Jedro

Z izpolnitvijo nedenarne obveznost se dolžnik razbremeni založitve predujma in same izvršbe za izterjavo predujma. Pravno pomembni so tisti ugovorni razlogi, ki se nanašajo na izterjavo predujma.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov ugovor in mu naložilo, da upniku v roku 8 dni povrne nadaljnje izvršilne stroške v znesku 447,98 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude pri plačilu.

2. Zoper ta sklep se dolžnik po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) ne navaja. V pritožbi izpostavlja, da je ugovarjal, da je obveznost izpolnil pravočasno ter v dokaz slednjega predložil fotografije in predlagal ogled filmčka, ogled (kraja) in lastno zaslišanje. Sodišče prve stopnje je njegov ugovor zavrnilo, ker gre za dve samostojni obveznosti in ni pomembno, ali je dolžnik dejansko izvedel ukrepe, ki mu jih je naložilo sodišče. Takšno razlogovanje pa ni pravilno, saj je bistvo izvršbe vedno v izpolnitvi. Vendar ni mogoče dela nalagati drugi osebi (in terjati predujma), če obveznosti več ni ali je izpolnjena. Tudi s stališča načela formalnosti, na katerega se sodišče pravilno sklicuje, ne izhaja, da bi bi bilo dejstvo in ugovor izpolnitve obveznosti nepomembno. V sklepu Okrožnega sodišča v Celju je jasno navedeno, da se delo zaupa drugemu in da je dolžnik dolžan založiti predujem izključno v primeru, da v roku ne izpolni obveznosti. V kolikor pa obveznost več ne obstoji, ker jo je dolžnik izpolnil, tudi ne more biti nobenega temelja za založitev predujma. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je odločitev sodišča pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato naj se zavrne in sklep potrdi. Med odgovarjanjem na pritožbene očitke je izpostavil, da se dolžnikova pritožba nanaša na sklep z dne 26. 5. 2022, medtem ko sklepa z dne 6. 7. 2022 ne izpodbija in ga v pritožbi ne omeni. Pritožba je torej vložena zoper sklep o izvršbi in je nedopustna. V nadaljevanju je še poudaril, da dolžnik od sodišča prve stopnje nepravilno zahteva vsebinsko presojo izvršilnega naslova. Predujem je namenjen kritju stroškov, ki bodo upniku nastali s tem, ko bo namesto dolžnika sam izpolnil njegovo obveznost. Ta sredstva v skladu z 225. členom ZIZ tudi niso nakazana upniku vse do izdaje dokončnega sklepa o določitvi stroškov. Ker je bila začasna odredba izdana v pravdnem postopku, lahko zgolj pravdno sodišče odloča, ali je začasna odredba, in s tem tožbeni zahtevek, izpolnjena. V kolikor bi o tem odločalo izvršilno sodišče, bi s tem poseglo v pravdni postopek, saj o isti stvari ne moreta odločati dve različni sodišči. Po načelu stroge formalitete lahko sodišče le izpolni izvršilni naslov, kar je tudi storilo. Priglaša stroške pritožbenega odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ.

6. Uvodoma je zgolj pojasniti, da iz vsebine pritožbe izhaja, da dolžnik pritožbeno izpodbija sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 6. 7. 2022 in ne sklep o izvršbi z dne 26. 5. 2022, kot je sicer po očitni pomoti navedeno v uvodu dolžnikove pritožbe in na kar upnik opozarja v pritožbenem odgovoru. Vloge je potrebno obravnavati v skladu z njeno vsebino. Iz te pa izhaja zgoraj navedeno. Pogoji za zavrženje dolžnikove pritožbe tako niso podani. Sodišče druge stopnje je o dolžnikovi pritožbi odločilo vsebinsko.

7. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru zoper sklep, s katerim je bila dovoljena izvršba za izterjavo predujma iz četrtega odstavka 225. člena ZIZ, ki ga je določilo Okrožno sodišče v Celju v sklepu o začasni odredbi P 223/2021 z dne 8. 12. 2022. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je dolžnik v pravočasnem ugovoru navajal, da je svojo obveznost po začasni odredbi že v celoti izpolnil, saj je izvedel sanacijo opornega zidu že v mesecu januarju. Upnik je v odgovoru na dolžnikov ugovor navedenemu nasprotoval in navajal, da je dolžnik ukrep izvedel na način, da je nevarnost še povečal. 8. Sodišče prve stopnje je v točkah od 8 do 11 obrazložitve preizkušanega sklepa v bistvenem pojasnilo, da dolžnik z izpolnitvijo nedenarne obveznosti ne postane prost obveznosti plačila predujma, saj je denarna obveznost po III. točki sklepa P 223/2021 z dne 8. 12. 2022, ki določa plačilo predujma v znesku 26.016,50 EUR (t. j. izvršilni naslov v predmetni zadevi), samostojna denarna obveznost. Obveznost po predmetnem izvršilnem naslovu tudi ni alternativna ali fakultativna, prav tako ne pogojna obveznost. Posledično, ali in na kak način je dolžnik izpolnil nedenarno obveznost do upnika, sodišče prve stopnje za presojo dolžnikove obveznosti v tem postopku (t. j. postopku izterjave predujma), ni štelo za pomembno. Njegov ugovor je kot neutemeljen zavrnilo.

9. Takšni obrazložitvi sodišča prve stopnje utemeljeno nasprotuje dolžnik. Bistveno pri predmetni obveznosti je, da bo izterjava predujma zagotovila sredstva, ki bodo omogočala upniku na dolžnikove stroške izvršiti, kar se od dolžnika zahteva po I. in II. točki sklepa P 223/2021 z dne 8. 12. 2022. Ugovor po 55. členu ZIZ je mogoče vložiti iz vseh razlogov, ki preprečujejo izvršbo. Kot pravilno izpostavlja dolžnik, izpolnitve (nedenarne) obveznosti ni mogoče nalagati drugi osebi, če je ta obveznost že izpolnjena. Z izpolnitvijo nedenarne obveznost se namreč dolžnik razbremeni založitve predujma in same izvršbe za izterjavo predujma.1 Sodišče prve stopnje je tako napačno razlagovalo, da dolžnikove navedbe glede tega, ali in na kakšen način je izpolnil upnikovo nedenarno obveznost – s čemer je uveljavljal ugovorni razlog po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ – niso pravno odločilne. Ob tem je sodišče prve stopnje tudi napačno povzelo odločbo Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 2477/2018 z dne 5. 12. 2018. V obravnavani zadevi je bil v pritožbeni presoji sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki je bil izdan v zvezi z izterjavo upnikove nedenarne terjatve. Sodišče je obrazložilo, da plačilo predujma ne predstavlja fakultativne izpolnitve, z izpolnitvijo katere bi bila izpolnjena tudi nedenarna obveznost. In ker tudi ne prestavlja alternativne obveznosti, dolžnik z delno izpolnitvijo nedenarne obveznosti tudi ne postane prost plačila obveznosti predujma v znesku, kot je bil predviden.2 Ker pa se v obravnavani zadevi izterjuje predujem (in ne nedenarna terjatev), so tako pravno pomembni tisti ugovorni razlogi, ki se nanašajo na izterjavo predujma. Te pa je dolžnik, kot pravilno opozarja v pritožbi, navajal in jih sodišče prve stopnje, zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, ni vsebinsko presojalo.

10. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje vsebinsko presodi dolžnikove (in upnikove) navedbe in dokaze glede izpolnitve oziroma neizpolnitve nedenarne obveznosti, od katere je odvisno plačilo predujma v tej zadevi. Po potrebi naj zaradi zagotovitve načela kontradiktornosti vroči upnikov odgovor na ugovor dolžniku v izjavo. Ob tem naj oceni, ali te navedbe predstavljajo tudi ugovor po izteku roka v zadevi P 223/2021, o katerem je pristojno odločati Okrožno sodišče v Celju in v tem primeru vlogo (fotokopijo) pošlje temu sodišču. Zaradi načela ekonomičnosti postopka in v izogib podvajanju dokazov, je lahko v takšnem primeru z odločitvijo o ugovoru smiselno počakati na odločitev pristojnega sodišča o ugovoru po izteku roka.

12. Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Glej 6. in 8. točko obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 997/2021. 2 Glej 11. in 12. točko obrazložitve citirane odločbe.