Jedro

Sodišče prve in druge stopnje sta po oceni izvedenih dokazov ugotovili, da je pokojni M. P. sicer hodil pravilno po levi strani ceste, vendar pa se zaradi visoke stopnje alkoholiziranosti ni gibal vzporedno z robom ceste. Hodil je cik-cak, motorno vozilo, ki mu je pripeljalo nasproti, pa ga je zadelo v trenutku, ko je bil izven meterskega območja ob robu ceste. Iz ugotovitev nadalje tudi izhaja, da je bila pokojnikova hoja nestabilna, posledica take hoje pa je tudi bila, da je pokojnega M. P. tik pred trčenjem z motornim vozilom usmerilo poševno proti sredini cestišča, kar je bil tudi eden od vzrokov za to, da je do prometne nezgode prišlo. Materialnopravno je pravilna tudi odločitev pritožbenega sodišča glede višine prisojene odškodnine. Pritožbeno sodišče je odškodnino individualiziralo in pri tem upoštevalo vse okoliščine, ki so za prisojo denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo zaradi smrti roditelja, pravnoodločilne. Pri tem niso zanemarljive ugotovitve, da je bil pokojni M. P. precej vdan alkoholu, da otrokoma niti preživninske obveznosti ni redno izpolnjeval in da jima tudi sicer ni bil v posebno pomoč, kar se je brez dvoma tudi odražalo ob prizadetosti obeh otrok ob očetovi smrti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank in odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožnikoma ml. B. P. in B. P. vsakemu po 300.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.12.1992 dalje do plačila, vsem trem tožnikom pa povrniti stroške postopka v znesku 133.560 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu tako spremenilo, da je tožnikoma ml. B. in B. P. prisodilo odškodnino v znesku 71.000 SIT vsakemu z zamudnimi obrestmi od 16.11.1992 dalje do plačila, toženi stranki pa tudi naložilo, da jima mora povrniti stroške postopka v znesku 96.253 SIT z zamudnimi obrestmi od 16.11.1992 dalje do plačila. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da mora tožeča stranka svoje pritožbene stroške trpeti sama, obenem pa toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 27.725 SIT z zamudnimi obrestmi od 22.9.1993 dalje do plačila.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Že v pritožbi je tožeča stranka navedla, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo zato, ker je odločilo, da je bil pok. mož oziroma oče tožnikov 10 % soodgovoren za prometno nesrečo. Pritožbeno sodišče, ki je soprispevek pokojnega zvišalo na 20 %, pa je naredilo še večjo napako. Pokojni mož oziroma oče tožnikov je namreč kljub visoki stopnji akoholiziranosti, hodil pravilno po levi strani ceste. Izvedenec je ugotovil, da je bil s strani motornega vozila, ki mu je pripeljalo nasproti, zadet nekoliko poševno, vendar pa izvedenec za take ugotovitve ni imel nobene podlage. Do stranskega udarca je lahko prišlo le zato, ker se je hotelo motorno vozilo pešcu izogniti. Nikakor pa tako zadetje ni posledica peščeve cik-cak hoje. Kljub temu, da je bil pokojni pešec vinjen, je vendarle hodil pravilno. Zato so zaključki o njegovi soodgovornosti materialnopravno napačni. Zmotno pa je uporabljeno materialno pravo tudi pri prisoji višine odškodnine. V ponovljenem postopku je bilo spornih le še 40 % odškodnine. Glede prisoje višine odškodnine je pri ponovljenem sojenju res prišlo do velikih nesorazmerij v primerjavi z že pravnomočnim delom sodbe, vendar pa to ni odločilno. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki prisodila bistveno višjo odškodnino, je bila pravilna. Revizijsko sodišče naj napako pritožbenega sodišča popravi in tožečima strankama prisodi odškodnino v znesku 1.000.000 SIT za vsakega od tožnikov, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve in druge stopnje sta po oceni izvedenih dokazov ugotovili, daje pokojni M. P. sicer hodil pravilno po levi strani ceste, vendar pa se zaradi visoke stopnje alkoholiziranosti ni gibal vzporedno z robom ceste. Hodil je cik-cak, motorno vozilo, ki mu je pripeljalo nasproti, pa ga je zadelo v trenutku, ko je bil izven meterskega območja ob robu ceste. Iz ugotovitev nadalje tudi izhaja, da je bila pokojnikova hoja nestabilna, posledica take hoje pa je tudi bila, da je pokojnega M. P. tik pred trčenjem z motornim vozilom usmerilo poševno proti sredini cestišča, kar je bil tudi eden od vzrokov za to, da je do prometne nezgode prišlo. Z revizijskimi trditvami, da ti zaključki nižjih sodišč niso točni, izpodbija tožeča stranka dokazno oceno nižjih sodišč in s tem v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, ki so v tej revizijski odločbi povzete in na katere je revizijsko sodišče na podlagi že citirane določbe ZPP vezano, pa materialnopravna presoja pritožbenega sodišča, da znaša soodgovornost pokojnega M. P. 20 %, ne vzbuja prav nobenega dvoma.

Materialnopravno pa je pravilna tudi odločitev pritožbenega sodišča glede višine prisojene odškodnine. Obširnim razlogom pritožbenega sodišča (4. stran sodbe sodišča druge stopnje) ni kaj dodati. Pritožbeno sodišče je odškodnino individualiziralo in pri tem upoštevalo vse okoliščine, ki so za prisojo denarnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo zaradi smrti roditelja, pravnoodločilne. Pri tem niso zanemarljive ugotovitve, da je bil pokojni M. P. precej vdan alkoholu, da otrokoma niti preživninske obveznosti ni redno izpolnjeval in da jima tudi sicer ni bil v posebno pomoč, kar se je brez dvoma tudi odražalo ob prizadetosti obeh otrok ob očetovi smrti. Materialnopravno pravilen je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da med 60 % s sodbo opr. št. III P 770/87, z dne 9.5.1990 pravnomočno prisojene odškodnine in 40 % odškodnine, kolikor jo je bilo v ponovljenem sojenju še sporne, ne more biti kar nekajkratnega nesorazmerja. V izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje pa je upoštevan tudi čas, ki je pretekel od škodnega dogodka do odločitve o višini odškodnine.

Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).