Jedro

Delavec, za katerega se šteje, da ima pri delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, z istim delodajalcem ne more zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas predhodno ne preneha na enega od zakonitih načinov, naštetih v 75. členu ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in je zaposlena tudi po 1. 1. 2006. Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo in ji za čas od 1. 1. 2006 dalje obračuna in izplača vse plače. Ugotovilo je, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 21. 7. 1997 do 31. 12. 2004. Dne 15. 12. 2004 je podpisala predpogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2005, dne 27. 12. 2004 pa je prejela obvestilo o prenehanju delovnega razmerja z 31. 12. 2004. Nato je v soglasju s toženo stranko od 13. 1. 2005 nadaljevala z delom in okrog 20. 1. 2005 prejela s strani direktorja tožene stranke podpisano pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2005. Vse pogodbe so bile sklenjene za čas veljavnosti konkretne koncesijske pogodbe, v vseh je navedeno, da so sklenjene v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 52. člena ZDR in vse so sklenjene za delovno mesto referentke za posredovanje občasnih in začasnih del dijakom in študentom. Posredovanje občasnih in začasnih del dijakom in študentom je tudi temeljna dejavnost tožene stranke, ki jo opravlja neprekinjeno na podlagi koncesijskih pogodb. Po presoji sodišča ne gre za utemeljen razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, saj ne gre za začasno povečan obseg dela, pogodbe o zaposlitvi pa je tožena stranka sklepala s tožnico tudi v času, ko koncesijskih pogodb še ni imela sklenjenih, je pa njihovo sklenitev pričakovala. Poleg tega je tožnica delala od 13. 1. 2005 brez pisne pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je tožena stranka dala v podpis šele okrog 20. 1. 2005. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Navedlo je, da je tožena stranka poslovala na podlagi sklenjenih koncesijskih pogodb skoraj celo desetletje in zato ni mogoče govoriti o začasnosti temeljne dejavnosti in začasno povečanem obsegu dela samo zato, ker je dejavnost vezana na sklepanje koncesijskih pogodb. Ni izkazano, da bi bila zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zaradi mirnega načina reševanja medsebojnega spora. Sodišče je pravilno upoštevalo izpoved tožnice, da je v začetku januarja 2006 (pravilno 2005) več dni delala brez sklenjene pogodbe o zaposlitvi.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da je za opravljanje svoje dejavnosti potrebovala ustrezno koncesijske pogodbe, ki jih vsako leto sklepa s pristojnim ministrstvom. To je bil zakonski razlog za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Druge delovne naloge tožnice (na primer fotokopiranje) so bile vezane na opravljanje osnovne dejavnosti. Sodišče ni ugotavljalo, kakšna je bila prava volja strank za sklenitev zadnje pogodbe, čeprav je tožena stranka v zvezi s tem predlagala zaslišanje pooblaščencev obeh strank. Tožnica je zamudila prekluzivni rok za vložitev tožbe, saj je za kršitev pravice izvedela najkasneje ob koncu leta 2004. Sodišče ni upoštevalo, da izpoved stranke na obravnavi ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage. Sodišče na podlagi 34. člena ZDSS-1 lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, ne more pa ugotoviti dejstev, ki jih stranka ni navedla. Tožnica pa svojega zahtevka nikoli ni utemeljevala s trditvijo, da je ostala na delovnem mestu tudi po tem, ko ji je poteklo delovno razmerje za nedoločen čas (?). Napačno je tudi stališče, da ne gre za začasnost temeljne dejavnosti in začasno povečan obseg dela, saj mora biti sklenjena koncesijska pogodba za opravljanje take dejavnosti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka ne navede izrecno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja (izrecno uveljavlja pritožbeni razlog, ne revizijskega), iz njenih navedb pa izhaja, da skuša s sklicevanjem na ta razlog predvsem uveljaviti nedovoljeni revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ugotavljanje volje pogodbenih strank pomeni ugotavljanje dejanskega stanja. Pomembna je volja strank (na strani tožnice tako voljo izraža njen zakoniti zastopnik) in ne njunih pooblaščencev. Sodišče prve stopnje pa je obe stranki zaslišalo tudi o tem, zato ni mogoče govoriti o kršitvi načela kontradiktornosti zaradi zavrnitve predloga za zaslišanje še pooblaščencev.

Po presoji revizijskega sodišča izpodbijana sodba tudi nima formalnih pomanjkljivosti. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

Osnovno pravilo vsake tožbe je, da mora biti sklepčna, da mora torej v tožbenem zahtevku uveljavljana pravna posledica izhajati iz zatrjevanih dejstev v tožbi. Zato je pomembna tudi trditvena podlaga tožbenega zahtevka: z njo in kasneje v postopku podanimi navedbami je namreč opredeljena tudi dejanska podlaga, ki jo sme sodišče pri odločanju upoštevati. Zakon o pravdnem postopku glede dejstev in dokazov uveljavlja razpravno načelo. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče praviloma dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Tožnica je ves čas zatrjevala, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas v nasprotju z zakonom. Ne samo zato, ker za sklenitev take pogodbe ni bilo zakonitega razloga, temveč tudi zato, ker naj bi bila že ob podpisu take pogodbe v delovnem razmerju za določen čas, pri čemer že v tožbi navaja tudi, da je bila pogodba o zaposlitvi, datirana s 24. 12. 2004 podpisana (torej sklenjena) dosti pozneje. Tožnica seveda ni nikoli zatrjevala, da je ostala na delu tudi po poteku delovnega razmerja za določen čas. Gre za vprašanje zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas za leto 2005, v zvezi s katero je tožnica navajala tudi, da je bila že ob njeni sklenitvi zaposlena za nedoločen čas in da tudi razloga za sklenitev pogodbe za določen čas ni bilo. Sodišče zato ni samo ugotavljalo dejstev in je tožnico le podrobneje zasliševalo o dejstvih, ki jih je navajala.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato navedb tožnice, iz katerih izhaja le, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča, ni mogoče upoštevati.

V skladu s sodno prakso lahko delavec, ki uveljavlja nezakonitost sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas, oziroma njeno nezakonito prenehanje zaradi zakonske domneve, da je bila takšna pogodba sklenjena za nedoločen čas, vloži tožbo na sodišče na podlagi 3. odstavka 204. člena ZDR tudi še v roku 30 dni od dneva prenehanja delovnega razmerja, pred prenehanjem pogodbe (tudi takoj po njeni sklenitvi) pa po 1. in 2. odstavku iste zakonske določbe. Tožnici je delovno razmerje po sporni pogodbi o zaposlitvi za določen čas prenehalo 31. 12. 2005, tožbo pa je vložila 23. 1. 2006, torej pravočasno.

Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (54. člen Zakona o delovnih razmerjih - Ur. l. RS, št. 42/02 - v nadaljevanju ZDR). V primeru tožnice ne gre (čeprav je na enak način neprekinjeno delala pri toženi stranki od leta 1997 dalje) za nadaljevanje dela po poteku prejšnje pogodbe o zaposlitvi (za določen čas do 31. 12. 2004). Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da tožnica od 1. 1. 2005 do 12. 1. 2005 ni delala. Z delom je pričela 13. 1. 2005 in je brez sklenjene pisne pogodbe delala do 20. 1. 2005, ko ji je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas izstavljena za nazaj.

Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas je izjema od pravila, da se pogodbe o zaposlitvi sklepajo za nedoločen čas (prvi odstavek 10. člena ZDR). Če pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela, se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas (drugi odstavek 10. člena ZDR).

Delodajalec z delavcem, ki je pri njem že v delovnem razmerju za nedoločen čas, ne more skleniti nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas. ZDR v 75. členu določa zakonite načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na značaj pogodbe o zaposlitvi in varstvo delavca, kot šibkejše stranke v pogodbenem delovnem razmerju gre za omejeno število načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi in v tem smislu za prisilne zakonske določbe. Delodajalec ne more določati drugih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Da bi pogodba o zaposlitvi, za katero se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas, lahko prenehala s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ZDR v navedenem členu ne predvideva. Prav tako zakon ne predvideva, da bi lahko bil delavec istočasno v delovnem razmerju za nedoločen čas in za določen čas. To tudi ne bi bilo združljivo z naravo delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi. Zato je edino mogoč zaključek, da delavec, za katerega se šteje, da ima pri delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, z istim delodajalcem ne more zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas predhodno ne preneha na enega od zakonitih načinov, naštetih v 75. členu ZDR.

Že iz zgoraj navedenih razlogov je pravilna odločitev nižjih sodišč, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, zaradi česar ji delovno razmerje 31. 12. 2005 ni moglo zakonito prenehati. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišč, da tudi ni bilo razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Predvsem iz dejanskih ugotovitev izhaja, da pogodba o zaposlitvi za določen čas s tožečo stranko ni bila (kot tudi prejšnje ne) sklenjena zaradi začasno povečanega obsega dela, saj je pri toženi stranki šlo za običajen, pričakovani obseg dela. Tožena stranka niti ni zatrjevala, da bi se običajen obseg dela v zvezi s posredovanjem dela dijakom in študentom v enoti v Brežicah povečal in da bi bil to razlog za zaposlitev tožnice. Pogodbe o zaposlitvi so bile tako dejansko sklenjene za določen čas zaradi poslovnega rizika, ki je bil povezan z negotovostjo, ali bo tožena stranka obdržala vsakoletno koncesijo za opravljanje svoje temeljne dejavnosti, kar pa ni eden od zakonskih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 52. členu ZDR.

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).