Jedro

S spremembo sistemizacije je bilo ukinjeno delovno mesto tožnice, delovne naloge tega delovnega mesta pa so bile razporejene na drugo delovno mesto. Ker je ukinitev delovnega mesta organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje, tožnice pa ni bilo možno premestiti na drugo delovno mesto v skladu s pogoji iz drugega odstavka 158. člena ZJU, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita ter se sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 3. 4. 2014 in 25. 4. 2014, odpravita (I/1 točka izreka); da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, na njeno delovno mesto oz. na drugo ustrezno delovno mesto, ki ustreza stopnji njene izobrazbe, znanjem in zmožnostim, in sicer za določen čas s polnim delovnim časom ter krajem opravljanja dela, ki od kraja bivanja tožnice ni oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca; od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do dne tožničinega ponovnega vstopa pri toženi stranki tožnici obračunati vse plače, ki bi jih prejela, če bi bila na delu, od tako obračunanih posameznih zneskov bruto plač obračunati in izplačati posamezne neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; tožnico prijaviti v matično evidenco zavarovanja pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki; da je dolžna tožeči stranki povrniti nastale pravne stroške v 8 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje tožnica vlaga pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico oz. podredno, izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo zgolj navedbam in dokaznim predlogom tožene stranke in bi dejanska dokazna ocena vseh dokazov, predvsem tudi izpovedbe s strani tožnice predlaganih prič, potrdila sicer predložene objektivne listinske dokaze, na katere se je tožnica tudi sklicevala. Sodišče v sodbi navaja, da je bil Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi sprejet na podlagi natančne analize, ki je temeljila na poročilu o delu javnih uslužbencev v predhodnih obdobjih. Takšna utemeljitev je povsem zmotna. Analiza delovnih opravil namreč sploh ni bila opravljena, opravljena je bila zgolj primerjava številčnosti delovnih mest v občinski upravi po posameznih letih ter primerjava števila delovnih mest glede na primerljive občine, kar pa ne zadosti zakonski podlagi 165. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Ker razlogi za reorganizacijo in podano odpoved pogodbe o zaposlitvi temeljijo zgolj na analizi delovnih opravil v času od 1. 8. 2012 do 30. 6. 2013, bi se moralo upoštevati novo zaposlovanje v času pisanja tedenskih poročil o delu in ne le v letu 2014, ko je bila podana odpoved. Tožena stranka v konkretnem primeru ni izkazala ekonomskih razlogov ter se sklicuje le na reorganizacijo, da bi opravičila ukinitev delovnih mest neželenim delavcem. Reorganizacija z ukinitvami delovnih mest na eni strani, na drugi strani pa novo zaposlovanje delavcev, seveda nista mogla doprinesti k racionalizaciji pri toženi stranki. Tožena stranka je res preverjala možnost premestitve pri drugem organu, vendar pa tega ni preverila znotraj svojega organa, kjer je bila možnost premestitve, saj je tožnica izpolnjevala predpisane pogoje vseh strokovno tehničnih delovnih mest tako v VII. kot tudi v VI. tarifni skupini. Diskriminirana je bila tudi zaradi njene izobrazbe, saj glede na izpovedbe zaslišanih prič na delovno mesto VII. in VI. tarifne skupine ni bila razporejena, ker ni agronom, temveč je univerzitetna diplomirana pravnica. Iz izpovedbe A.A. je tudi moč razbrati še nadaljnjo neenakopravno obravnavo in sicer, da tožnica zaradi visoke izobrazbe ni primerna za delovno mesto strokovni sodelavec VI., kamor so se po reorganizaciji razporedila dela in naloge iz pristojnosti obče uprave, katere dela in naloge je tožnica opravljala ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz izpovedbe namreč izhaja, da je škoda diplomiranega pravnika, da kuvertira, pošilja kuverte in skrbi za gradivo, saj se ta dela in naloge lahko dajo nekomu z nižjo srednjo strokovno izobrazbo. Tožena stranka tudi pri ugotavljanju, kateremu zaposlenemu bo prenehalo delovno razmerje, ni uporabila kriterijev iz 31. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND). V konkretnem primeru je šlo namreč za ukinitev 30 sistemiziranih delovnih mest ter z novim pravilnikom na novo sistemiziranih 29 delovnih mest. Neobrazloženo je ostalo, kako je sodišče zaključilo, da je šlo v konkretnem primeru reorganizacije za nepotrebno delo petih javnih uslužbenk. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila dana šestim javnim uslužbenkam in sicer tožnici, B.B., C.C., D.D., E.E. in F.F.. Meni, da se pri številu presežnih delavcev mora upoštevati tako delavce, katerim dejansko preneha delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kot delavce, katerim se poda odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi oz. se na drug način reši njihov status. Sodišče je ugotovilo, da je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) prenehala potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Navedeno ne drži, saj iz predloženih listinskih dokazov kot tudi iz izpovedb zaslišanih prič izhaja drugače. Iz izpovedbe A.A. izhaja, da delo, ki ga je tožnica opravljala pred podajo pogodbe o zaposlitvi (iz področja obče uprave), še naprej obstaja oz. se še naprej opravlja, kar jasno kaže, da potreba po opravljanju tovrstnega dela še naprej obstaja in ni prenehala, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožnica je prepričana, da je tožena stranka zlorabila institut poslovnega razloga ter fiktivno ustvarila okoliščine za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sodišče prve stopnje je storilo tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in sicer 8. člena ZPP, saj se je v sodbi oprlo le na pričevanje prič E.E. in A.A., ni pa upoštevalo izpovedbe tožnice in listin, ki jih je predložila. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica v pritožbi na več mestih neutemeljeno navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih in pojasnilo tudi, zakaj določenega dejstva, ki ga je tožnica zatrjevala, ni štelo za relevantnega. Zakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je presojalo tako z vidika utemeljenosti odpovednega razloga kot tudi z vidika drugih s strani tožnice zatrjevanih relevantnih razlogov za nezakonitost odpovedi (da tožena stranka pri izbiri delavca, ki mu bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ni upoštevala kriterijev iz kolektivne pogodbe, da je tožena stranka z izpodbijano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici kršila prepoved diskriminacije). Razlogov o neodločilnih dejstvih pa sodišče prve stopnje ni bilo dolžno navajati. Glede na navedeno očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

7. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da tožnica v zvezi z obstojem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitev sodbe ni vključilo vseh tožničinih navedb, podanih do konca prvega naroka za glavno obravnavo in ker ni odgovorilo na njene navedbe o zlorabi instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ta kršitev je podana, kadar sodišče prve stopnje krši svojo obveznost, da odgovori na pravna naziranja stranke. Vendar sodišču prve stopnje ni možno očitati, da bi tožnici kratilo možnost obravnavanja pred sodiščem. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj šteje, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zakonita. Očitno je, da se tožnica s pravnimi stališči sodišča prve stopnje ne strinja, vendar to ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu vodilni strokovni sodelavec VII/2 za nedoločen čas, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2012; - da je tožena stranka dne 31. 12. 2013 sprejela Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovni mest v občinski upravi in Spremembe in dopolnitve pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v občinski upravi z dne 20. 1. 2014, s katerim je spremenila svojo organiziranost in ukinila 5 delovnih mest, med drugim tudi delovno mesto vodilni strokovni sodelavec VII/2; - da je bil v kolektivnem delovnem sporu opr. št. X Pd 47/2014 pravnomočno zavrnjen predlog predlagateljic (med njimi tudi tožnice), da je pravilnik s spremembami nezakonit in se razveljavi; - da je tožena stranka vročila tožnici redno odpoved iz poslovnih razlogov z dne 4. 3. 2014; - da je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS dne 25. 4. 2014 zavrnila tožničino pritožbo; - da tožena stranka v času, ko je tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni imela prostega delovnega mesta za nedoločen čas, ki bi ustrezalo določbam 158. člena ZJU in tudi ne delovnega mesta, ki bi ga tožnica lahko zasedala s poklicno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo; - da je bila tožnica z dne 29. 1. 2014 uvrščena na interni trg dela in da do 1. 3. 2014 ni bilo izkazanih potreb po njeni premestitvi.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ostalimi dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje.

9. Na podlagi pravilne in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek. Ukinitev delovnega mesta je prav gotovo organizacijski razlog, zaradi katerega javnemu uslužbencu v skladu z drugim odstavkom 156. člena ZJU lahko preneha delovno razmerje. V skladu z navedeno določbo javnemu uslužbencu lahko preneha delovno razmerje ali pa je premeščen na delovno mesto, ki ne ustreza njegovemu nazivu, zaradi zmanjšanja obsega javnih nalog, privatizacije javnih nalog, iz organizacijskih, strukturnih, javno finančnih ali podobnih razlogov (poslovni razlog). Za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja je obstajala tudi podlaga, kakršno zahteva tretji odstavek 156. člena ZJU. Ta določa, da je podlaga za ugotovitev razloga za prenehanje delovnega razmerja oz. premestitev iz poslovnega razloga sprememba akta oz. akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. 10. Podlaga za ugotovitev presežne delavke (tožnice) je bil Pravilnik o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 31. 12. 2013 in Spremembe in dopolnitve pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest z dne 20. 1. 2014. Na podlagi teh sprememb je bilo ukinjeno delovno mesto tožnice, delovne naloge tega delovnega mesta (vodilni strokovni sodelavec VII/2) pa so se razporedile na delovno mesto višjega svetovalca - vodjo splošnih zadev in družbenih dejavnosti. Pri toženi stranki je postalo nepotrebno delo šestih javnih uslužbencev, od katerih je z dvema toženka sklenila sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Tako tožena stranka ni bila dolžna narediti programa razreševanja presežnih delavcev skladno z 98. členom ZDR-1, prav tako pa ni bila dolžna uporabiti določil 31. člena KPND, saj je na dan 31. 12. 2013 zaposlovala 42 delavcev. Pri številu presežnih delavcev se upoštevajo le delavci, katerim je dejansko prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Zmotno je pritožbeno stališče, da je potrebno pri teh delavcih upoštevati tudi tiste, ki so s toženo stranko sklenili nove pogodbe o zaposlitvi oz. so na drug način rešili svoj status(1) .

11. Tožnica je v pritožbi izpodbijala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka ravnala v skladu s 158. členom ZJU ter preverila vse možnosti za premestitev tožnice v smislu določbe drugega do četrtega odstavka 158. člena ZJU. Pritožbeno sodišče poudarja, da je ZJU v 158. členu ne določa, da bi moral delodajalec javnega uslužbenca obveščati o prostih delovnih mestih. Tožena stranka je bila dolžna v sodnem postopku dokazati, da je ravnala v skladu z določbami ZJU, ki se nanašajo na dolžnost preverjanja možnosti za prerazporeditev tožnice. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da pri toženi stranki ni bilo možnosti za premestitev niti na podlagi določbe drugega odstavka 158. člena ZJU niti ni bilo možnosti, da se tožnici s poklicno prekvalifikacijo ali dokvalifikacijo zagotovi izpolnitev pogojev za kakšno drugo prosto delovno mesto (tretji odstavek 158. člena ZJU) ter da tudi ni bilo možnosti za premestitev na podlagi četrtega odstavka 158. člena ZJU (premestitev na delovno mesto, ki se opravlja v nazivu istega kariernega razreda ali prvega nižjega kariernega razreda).

12. Tožena stranka je tožnico dne 29. 1. 2014 uvrstila na notranji trg dela in kot izhaja iz dopisa Ministrstva za pravosodje in javno upravo, tožnice ni bilo mogoče premestiti na drugo ustrezno prosto delovno mesto. Tako je tožena stranka izpolnila tudi obveznost iz petega odstavka 158. člena ZJU in je tožnico, ki je v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom ZJU ni bilo mogoče premestiti na drugo delovno mesto, uvrstila na interni trg dela. Glede na to, da tožnice po enem mesecu od uvrstitve na interni trg dela ni bilo možno premestiti v skladu s pogoji iz drugega odstavka 158. člena ZJU, je tožena stranka tožnici nato utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

13. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da pri zaposlitvi delavcev F.F. in G.G. ni šlo za veriženje pogodb in v posledici tega ni bilo podlage za sklenitev pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta ta dva delavca prejela pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (zaradi veriženja pogodb o zaposlitvi, ki so bile sklenjene za določen čas), vendar se je to dogajalo v letu 2012, tožnici pa je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v letu 2014. Zakonitost zaposlitve navedenih delavcev v letu 2012 ni in tudi ne more biti predmet sodne presoje v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnici v letu 2014. Prav tako v primeru ukinitve delovnega mesta ni možno presojati smotrnosti takšne odločitve, kar pritožba obširno navaja. V primeru ukinitve delovnega mesta niti ni bistveno, zakaj je delodajalec ocenil, da tega delovnega mesta ne potrebuje. Tudi ni nezakonito, če je tožena stranka delo, ki se je opravljalo na ukinjenem delovnem mestu, prerazporedila na druge, že prej zaposlene delavce pri toženi stranki.

14. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožničine trditve, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz subjektivnih razlogov in povračilni ukrep zaradi udeležbe tožnice v skupinski prijavi mobinga. Prijave namreč ni podala samo tožnica, temveč so podali prijavo skoraj vsi uslužbenci tožene stranke in tožnica ni posebej izstopala, prav tako pa ni bila pooblaščenka prijaviteljev. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpoved E.E. in na neprerekano trditev tožnice, da so pri njej še vedno zaposleni delavci, ki so podali prijavo zaradi mobinga.

15. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in ji še traja ter reintegracijski in reparacijski zahtevek. Posledično je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi tisti del tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala povrnitev stroškov postopka, saj tožnica s svojim zahtevkom ni uspela.

16. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

17. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Predmetni spor se uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

(1) Enako odločbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 192/2012, VIII Ips 242/2010 in VIII Ips 70/2010.