Jedro

Že samo dejstvo, da ne ob vložitvi zahteve, ne ob izdaji izpodbijanega sklepa, o isti upravni zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno pomeni, da zaradi lispendence ni bila izpolnjena ena izmed procesnih predpostavk za začetek upravnega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Izola je s sklepom navedenim v uvodu sodbe zavrgla zahtevo tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo objekta (zamenjava lesenih podov z armirano betonsko ploščo) na parc. št. 1188/1 k.o. A. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je Upravna enota na podlagi uradne evidence ugotovila, da je tožeča stranka že dne 4. 12. 2009 vložila enak zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja. Vloga je bila zavrnjena z odločbo št. 351-185/2009 z dne 18. 1. 2010. Tožeča stranka je dne 27. 1. 2010 podala pritožbo zoper navedeno odločbo, ki je bila dne 4. 2. 2010 odstopljena v reševanje na Ministrstvo za okolje in prostor, ki zadeve še ni obravnavalo. Glede na to, da je iz nove vloge za izdajo gradbenega dovoljenja razvidno, da gre za vsebinsko enak zahtevek o katerem že teče upravni postopek (pritožbeni postopek je v reševanju na Ministrstvu za okolje in prostor) je vlogo tožeče stranke v skladu s 4. točko 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku zavrgla.

Zoper navedeni sklep je tožeča stranka vložila pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije št. 35108-99/2010/2 tm z dne 27. 5. 2010 kot neutemeljena zavrnjena.

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da je izpodbijani sklep nezakonit. Navaja, da bi morala biti njena zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja, ki je bila zavrnjena z odločbo št. 351-285/2009 z dne 18 1. 2010, zato ker vloga ni bila popolna, v skladu z določbami 67. člena ZUP, zavržena. Meni, da ji je bila s tako odločitvijo odvzeta pravica do ponovne vložitve zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, čeprav ji je takšna pravica zagotovljena v materialnih predpisih. Očita, da je odločitev organa prve stopnje v nasprotju z določbo 4. odstavka 153. člena Ustave Republike Slovenije. Upravnemu organu prve stopnje, ki je z odločbo z dne 18. 1. 2010 povzročil nezakonito stanje in je z izpodbijanim sklepom njeno vlogo zavrgel, očita samovoljo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter naloži toženi stranki plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v napadeni odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov in podatka, da tožeča stranka odločbo Upravne enote Izola, št. 351-185/2009 z dne 18. 1. 2010 izpodbija s tožbo v upravnem sporu, ki jo je vložila dne 4. 5. 2010 in je pri tem sodišču vpisana pod opr. št. III U 268/2010 izhaja, da o zahtevi tožeče stranke za izdajo gradbenega dovoljenja za rekonstrukcijo objekta (zamenjava podov z armirano betonsko ploščo), na parc. št. 1188/1 k.o. A., do dne 18. 2. 2010 še ni bilo pravnomočno odločeno. V zadevi ni sporno, da gre v zahtevi tožeče stranke z dne 6. 2. 2010 za isto upravno stvar (2. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06, uradno prečiščeno besedilo in 126/07 – ZUP) kot jo obravnava že v odločba št. 351-185/2009 z dne 18. 1. 2010. Že samo dejstvo, da ne ob vložitvi zahteve, ne ob izdaji izpodbijanega sklepa, o isti upravni zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno pomeni, da zaradi lispendence ni bila izpolnjena ena izmed procesnih predpostavk za začetek upravnega postopka.

Glede na navedeno je po presoji sodišča upravni organ prve stopnje ravnal zakonito, ko je ob predhodnem preizkusu vloge tožeče stranke z dne 6. 2. 2010 le to zavrgel na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na odločbo z dne 18. 1. 2010, na odločanje v tem upravnem sporu ne morejo vplivati, saj ne spreminjajo dejstva, ki predstavlja podlago za uporabo že navedene določbe 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Brez dejanske in pravne podloga je zato tudi očitek tožeče stranke, da ji je bilo z izpodbijanim sklepom onemogočeno uveljavljanje pravice, ki jo ima po materialnem predpisu, kot tudi očitek o nespoštovanju 4. odstavka 154. člena Ustave Republike Slovenije.

Glede na to, da dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno, je sodišče v skladu s 1. odstavkom 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 106/06 in 62/10 – ZUS-1) na seji senata ugotovilo, da je izpodbijana odločitev pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.