Jedro

Pogoj "in tukaj tudi dejansko živi" se ugotavlja po dejanskih okoliščinah, ki so ugotovljene v upravnem postopku; odhod iz Slovenije, čeprav v okviru vojaške enote, ni edina okoliščina, ki vpliva na presojo tega pogoja, če obstoje druge okoliščine, ki vse kažejo na začasno kratkotrajno odsotnost iz Slovenije.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 7.7.1992 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo vlogo, vloženo na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I). Ugotovila je, da tožnik enega pogoja za pridobitev državljanstva na navedeni pravni podlagi ne izpolnjuje, ker je 1.9.1991 skupaj z Jugoslovansko armado zapustil Slovenijo in tako dejansko ni ves čas živel v Sloveniji; v Slovenijo se je po lastni izjavi vrnil 26.9.1991. V tožbi tožnik navaja, da v izpodbijani odločbi dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, zakon pa je zmotno uporabljen. Meni, da bi morala tožena stranka upoštevati okoliščine, ki jih je navedel pri zaslišanju. Meni, da njegovega odhoda v Mostar ni mogoče tolmačiti tako, kot je navedeno v izpodbijani odločbi. Ni želel zapustiti Slovenije, saj ima tu družino (ženo Slovenko in dva otroka, ki sta že od rojstva slovenska državljana). Za razrešitev je prvič zaprosil 15.8.1991, vendar mu takoj ni bilo ugodeno. Ko se je JA začela seliti, je dobil 1.9.1991 ukaz, da odpelje tovor vojaške opreme v Mostar. Ko so se vračali v Slovenijo po nov tovor, so jih vojni dogodki zaustavili v Bihaču. Po ukazu bi se moral vrniti v Mostar, vendar se ni in je samovoljno zapustil JA ter se vrnil v Slovenijo k svoji družini, takoj vložil vlogo za državljanstvo in se prijavil Teritorialni obrambi Republike Slovenije. Vse dokler njegova enota v oktobru 1991 ni dokončno zapustila Republike Slovenije, se je skupaj z družino skrival pri ženinih starših. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS), po katerem mora državljan druge republike, ki uveljavlja pridobitev slovenskega državljanstva po navedeni določbi, poleg formalno prijavljenega stalnega prebivališča (na dan 23.12.1990) izpolnjevati tudi pogoj "da tukaj tudi dejansko živi".

Kaj je vsebina navedenega pogoja, v zakonu ni določneje opredeljeno. Ugotavlja se v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine, ki jih pristojni upravni organ v upravnem postopku ugotovi. V tem primeru tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot aktivna vojaška oseba skupaj z Jugoslovansko armado 1.9.1991 Slovenijo zapustil in na tej podlagi zaključuje, da tožnik pogoja "in tukaj tudi dejansko živi" ne izpolnjuje. Toda tožnik tak sklep o dejanskem stanju izpodbija in navaja okoliščine, ki kažejo na to, da dejansko stanje glede tega v upravnem postopku le ni bilo popolno ugotovljeno. Tožnik namreč navaja, da je 1.9.1991 sicer spremljal vojaški tovor, poslan v Mostar, toda po prvotnem ukazu bi se moral vrniti v Slovenijo po drug tovor, da je pozneje, ker do tega ni prišlo, samovoljno zapustil Jugoslovansko armado in se vrnil k svoji družini ter se do odhoda njegove enote iz Slovenije v oktobru 1991 skrival pri ženinih starših. Čeprav iz zapisnika o njegovem zaslišanju z dne 28.5.1992 ni razvidno, da bi vse te okoliščine v upravnem postopku navajal, sodišče meni, da je potrebno zaradi načela materialne resnice (7. člen zakona o splošnem upravnem postopku) pred pravnomočnostjo odločitve o državljanstvu le ugotoviti resnično stanje o obstoju ali neobstoju navedenega pogoja. Če aktivni pripadnik bivše JA s svojo enoto zapusti Slovenijo, je to prekinitev, ki sama zase lahko bistveno vpliva na presojo pogoja dejanskega življenja v Sloveniji. Toda zgolj začasni odhod iz Slovenije, čeprav v okviru vojaške enote, in odsotnost iz Slovenije od 1.9.1991 do 25.9.1991, ob zatrjevani samovoljni zapustitvi aktivne vojaške službe, kot tožnik navaja zaradi tega, da bi živel s svojo družino v Sloveniji, pri čemer se je njegova enota šele pozneje umaknila iz Slovenije, so okoliščine, ki ne kažejo na tako prekinitev, seveda, če bo v upravnem postopku ugotovljeno, da so resnične.

Ker so bile dejanske okoliščine v upravnem postopku v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Določbi zakona o splošnem upravnem postopku in zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).