti tožene stranke ni relevantno, kakor tudi ne, ali je do nezgode prišlo na javni cesti ali v naravnem okolju medveda. Odločitev sodišča, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nepremoženjsko škodo tožnice, pa je pravilna, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih navede prvostopenjsko sodišče. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede uporabe 58. člena ZDLov-1 in na tej podlagi njegova presoja, da je tožbeni zahtevek tožnice za plačilo nepremoženjske škode po temelju utemeljen.

6. Pravno podlago za objektivno odgovornost tožene stranke predstavlja določba 5. odstavka 54. člena ZDLov-1, ki določa, da za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prostoživečih sesalcev in ptic, kot jih opredeljuje zakon, ki ureja ohranjanje narave, odgovarja RS, ne glede na krivdo (objektivna odgovornost). Medved je z Uredbo o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah, sprejeto na podlagi 81. člena ZON, določen kot zavarovana živalska vrsta, torej je za škodo, ki jo povzroči, odgovorna tožena stranka. Pritožba zmotno meni, da to velja le za premoženjsko škodo. V 52. členu ZDLov-1 je opredeljena škoda, ki jo povzroči divjad, in sicer v 1. odstavku nepremoženjska škoda, v 2. odstavku pa premoženjska škoda. Pritožba meni, da se ta opredelitev škode nanaša le na divjad, saj je uvrščena pod poglavje „Preprečevanje in povračilo škode od in na divjadi“, poleg tega določba 52. člena govori le o škodi, ki jo povzroči divjad, ne pa zavarovana živalska vrsta. Tožena stranka spregleda, da je njena objektivna odgovornost za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste živali, po že navedenem 5. odstavku 54. člena ZDLov-1 prav tako uvrščena v to poglavje. Poleg tega tovrstna določitev objektivne odgovornosti nima pomena, če sprejmemo stališče, da v 52. členu ZDLov-1 opredeljena škoda predstavlja samo škodo, ki jo povzroči divjad. To bi pomenilo, da zavarovana vrsta živali pravno priznane škode (premoženjske in nepremoženjske) sploh ne more povzročiti. Očitno je torej, da se opredelitev škode v 52. členu ZDLov-1 nanaša tako na divjad kot na zavarovane živalske vrste. Nikakršen drugačen zaključek tudi ni možen ob branju določb v ZDLov-1, kjer razlikovanje med poimenovanjem divjad in zavarovana živalska vrsta ni dosledno, temveč pojem divjad vključuje tudi zavarovane živalske vrste, drugačna pravna ureditev za zavarovane živalske vrste velja le v primerih, kjer je to izrecno določeno. Najbolje se da to prikazati na primeru določbe 41. člena ZDLov-1, ki nosi naslov „krmljenje divjadi“. Navedeni člen v 1. odstavku določa, da je krmljenje divjadi dovoljeno le za tiste vrste divjadi in na lokacijah, predvidenih z načrti lovsko upravljavskih območij. V 2. odstavku tega člena pa je določeno, da je mrhovišča za krmljenje medveda dovoljeno postaviti le na lokacijah predvidenih z načrti lovsko upravljavskih območij in drugih potrjenih dokumentov, ki opredeljujejo upravljanje s to vrsto divjadi. Medved je torej v tem členu izrecno poimenovan kot divjad in ne kot zavarovana živalska vrsta. Določba 5. odstavka 54. člena ZDLov-1 tako predstavlja podlago za objektivno odgovornost tožene stranke tako za premoženjsko kot za nepremoženjsko škodo.

7. Pritožba tudi nima prav, ko meni, da bi morala tožnica v roku 3 dni prijaviti škodo Zavodu za gozdove. Uveljavljanje škode od RS ureja določba 58. člena ZDLov-1. Nanjo napotuje tudi 2. odstavek 93. člena ZON, vendar le v zvezi z uveljavljanjem premoženjske škode (glej 92. člen ZON in 1. odstavek 93. člena ZON), saj o nepremoženjski škodi, ki jo povzročijo živali zavarovanih vrst, ZON nima določb. Po 1. odstavku 58. člena ZDLov-1 mora škodo, za katero je odgovorna RS, oškodovanec prijaviti v roku 3 dni s pisno prijavo pooblaščencu, ki ga minister določi z odločbo. Naloge pooblaščenca ministrstva po 3. odstavku 93. člena ZON izvaja Zavod za gozdove, vendar kot zgoraj omenjeno, le za uveljavljanje premoženjske škode. Pritožbeno sodišče meni, da se določila 58. člena ZDLov-1 ne morejo nanašati na nepremoženjsko škodo. Kot to na podlagi primera prikaže sodišče prve stopnje, je neupravičeno pričakovati od oškodovanca, da bo v primeru težje poškodbe v roku 3 dni od škodnega dogodka prijavil nastalo škodo. Tudi argument pritožbe, da lahko oškodovanec v roku 3 dni po končanem zdravljenju, ko je znana vsa njegova škoda, pisno prijavi škodo, ne vzdrži resne presoje. Da bi oškodovanec lahko substancirano zahteval povrnitev nepremoženjske škode v določeni višini, je nedvomno potreben daljši čas, kot pa samo 3 dni po zaključku zdravljenja, da se ta škoda primerno oceni. Namen zakonodajalca, ko je predpisal postopek uveljavljanja škode v ZDLov-1, gotovo ni bil v tem, da prepreči ali znatno oteži oškodovancu uveljavljanje nepremoženjske škode. Namen zakonodajalca predpisati omenjeni postopek samo za uveljavljanje premoženjske škode je razviden tudi iz določbe 2. odstavka 58. člena ZDLov-1, ki določa, da če se oškodovanec in pooblaščenec (Zavod za gozdove) v 8 dneh po pisni prijavi škode na podlagi ogleda ne sporazumeta o višini odškodnine, pošlje oškodovanec pisno prijavo škode ministrstvu, pristojnemu za divjad in lovstvo. Jasno je, da se ogled lahko opravi le ob povzročitvi škode na premoženju, na podlagi takega ogleda pa lahko Zavod za gozdove oceni, kakšna je škoda in predlaga oškodovancu višino odškodnine. V primeru nepremoženjske škode ogled s strani Zavod za gozdove ni smiseln. Tudi iz izpovedi zaslišane priče M. B., ki je vodja Odseka za gozdne živali in lovstvo na Zavod za gozdove E. v K., je razvidno, da Zavod za gozdove izpelje postopek po 58. členu ZDLov-1 v primeru premoženjske škode, v primeru nepremoženjske škode pa ni nekega ustaljenega postopka, po katerem bi ravnali, poleg tega primerov, ko bi bil poškodovanec dalj časa v bolnišnici in se šele nato obrnil na njih, niso imeli. Navedena priča je povedal tudi, da v zvezi z dolžnostjo oškodovancev, da škodo prijavijo v roku 3 dni, izdajajo na Zavodu razne brošure, en izvod zgibanke je priložil tudi sodišču na vpogled (priloga C3). Iz te zgibanke je jasno razvidno, da se prijava škode nanaša samo na postopek uveljavljanja premoženjske škode. Iz vsega povedanega izhaja, da 58. člen ZDLov-1 le navidezno ureja uveljavljanje tako premoženjske kot nepremoženjske škode od RS, saj se jezikovni pomen pravila ne ujema z njegovim namenom. To narekuje uporabo argumenta teleološke redukcije, ki temelji na načelu, da je treba neenako tudi neenako vrednotiti in ki določene dejanske stanove, na katere se predpis (navidezno - navidezno seveda v smislu jezikovne razlage) nanaša, izključuje iz območja urejanja pravne norme (prim. M. Pavčnik, Argumentacija v pravu, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana, 2004, str. 141 – 143). ZDLov-1 v svojem 58. členu tako ureja le uveljavljanje premoženjske škode, za uveljavljanje nepremoženjske škode od tožene stranke pa je potrebno uporabiti splošna pravila obligacijskega prava. Presoja sodišča prve stopnje, da se za nepremoženjsko škodo postopek po 58. členu ZDLov-1 ne more uporabiti, je tako pravilna.

8. Ker glede na navedeno pritožbeni razlogi niso utemeljeni, poleg tega pa pritožbeno sodišče v izpodbijani vmesni sodbi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Stroški tega pritožbenega postopka so sestavni del pravdnih stroškov, zato bo tudi o njihovi povrnitvi odločeno z odločbo, s katero se bo postopek končal (3. odstavek 165. člena ZPP).