Jedro

Tožnik je bil v spornem obdobju sicer direktor tožene stranke, vendar je bil pri njej tudi v delovnem razmerju. Iz tega razloga je treba šteti odpravnino, ki jo je prejel ob razrešitvi, kot dohodek, povezan z delovnim razmerjem, v tej zvezi pa je bila tožena stranka zavezana tako za odvod (plačilo) predpisane akontacije dohodnine kot predpisanih prispevkov za socialno varnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 15.523,10 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. 1. 2007 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške v znesku 1.240,30 EUR v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče zmotno štelo njegovo pravico do odpravnine kot pravico iz delovnega razmerja. Na mesto direktorja je bil imenovan s sklepom sveta ustanoviteljev dne 11. 1. 2006, temu je sledila sklenitev individualne pogodbe z dne 16. 1. 2006, nato pa je bil s sklepom istega organa dne 13. 12. 2006 razrešen. Takšna sklepa imata pravno naravo korporacijskega akta, opredeljena v določbi 505. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in spremembe). V 13. čl. pogodbe o zaposlitvi so določene pravice in obveznosti, ki izhajajo iz imenovanja na mesto direktorja, torej iz korporacijskega akta. Zato je potrebno pri presoji narave odpravnine upoštevati 3. odst. 515. čl. ZGD, ki določa, da se za zahtevke iz pogodbe o opravljanju funkcije poslovodje uporabljajo pravila, s katerimi se urejajo obligacijska razmerja. Sklicuje se na sprejeto prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu III Ips 81/2003, da predstavlja imenovanje predsednika ali članov uprave posebej korporacijski akt, in da se z imenovanjem vzpostavi korporacijsko razmerje. Enako je odločilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v sklepu Pdp 1245/2006. Inštitut odpravnine odpoklicanemu direktorju je tako potrebno obravnavati kot korporacijsko pravni inštitut, ki nima neposredne zveze z delovnim razmerjem. Poleg tega se pritožba sklicuje na številne druge sodbe, ko je bilo odločeno v podobnih primerih. Med postopkom je zvišal tožbeni zahtevek, saj bi morala tožena stranka pri višini osnove za dohodnino upoštevati tudi odtegnjene zneske za prostovoljno dodatno pokojninsko varčevanje v višini 1 % bruto plače. Gre za pravilno uporabo 121. čl. Zakona o dohodnini (ZDoh-1, Ur. l. RS, št. 21/2006 in spremembe). Sodišče se do tega razloga ni opredelilo, navedlo je zgolj, da je tožena stranka pravilno obračunala dohodnino, kar izhaja iz mnenja izvedenca finančne stroke. Osnova za izračun odpravnine je bila jasno določena v 13. čl. pogodbe o zaposlitvi. Ne strinja se z mnenjem izvedenca glede tega, da bo razliko v dohodnini dobil povrnjeno od Davčne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju DURS) šele po prejemu dohodninske odločbe za leto 2006. Takšno razlogovanje je nesprejemljivo, saj bi moralo sodišče presojati zgolj konkretno vprašanje, ali je bila akontacija dohodnine v primeru obravnavane dohodnine pravilno obračunana. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje, ko je med ostalimi dokazi pridobilo tudi mnenje izvedenca davčne in finančne stroke, tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

V tem sporu gre za presojo o tem, če je tožena stranka ob izplačani odpravnini tožniku zaradi razrešitve z mesta direktorja poleg dohodnine bila upravičena odvesti tudi predpisane prispevke za socialno varnost. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki že od 31. 1. 2002 dalje, nato pa je bil s sklepom sveta ustanoviteljev z dne 11. 1. 2006 imenovan na mesto direktorja, nakar je temu sledila sklenitev individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 1. 2006. Tožnik je bil na podlagi takšne pogodbe tudi v delovnem razmerju in ne zgolj v civilno pravnem razmerju pri toženi stranki. Nato je bil na podlagi sklepa ustanoviteljev dne 13. 12. 2006 razrešen z mesta direktorja, vendar mu delovno razmerje ni prenehalo, saj je po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 12. 2006 nadaljeval z delovnim razmerjem pri toženi stranki kot svetovalec direktorja. Tožena stranka mu je zaradi razrešitve z mesta direktorja z dne 8. 1. 2007 izplačala odpravnino, zmanjšano za akontacijo dohodnine v višini 14.921,75 EUR in za prispevke za socialno varnost v višini 11.401,13 EUR tako, da je prejel dejansko odpravnino v (neto) znesku 25.265,94 EUR. Tožnik je v sporu uveljavljal razliko odpravnine v višini odtegnjenega zneska iz naslova prispevkov za socialno varnost. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sporu glede vprašanja, katero sodišče je stvarno pristojno za obravnavanje zahtevka, v sklepu VIII R 22/2009 odločilo, da je zato pristojno sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je bila sporna odpravnina urejena v pogodbi o zaposlitvi, zaradi česar je potrebno šteti tožnikovo pravico do odpravnine za pravico iz delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da gre v obravnavanem primeru za odpravnino, ki je na podlagi določbe 25. čl. ZDoh-1 določena kot dohodek iz delovnega razmerja. Tožnik je bil v spornem času direktor tožene stranke, vendar hkrati pri njej tudi v delovnem razmerju in sicer tako pred imenovanjem na mesto direktorja kot po razrešitvi, kar pomeni, da pri njegovem statusu ni šlo samo za vprašanje korporativnega oz. obligacijskega razmerja. Takšno razmerje se uredi med strankama s posebno pogodbo civilnega prava (v slovenski pravni teoriji se uporablja izraz pogodba o poslovodenju), njen predmet pa je vodenje družbe, ki jo izvaja poslovodja za plačilo. Seveda pa se v takšni pogodbi dogovorijo med strankama tudi vprašanja iz delovne pravnega razmerja in preostala vprašanja, ki opredeljujejo socialno varstveni položaj poslovodje. Pri tožnikovi pogodbi o zaposlitvi na mestu direktorja tožene stranke so bila urejena tudi takšna vprašanja.

Zato je potrebno v konkretnem primeru upoštevati odpravnino, ki je pripadala tožniku ob razrešitvi kot dohodek, ki je povezan z delovnim razmerjem, v tej zvezi pa je bila zavezana tožena stranka tako za odvod (plačilo) predpisane dohodnine kot predpisanih prispevkov za socialno varnost. Po določbi 24. čl. ZDoh-1 vključuje dohodek iz zaposlitve vsako izplačilo in boniteto, ki sta povezana z zaposlitvijo, med takimi izplačili pa je določena tudi odpravnina. Davčna osnova od dohodka iz delovnega razmerja pa v skladu z določbo 1. odst. 29. čl. ZDoh-1 prestavlja dohodek, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost, ki jih mora na podlagi posebnih predpisov plačevati delodajalec. Gre za pravilno uporabo določbe 3. čl. Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur. l. RS, št. 5/1996 in spremembe). V tej zvezi je plačnik dohodnine in prispevkov opredeljen v določbi 19. čl. Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1, Ur. l. RS, št. 25/2005 in spremembe), ki je pravna oseba, združenje oseb, ki je brez pravne osebnosti, in fizična oseba, ki opravlja samostojno dejavnost. Izračun in plačilo prispevkov za socialno varnost o dohodkov iz delovnega razmerja pa poravna izplačevalec, ki je plačnik davka, skupaj z izračunom in plačilom akontacije dohodnine.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo, da je tožena stranka ob izplačilu odpravnine tudi po višini pravilno odvedla dohodnino in prispevke za socialno varnost. V tej zvezi je izvedenec davčne in finančne stroke podal ustrezne izračune, glede katerih je za sporno obdobje upošteval predpisano osnovo. V mnenju se je opredelil tudi do vprašanja 1 % bruto plače iz naslova dodatnega pokojninskega varčevanja, pri katerem je šlo za prostovoljno tožnikovo odločitev. Zato glede tega tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da ne bi sprejelo ugotovitve izvedenca kot verodostojne, pri čemer tožnik v ničemer ne utemeljuje razlogov, zakaj bi se morali odvesti prispevki za socialno varnost v nižjem odstotku.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).