Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 630.000,00 tolarjev odškodnine in ji povrniti 110.239,00 tolarjev pravdnih stroškov, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.9.1995 dalje, do plačila. Presežni zahtevek (do višine 2,100.000,00 tolarjev) je zavrnilo. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da je toženec 12.1.1995 na Č. v L. oviral tožnico, da bi vstopila v zgradbo, kjer se nahaja stanovanje njene hčere. Tiščal je vrata v stopnišču bloka, nato pa jo je s plosko roko odrinil, da je padla in se poškodovala. Ker ni dokazal, da za škodo v zvezi s tem dogodkom ni kriv, je sodišče ugotovilo obseg nepremoženjske škode, ki jo je trpela tožnica, in prisodilo: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 330.000,00 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 250.000,00 tolarjev in za strah 80.000,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je po pritožbah obeh pravdnih strank delno ugodilo tožničini in je izpodbijano sodbo delno spremenilo, tako da je odškodnino zvišalo na 980.000,00 tolarjev in tožencu naložilo tudi povrnitev ustrezno višjega zneska za pravdne stroške. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem se je strinjalo, da je prisojena odškodnina v znesku 330.000,00 tolarjev pravična, zvišalo pa je odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 500.000,00 tolarjev in za strah na 150.000,00 tolarjev. Sicer je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeni.

Proti sodbi Višjega sodišča vlaga pravočasno revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da je prisojena odškodnina prenizka. Opisuje ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter pretrpljeni strah in meni, da je utemeljeno zahtevala višjo odškodnino.

Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta za ugotovljene oblike in obseg nepremoženjske škode, ki jo je trpela tožnica, pravilno uporabili določilo 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Tožničine bolečine sicer niso bile hude, toda srednje intenzivne in lahke bolečine so tožnici nedvomno prizadele trpljenje in jo bodo tudi v bodoče motile. Kljub temu pa je moralo sodišče tako individualno ugotovljeni obseg škode objektivizirati in primerjati s podobnimi primeri v sodni praksi. Prav ta primerjava pa pokaže, da revizijski očitek, češ da je sodišče odmerilo prenizko odškodnino, ni utemeljen. Znesek 330.000,00 tolarjev za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ter za bolečine, ki jih bo tožnica trpela v bodoče, je povsem primeren. To še toliko bolj velja za strah, saj je ob dejstvu, da primarnega strahu ni bilo in da je sekundarni strah po mnenju izvedenca dr. Kovačiča sicer trajal 53 dni, a je šlo le za zmeren strah za izid zdravljenja, zahtevana odškodnina 600.000,00 tolarjev močno pretirana in prisojena odškodnina v znesku 150.000,00 tolarjev za to obliko nepremoženjsko škode zadošča. Ker torej revizijski razlog ni podan in ker ni podana nobena kršitev, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Ob neuspešni reviziji tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov zanjo, zato je sodišče tudi ta zahtevek zavrnilo po določilu 154. v zvezi s 166. členom ZPP.