Jedro

Sodišče je za svojo odločitev navedlo preverljive razloge, pri čemer se je v zadostni meri opredelilo do vseh spornih dejanskih in pravnih vprašanj. Ker pritožnik ne pojasni, v čem je neskladnost med navedbami v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in temi listinami ali zapisniki, očitka protispisnosti ni mogoče preveriti. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožniku tudi ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku, saj je sodišče v 6. točki obrazložitve sodbe podrobno pojasnilo, zakaj posameznih dokazov ni izvedlo. Kadar iz razlogov sodbe izhaja razumna in argumentirana ocena, da posamezni predlagani dokazi niso pravno odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano na podlagi drugih dokazov, o kršitvi pravice do izjave in načela kontradiktornosti ni mogoče govoriti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožnik je dolžan toženki v roku 15 dni povrniti 1.200 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo: (1.) primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da nepremičnina na zemljiški parceli 843/1, k. o. ..., v naravi stanovanjska hiša na naslovu A., predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, na katerem sta deleža enaka, in (2.) podredni zahtevek, da je toženka tožniku dolžna plačati 175.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2012 dalje. Tožniku je naložilo, da mora toženki povrniti 13.384,44 EUR pravdnih stroškov.

2.Sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zaradi kršitve 2., 14. in 21. člena Ustave RS ter 5. in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek pred drugega sodnika.

V pritožbi in njeni dopolnitvi obsežno povzema navedbe iz pripravljalnih vlog1 v zvezi z ustvarjanjem skupnega premoženja. Uvodoma zatrjuje, da toženka ni pravočasno odgovorila na tožbo, zato bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo. Kot bistveno izpostavlja, da je bil že od leta 1992 v zunajzakonski skupnosti s toženko; da je bil od leta 1994 zaposlen in je s svojim delom in sredstvi izboljšal stanovanji na B. v Ljubljani; da je na stanovanjih zaradi obsežnih vlaganj pridobil solastninsko pravico; da sta zakonca z oddajanjem teh stanovanj ustvarila skupna sredstva, s katerimi sta financirala nakup nepremičnine na A. (v nadaljevanju sporna nepremičnina); da je del kupnine od stanovanj toženka porabila za osebne namene; da je na sporni nepremičnini po nakupu izvajal obsežna gradbena dela ter plačeval račune izvajalcem vse do leta 2013, zato nepremičnina predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, za katerega velja domneva, da sta deleža zakoncev na njem enaka.

Sodišču očita, da je kršilo določila 51., 52., 53., 59. in 61. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Toženka ni izkazala, da nepremičnina predstavlja njeno posebno premoženje, prav tako ni izpodbila zakonske domneve o enakih deležih na skupnem premoženju. Sodišče bi moralo dohodke od najemnin šteti kot skupni dohodek zakoncev iz upravljanja skupnega premoženja, pred ugotavljanjem deleža pa ugotoviti tudi morebitne dolgove in terjatve.

Graja dokazno oceno glede njegovega prispevka k nastanku in ohranitvi skupnega premoženja in opozarja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov z zaslišanjem prič, vpogledom v podatke GURS in s postavitvijo izvedenca gradbene stroke, zato mu je bila kršena pravica do izjave. Izpostavlja svojo vlogo pri preživljanju družine in skrbi za sina ter zatrjuje pristranskost prič C. C. in D. D., ki ju je toženka zmanipulirala. Sodišču očita, da je sodilo pod vplivom kazenskih postopkov in spregledalo bistvo spora. Zanika ugotovitve o pretiranem uživanju alkohola, slabem zdravstvenem stanju ter nasilju, ki ga je pasivno in fizično izvajala toženka. Ker je sodilo pristransko, so mu bile kršene pravice iz 22., 23., 27., 28. in 29. člena Ustave RS ter pravica do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je obremenjena z bistvenima kršitvama določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj vse vloge toženke niso bile potrebne. Je brezposeln in stroškov ne zmore plačati.

3.Na pritožbo je odgovorila toženka, se opredelila do izpostavljenih navedb ter predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ne bi bilo mogoče preizkusiti njene pravilnosti in zakonitosti. Sodišče je za svojo odločitev navedlo preverljive razloge, pri čemer se je v zadostni meri opredelilo do vseh spornih dejanskih in pravnih vprašanj. Ker pritožnik ne pojasni, v čem je neskladnost med navedbami v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov in temi listinami ali zapisniki, očitka protispisnosti ni mogoče preveriti. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov tožniku tudi ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku, saj je sodišče v 6. točki obrazložitve sodbe podrobno pojasnilo, zakaj posameznih dokazov ni izvedlo. Kadar iz razlogov sodbe izhaja razumna in argumentirana ocena, da posamezni predlagani dokazi niso pravno odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano na podlagi drugih dokazov, o kršitvi pravice do izjave in načela kontradiktornosti ni mogoče govoriti.

6.Toženki je bila tožba vročena 8. maja 2020, nanjo je odgovorila 5. junija 2020. Pogoji za izdajo zamudne sodbe torej niso bili izpolnjeni ter je nasprotni pritožbeni očitek neutemeljen.

7.Dejstvo, da sta bili stranki v zakonski zvezi, še ne pomeni, da sta ustvarili skupno premoženje. Za odločitev o tožbenem zahtevku je sodišče moralo odgovoriti na vprašanje, ali je bila sporna nepremičnina pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze oziroma z njo izenačene zunajzakonske skupnosti (51. člen ZZZDR), ali pa je bila nasprotno financirana iz posebnega premoženja enega od zakoncev.

8.Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja pravno pomembna dejstva, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema:

-da je življenjska skupnost pravdnih strank trajala od ... 1996 (sklenitve zakonske zveze) do 14. 12. 2011 (prisilna izselitev tožnika zaradi nasilja v družini),

-da se je tožnik v Slovenijo priselil kot begunec v letu 1993 brez premoženja,

-da je toženka v letu 1992 kupila dve stanovanji na B. v Ljubljani,

-da sta bili stanovanji obnovljeni v letu 1993, ko tožnika še ni poznala,

-da je eno stanovanje oddajala, v drugem pa živela s sinom E. E., takrat starim 10 let,

-da sta bili stanovanji prodani z namenom nakupa sporne nepremičnine, posel je izvedla nepremičninska agencija v letu 2000,

-da je toženka v zemljiški knjigi vpisana kot edina lastnica sporne nepremičnine,

-da je prejeta kupnina od stanovanj presegala kupnino za sporno nepremičnino,

-da je toženki denarno pomagal njen oče, imela je tudi privarčevana sredstva, kar je zadoščalo za izvedbo obnovitvenih del v letu 2001 (streha, stopnice, ogrevanje, kuhinja) in 2009 (okna, pomožni objekt),

-da tožnik do leta 2002 ni bil redno zaposlen, vmes je prebolel tuberkulozo, pretežno ga je vzdrževala toženka,

-da tožnik ne z delom ne s sredstvi ni prispeval k povečanju vrednosti sporne nepremičnine,

-da je bila večja obnova hiše, dvorišča in pomožnega objekta izvršena v letu 2013,

-da sta imeli pravdni stranki skupnega sina, rojenega leta 1997, za katerega sta skrbela toženka in njegov 15 let starejši polbrat, tožnik pa se z njim ni ukvarjal,

-da je tožnik zaslužek porabil za svoje razvade (alkohol, cigarete, kazni za prekrške, avto) in ne za vložek v stanovanjsko hišo.

9.Sodišče je dejansko stanje ugotovilo na podlagi skrbno izvedenega dokaznega postopka ter za svoje zaključke navedlo prepričljive razloge, s katerimi se tožnik v pritožbi ne sooči. Nestrinjanje z dokazno oceno izraža le s povzemanjem večkrat nekonsistentnih navedb iz predhodnih pripravljalnih vlog, s čimer pa v pritožbenem postopku ne more biti uspešen. Zakaj njegovim navedbam sodišče prve stopnje ni pritrdilo, je namreč v obrazložitvi sodbe obširno pojasnilo in teh razlogov pritožbeno sodišče ni dolžno ponavljati2. Dodaja zgolj, da na neverodostojnost tožnika in prilagajanje interesom postopka kaže že pritožbena navedba o trajanju življenjske skupnosti pravdnih strank. Kljub izpovedi tožnika na naroku3, da sta se s toženko spoznala leta 1995, ko je že bila lastnica dveh stanovanj, v pritožbi zatrjuje trajanje zunajzakonske skupnosti od leta 1992 dalje, ko še ni prebival v Sloveniji. Enako svojim premoženjskim interesom prilagaja tudi njen zaključek. Glede na izkazana večja vlaganja v hišo v letu 2013 namreč zatrjuje, da je takrat še obstajala življenjska skupnost pravdnih strank, čeprav sta bila s toženko že razvezana, tožnik pa je bil v letu 2011 zaradi nasilja v družini prisilno odstranjen iz sporne nepremičnine.

10.Sodišče je zavrnitev posameznih dokaznih predlogov podrobno pojasnilo v 6. točki obrazložitve sodbe. Tožnik teh razlogov ne graja, temveč le pavšalno vztraja pri izvedbi vseh dokazov, ki so bili predlagani. Tako so v naboru dokazov, na katere se sklicuje v pritožbi, že pokojne priče4, priče brez naslova5 in priče, ki naj bi izpovedale o vlaganjih, za katere je sodišče ugotovilo, da niso bila opravljena v času trajanja življenjske skupnosti pravdnih strank. Da bi bil tožnik z grajo neizvedenih dokazov v pritožbi lahko uspešen, bi moral vzbuditi dvom v razloge o njihovi zavrnitvi, česar zgolj s povzemanjem pripravljalnih vlog, v katerih so dokazi našteti, ni dosegel. Izbor izvedenih dokazov spada v okvir proste dokazne ocene, ki jo je sodišče izdelalo v skladu z metodo iz 8. člena ZPP, pri čemer ni zagrešilo relativno bistvene kršitve določb postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Prav tako z izborom dokazov tožniku ni kršilo njegovih ustavnih pravic, na katere se posplošeno sklicuje.

11.Tožnik dokazno oceno napada tudi z očitkom o pristranskosti prič C. C. (sin toženke) in D. D. (sin pravdnih strank), ki naj bi bila pod materinim vplivom. Pritožbeno sodišče sledi razlogom sodbe, da sta obe priči prepričljivo opisali razmere v družini in vlogo obeh strank pri adaptaciji nepremičnin, izpovedi pa sta se ujemali z drugimi izvedenimi dokazi, zato jima je sodišče utemeljeno sledilo. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče razbrati, da bi sodišče odločalo pod vplivom obsodb tožnika v kazenskem postopku, temveč tožnik ni uspel s stopnjo prepričanja izkazati nastanka skupnega premoženja oziroma lastnih vlaganj v sporno nepremičnino.

12.Ker je toženka izkazala, da je bila sporna nepremičnina kupljena iz sredstev posebnega premoženja, pridobljenih s prodajo dveh stanovanj v njeni izključni lasti, je sodišče pravilno zaključilo, da ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank (prvi odstavek 51. člena ZZZDR). Neutemeljen je pritožbeni očitek zmotne uporabe 52. člena ZZZDR glede upoštevanja dohodka od najemnin, ki bi lahko predstavljal skupno premoženje strank zgolj, če bi se nanašal na upravljanje skupnega premoženja. Sodišču tudi ni bilo treba ugotavljati dolgov in terjatev zakoncev do skupnega premoženja, saj to ni nastalo in obveznosti do tega premoženja niso bile zatrjevane. Pritožbena graja kršitve 61. člena ZZZDR je glede na navedeno nerazumljiva.

13.Pritožbeno sodišče nadalje v celoti soglaša z razlogi sodbe glede odločitve o podrednem zahtevku na izplačilo vlaganj. Ker je sodišče ugotovilo, da so bila ta v celoti financirana iz toženkinega posebnega premoženja in ne iz skupnih sredstev ali z delom zakoncev, je tudi v tem delu tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

14.Pritožnik v pritožbi ne pojasni, katere vloge toženke ocenjuje kot nepotrebne, zaradi česar sodišče stroškov zanje ne bi smelo priznati. Ker pritožbeni očitek glede stroškovne odločitve sodbe ni konkretiziran, se pritožbeno sodišče do njega ne bo opredeljevalo.

15.Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ob tem se je opredelilo le do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena, ne pa do tistih, ki se z razlogi sodbe sploh ne soočijo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16.Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, mora toženki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te je sodišče odmerilo v priglašenem obsegu in predstavljajo stroške sestave vloge v višini 2000 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.200 EUR. Ker odgovor na pritožbo predstavlja enovito vlogo, tudi če je vložen v dveh delih, je sodišče toženki stroške priznalo le za eno vlogo.

-------------------------------

1Pretežni del pritožbe je dobeseden prepis navedb iz pripravljalni vlog z 21. 12. 2020 (delno strani 8-9, 10-11 in v celoti strani 12-15), 28. 9. 2021 (strani 15-23) in 31. 1. 2020 (delno strani 4-5).

2Primerjaj odločbe VS RS II Ips 30/2017, II Ips 368/2007, III Ips 100/2004, II Ips 303/2013.

3Prepis zvočnega posnetka zaslišanj z naroka 20. 9. 2022, str. 2.

4Npr. E. E. in F. F.

5Npr. G. G., za katerega je tožnik na zadnjem naroku povedal, da gre za delavca z imenom G., ki prihaja iz Vakufa, torej ni navedel niti pravilnega priimka, kaj šele naslova, enako velja za delavca H. H.