Jedro

Če stranka zamudi subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo, je sklicevanje na to, da objektivni rok ni potekel, brezpredmetno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Udeleženci trpijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo predlog za obnovo postopka. Posledično je zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe. Glede stroškov postopka bo odločilo s posebnim sklepom.

2. Zoper navedeni sklep se pravočasno pritožujejo predlagatelji zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi (pravilno spremeni) in zahtevku ugodi, če to ni mogoče, pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztrajajo pri tem, da v primeru, ko stranka obnovo zahteva zato, ker ji ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, objektivni 5 letni rok za vložitev predloga ne velja. Jugoslovanski zakon o pravdnem postopku iz leta 1957 (v nadaljevanju ZPP/57) tega sicer ne določa izrecno, a je takšno stališče pravne teorije (Juhart: Pravdni postopek, Ljubljana, 1974, Triva: Građansko parnično procesno pravo, Zagreb, 1986, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana, 2009). Zahteva, da bi morali predlagatelji predlog za obnovo vložiti v tem roku, je tudi sicer nedopustna, saj leta 1952 stranke v nobenem postopku v zvezi z denacionalizacijo niso mogle uspeti. Ustavno sodišče RS je že večkrat izjavilo, da je bil cilj zaplemb na podlagi obsodbe zaradi sodelovanja z okupatorjem nacionalizacija premoženja. Ti razlogi so veljali tudi leta 1952, zato predlog za obnovo tedaj ne bi bil uspešen. Pritožniki nadalje grajajo stališče sodišča, da bi nova dejstva in nove dokaze lahko pridobili že prej. Pričakovali so namreč, da bodo v denacionalizacijskem postopku uspeli, saj je do zaplembe prišlo zaradi krivične obsodbe, ki je bila leta 1991 razveljavljena. Šele ob pregledu arhiva Ljubljanske nadškofije in drugih arhivov so ugotovili, da I. R. ni bil Nemec in da se ni izselil v Nemčijo, temveč v Domžale. V prejšnjih postopkih te okoliščine niso bile pomembne in jih predlagatelji niso raziskovali. Od nikogar ni mogoče pričakovati, da bo raziskoval okoliščine, za katere ne ve, da obstajajo, niti ni jasno, kje bi zanje lahko izvedel. Očitki, da niso pogledali v vse arhive in zemljiške knjige, so zato neutemeljeni. Predlog, ki so ga vložili v 30 dneh od dneva, ko so v decembru 2011 in januarju 2012 pridobili listine, je torej pravočasen. Glede predloga za izdajo začasne odredbe navajajo, da so izkazali verjetnost terjatve. Pri tem se sklicujejo na dosedanje navedbe v postopku (točka XIII. in XIV.), v zvezi s pravočasnostjo predloga pa na gornje pritožbene navedbe.

3. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede obnove postopka

5. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bil predlog za obnovo vložen prepozno in so nasprotni pritožbeni očitki neutemeljeni.

6. Predlagatelji zahtevajo obnovo postopka zaplembe pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani Zp 1413/46, ki se je pravnomočno končal z odločitvijo Okrožnega sodišča v Ljubljani Pos 268/47 z dne 13.3.1946 in Pos 237/47 z dne 13.3.1947, in sicer iz dveh razlogov: ker njihovi pravni prednici P. V. ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ter iz razloga, ker so ugotovili nova dejstva in pridobili nove dokaze, ki bi vodili do drugačne odločitve sodišča. 7. Predlog za obnovo je treba vložiti v roku 30 dni, odkar je bila odločba vročena stranki oziroma odkar je stranka pridobila možnost uveljavljanja novih dejstev in dokazov (prvi odstavek 383. člena ZPP/57 (Ur. list FLRJ št. 4/57), enako tudi prvi odstavek 396. člena sedaj veljavnega ZPP/99 (Ur. list RS št. 26/99 s spremembami)). Po preteku 5 let od pravnomočnosti odločbe obnove praviloma ni mogoče več zahtevati, razen če gre za primer pomanjkanja procesne sposobnosti oziroma napačnega zastopanje stranke (tretji odstavek 383. člena ZPP/57) ter če stranki ni bila dana možnost sodelovanja v postopku (tretji odstavek 396. člena ZPP/99).

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bile pravni prednici predlagateljev vse sodne odločbe vročene, in sicer v letu 1947. Pritožba takšnih ugotovitev ne napada in jih pritožbeno sodišče zato sprejema kot pravilne. To pa pomeni, da se je predpisani 30 dnevni rok iztekel že leta 1947, torej daleč pred tem, ko so predlagatelji dne 25.1.2012 vložili predlog. Ker so predlagatelji zamudili subjektivni rok, je odveč razglabljanje, ali je po tedanjih predpisih za ta obnovitveni razlog skrajni 5 letni rok veljal ali ne. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb v zvezi s tem vprašanjem zato ne bo opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Tudi glede nadaljnjega razloga za obnovo pritožba neutemeljeno meni, da je bil predlog vložen pravočasno. Tudi če bi bilo mogoče pritrditi stališču, da predlagatelji pri pridobivanju listin iz arhivov in zemljiške knjige, do katerih so se dokopali v decembru 2011 oziroma januarju 2012, niso bili neskrbni, kar jim sicer očita sodišče prve stopnje, s predlogom ne morejo uspeti. 5 letni objektivni rok, ki teče od nastopa pravnomočnosti odločb, je namreč že potekel (leta 1952).

Glede začasne odredbe

10. Ob ugotovitvi, da je bil predlog za obnovo prepozen, je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča, da predlagatelji niso verjetno izkazali utemeljenosti svojega zahtevka, ki se glasi na razveljavitev sodnih odločb ter na ugotovitev, da je njihova pravna prednica še vedno lastnica podržavljene nepremičnine oziroma da sodne odločbe ne predstavljajo podlage za nacionalizacijo. Predlog za izdajo začasne odredbe je glede na določbo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) utemeljeno zavrnilo.

Sklepno

11. Ker v pritožbi uveljavljena pritožbena razloga nista podana, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Predlagatelji s pritožbo niso uspeli, zato niso upravičeni do povrnitve stroškov pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroška odgovora na pritožbo pa glede na njegovo vsebino ni mogoče šteti kot potrebnega, zato ta strošek nasprotna udeleženka nosi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).