Jedro

Sodišče pritrjuje toženi stranki, da sta za ugotavljanje okoliščin, ali obstaja verjetnost, da bi bil tujec v državi prosilki mučen ali da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo, pristojni sodišči, minister za pravosodje pa ne more posegati v okoliščine, ki jih je že ugotavljalo sodišče in katerega odločitve so pravnomočne. Ta presoja (ponovna) se ne more izvesti niti v upravnem sporu. Po stališču sodišča je toženka po 530. členu ZKP pristojna le, da ugotovi ali je tožniku, tujcu katerega izročitev se zahteva, priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru kazenskih sodišč.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrica za pravosodje Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odločila, da se dovoli izročitev A. A., tožnika v tem upravnem sporu, državljana Bosne in Hercegovine, pristojnim organom Bosne in Hercegovine zaradi izvršitve kazni 2 (dveh) let zapora, izrečene s sodbo Osnovnega sodišča v Banji Luki, opr. št. 71 0 K 096642 13K z dne 3. 11. 2017, zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 239. člena Kazenskega zakonika Republike Srbske. V 2. točki izreka je odločila, da se izročitev dovoli pod pogoji iz 22. člena Pogodbe o izročitvi v zvezi s 531. členom Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), in sicer da se A. A. ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo; da se zoper A. A. ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo; da se A. A. ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev. V 3. točki izreka je odločila, da bo A. A. pristojnim organom Bosne in Hercegovine, skladno z drugim odstavkom 532. člena ZKP v zvezi s 26. členom Pogodbe o izročitvi izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.

2. Odločitev tožene stranke temelji na določbi prvega in tretjega odstavka 530. člena ZKP. Glede pravice do mednarodne zaščite je tožena stranka ugotovila, da tožniku v Republiki Sloveniji v času izdaje predmetne odločbe mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji ni bila priznana, glede vrste kaznivega dejanja pa je ugotovila, da se zoper tožnika pred pristojnim bosanskim sodiščem vodi postopek izvršitve kazni zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 239. člena Kazenskega zakonika Republike Srbske, ki je primerljivo s kaznivim dejanjem goljufije iz 211. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (v nadaljevanju KZ-1), zato se storjenega kaznivega dejanja ne uvršča med politična ali vojaška kazniva dejanja.

3. Glede navedb o verjetnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja ter kaznovanja iz razloga verjetnosti kršitve 3. člena Konvencije Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) oz. 18. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), in sicer verjetnosti nehumanega in ponižujočega ravnanja v času prestajanja kazni, je tožena stranka ugotovila, da je tožnik vsebinsko enake navedbe kot v svoji izjavi v upravnem delu izročitvenega postopka predložil že v času sodnega dela izročitvenega postopka (izjava glede mnenja preiskovalne sodnice z dokazi - sodni spis št. 191 - 207) in pritožba (sodni spis št. 241 - 247) in da sta se do teh navedb in predloženih dokazov pravnomočno opredelili že kazenski sodišči. Skladno z veljavnim ZKP in URS so za presojo verjetnosti kršitve človekovih pravic primarno pristojna sodišča, upravni organ pa je vezan na odločbo kazenskega sodišča. Odloča po prostem preudarku (Ustavno sodišče sklep št. U-I-779/21-8 z dne 7. 4. 2022) in upošteva morebitne nove navedbe in novo predložene dokaze, ki jih kazenski sodišči še nista presojali. Enako velja tudi za upoštevanje EKČP, vendar le, če gre za nova dejstva, ki utemeljujejo ugotovitev kršitve konvencijskih pravil, in sicer pod pogojem, da je tujec v upravnem delu izročitvenega postopka navedel nove razloge, ki bi utemeljevali uporabo konvencijskega prava. Dejansko stanje konkretne zadeve se od pravnomočne odločitve pristojnih kazenskih sodišč ni v ničemer spremenilo, glede na uveljavljeno sodno prakso pa je dokazno breme izkazovanja verjetnosti nastanka kršitve pravic iz 3. člena EKČP na strani zahtevane osebe. Iz istega razloga je tudi neosnovana njegova zahteva, da bi mu moralo biti z odločbo o izročitvi zagotovljeno, da bo izrečeno kazen prestajal na območju Federacije BIH. Prav tako Ministrstvo za pravosodje deli mnenje kazenskih sodišč, da je Pogodba o izročitvi veljaven pravni akt, ki se na podlagi 8. člena URS v Republiki Sloveniji neposredno uporablja, pri čemer nobena od držav pogodbenic od njega ni odstopila.

4. Do navedb o kršitvi pravice do poštenega sojenja (6. člena EKČP) sta se opredelili že kazenski sodišči. Iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ks 24975/2021 z dne 12. 8. 2022, izhaja, da mu je bila v času sojenja v BIH zagotovljena pravica do obrambe (10. točka prvega odstavka 522. člena ZKP) in da mu je bilo sojeno v navzočnosti. Ministrstvo za pravosodje ugotavlja, da imenovani v upravnem delu izročitvenega postopka novih navedb in dokazov v zvezi s kršitvami pravice iz 6. člena EKČP ni zatrjeval oziroma predložil. Ob tem Ministrstvo za pravosodje dodaja, da iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) izhaja jasno stališče, da se varstvo pravice iz 6. člena EKČP v zadevah izročitev in izgonov lahko uveljavlja le izjemoma, t. j. v primerih očitnega odrekanja te pravice ("flagrant denial of justice") v državi prosilki.

5. V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na druge razloge za ne-dovolitev oziroma odložitev izročitve, pa je imenovani v svoji pisni izjavi predlagal, da tožena stranka v okviru prostega preudarka ministra za pravosodje ne dovoli njegove izročitve, ker je kot voznik v mednarodnem prometu zaposlen v podjetju B., d.o.o, pri čemer v Sloveniji primanjkuje delavcev voznikov, zaradi česar obstaja javni interes, da ostane v Sloveniji, kot tudi interes navedenega podjetja, kar dokazuje z izjavo podjetja B., d.o.o. z dne 18. 11. 2022. Čeprav ministrstvo za pravosodje ne dvomi v dejstvo, da je imenovani zaposlen v navedenem podjetju in da ima slednje interes, da ga kot voznika obdrži v svojem podjetju, pa navedeno ne predstavlja javnega interesa, ki mora v konkretnem primeru prevladati nad interesi posameznika.

6. Prav tako po oceni tožene stranke tudi ni utemeljena zahteva imenovanega, da se njegova izročitev državi prosilki odloži do zaključka postopka za pridobitev državljanstva, kljub dejstvu, da od 27. 2. 2012 v Republiki Sloveniji stalno prebiva in da je dne 1. 7. 2022 vložil prošnjo za pridobitev državljanstva po naturalizaciji. Pravne podlage, in sicer še posebej Pogodba o izročitvi, ki se v RS uporablja neposredno, ne predvidevajo možnosti odložitve izročitve iz razloga odprtega postopka odločanja o prošnji za pridobitev državljanstva, kot tudi ne v primeru vložene prošnje za prestajanje kazni v Republiki Sloveniji, temveč zgolj v primeru dokončanja kazenskega postopka oziroma izrečene kazenske sankcije v zaprošeni državi (17. člen Pogodbe o izročitvi).

7. Nenazadnje tudi okoliščine, da je od kaznivega dejanja preteklo že več kot 15 let, da imenovani ni v drugih kazenskih postopkih v Sloveniji in v tujini ter da se na podlagi odločitve sodišča redno javlja na policiji, niso razlog za zavrnitev prošnje za njegovo izročitev, ki jo je država prosilka vložila na podlagi veljavne in zavezujoče Pogodbe o izročitvi.

8. Tožnik v tožbi navaja, da v prošnji za izročitev Ministrstvo za pravosodje Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju država prosilka) ni predložilo dokumenta, da je bil tožnik dejansko obveščen o pritožbeni obravnavi pred Okrožnim sodiščem v Banja Luki in da je tudi dejansko prejel sodbo tega sodišča. Država prosilka tudi ni predložila dokumenta, da bi tožnik prejel sodbo Osnovnega sodišča v Banja Luki. Ker v spisu o izročitvi ni kopij vročilnic, da sta bili tožniku sodbi Osnovnega sodišča v Banji Luki in Okrožnega sodišča Banja Luka dejansko vročeni, ni izkazano, da so bile tožniku v BIH dejansko zagotovljene minimalne pravice do obrambe.

9. Po deseti točki prvega odstavka 522. člen ZKP je določeno, da je pogoj za izročitev tudi, da v primeru, ko gre za izvršitev kazenske sankcije, ki je bila izrečena s pravnomočno sodbo v sodnem postopku v nenavzočnosti osebe, katere izročitev se zahteva, država prosilka predloži ustrezna dokazila, da je bila oseba osebno vabljena ali ji je bil čas in kraj postopka sporočen prek zastopnika, pooblaščenega v skladu s pravom države, ki je sodbo izdala, zaradi česar je bila sodba izdana v nenavzočnosti, ali je ta oseba pristojnemu organu izjavila, da ne izpodbija odločbe; ali zagotovi, da bo kazenski postopek po izročitvi znova opravljen v navzočnosti izročene osebe. Ker tega država prosilka ni predložila, ni izkazano, da bi bila tožniku v BIH zagotovljena pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Ker država prosilka tega ni izkazala, niso podani pogoji za izročitev.

10. Zaradi trenutnih okoliščin v BIH obstaja verjetnost, da bi bil v državi prosilki mučen, da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo oz. ga na ta način kaznovalo. Splošno znano je dejstvo, da so se razmere v BIH zaradi nacionalnih nasprotij zelo zaostrile, še posebej v Republiki Srbski in da je v tej entiteti v veliki večini srbsko prebivalstvo, kjer vse ključne institucije, vključno s pravosodjem zasedajo srbski državljani, zato tožnik ne bi bil deležen poštene obravnave. Pojasnjuje okoliščine, ki so privedle do obsodbe.

11. Treba je tudi upoštevati dejstvo, da je bil tožnik zaradi vojne travmatiziran in da te travme pri njem še niso izzvenele, zato se toliko bolj boji prestajanja kazni v BIH. Za zločine v občini Bosanska Krupa, kjer je živel tožnik kot otrok, sta bila Karadžič in Mladič (vsak posebej) pred mednarodnim sodiščem ICTY obsojena za kaznivo dejanje, kar se je mogoče prepričati na spletni strani Mednarodnega sodišča za vojne zločine.

12. Zaostreno politično varnostno situacijo v BIH in napetosti na nacionalni osnovi pa so nadaljnji vzrok za strah tožnika, da bodo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali, v primeru njegove izročitve. Dejstvo je, da so sedaj s strani vodstva Republike Srbske močne težnje po odcepitvi od BIH. Tako je Skupščina Republike Srbske dne 10. 12. 2021 izglasovala sklepe, ki nakazujejo, da bi se lahko začeli postopki o izločitvi te entitete iz ustavnopravnega reda BIH in da bodo v naslednjih šestih mesecih pripravile lastne zakone za področje vzpostavljanja vojske, davčnega sistema in pravosodja. Hkrati so sprejeli tudi neobvezujočo resolucijo, da v naslednjih šestih mesecih oblasti Republike Srbske pripravijo lastne zakone za področje vzpostavljanja vojske, davčnega sistema in pravosodja, s čemer bi v Republiki Srbski zamenjali veljavne predpise na ravni BIH (Dnevnik dne 11. 12. 2021). Sklicuje se tudi na članek z dne 7. 6. 2022 na Siol.net. 13. Strah tožnika, da bodo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali, v primeru njegove izročitve, pa je še toliko bolj upravičen, ker v prošnji države prosilke za izročitev tožnika št. 08-14-7-2843/21 z dne 16. 6. 2021, ki ga je poslalo Ministrstvu za pravosodje Republike Slovenije in nadaljnji korespondenci ni nikjer navedeno, kje naj bi tožnik izvrševal kazen zapora, sam poziv Občinskega sodišča u Bosanski Krupi, da bo kazen prestajal v Kazensko popravnemu zavodu v Zenici, pa ni nobeno zagotovilo, da bo tožnik tudi dejansko prestajal kazen v tem zaporu. Ta poziv je namreč že iz leta 2019, zato se lahko v vmesnem času okoliščine povsem spremenijo, bodisi zaradi političnih razlogov, sprememb zakonodaje, prostorske stiske v zaporih ali drugih razlogov. Ob tem tožnik izpostavlja sodbo Upravnega sodišča v Ljubljani I U 2347/2018 z dne 11. 9. 2019, ki navaja kriterije Velikega senata ESČP v zadevi Saadi v. Italy in sodb ESČP v zadevah Othman (Abu) Qatada v. The United Kingdom ter Azimov V. Russia, ki se v postopku izročitve upoštevajo, da zaporniku ne bodo kršene absolutne človekove pravice iz 3. člena EKČP, ki pa v dosedanjem postopku zoper tožnika še niso bili preizkušeni.

14. Tožnik že od 27. 2. 2012 stalno biva v Sloveniji in tako izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva po naturalizaciji. Od 23. 5. 2017 ima dovoljenje za prebivanje v Sloveniji vse do 23. 5. 2027. Dne 1. 7. 2022 je pri Upravni enoti Celje vložil prošnjo za pridobitev državljanstva. Postopek za pridobitev državljanstva je še v teku, zato je tožnik tudi podal predlog, da želi prestajati zapor v Sloveniji. To pa je razlog za odlog izročitve iz 530. člena ZKP v povezavi z odločitvijo ustavnega sodišča U-I-779/21 z dne 7. 4. 2022, ki je izreklo, da sta v 530. členu ZKP res določeni zgolj dve okoliščini, da se izročitev ne dovoli oz. da se odloži, vendar pa glede na prosti preudarek se po mnenju ustavnega sodišča lahko izročitev zavrne tudi iz drugih upravičenih razlogov. In prav vloga za sprejem tožnika v Slovensko državljanstvo in predlog tožnika za prestajanje kazni zapora v Sloveniji predstavlja takšen upravičen razlog. Takšen upravičen razlog pa je tudi pomanjkanja dela delavcev voznikov v Sloveniji, kot ga opravlja tožnik. Tožnik je že od 27. 2. 2012 stalno zaposlen v slovenskih podjetjih, od leta 2015 pa je za nedoločen čas zaposlen v družbi B., d.o.o. Pridobil je tudi izjavo delodajalca z dne 18. 11. 2022. 15. Upoštevati je tudi treba, da se tožnik disciplinirano redno javlja na Policijski postaji Celje, kljub temu, da mu stalno potovanje na dolgih relacijah otežuje javljanje, saj kot voznik v družbi B., d.o.o. za družbo C. iz Ulma dostavlja blago na območju celotne Slovenije, Madžarske, Avstrije in Nemčije. Prav tako je treba upoštevati, da je od dejanja v letu 2007 preteklo že več kot 15 let in da od tedaj ni bil v drugih kazenski postopkih, ne v Sloveniji, ne v Avstriji, kjer je bival med letom 2008 do 2012 in ne drugod, kjer je potoval ali bival. 16. Glede na obrazloženo tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ali podrejeno, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo tožencu v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

17. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe tožeče stranke, v kolikor se z njimi izrecno ne strinja, in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi navedbami tožena stranka posebej izpostavlja, da so tožnikove navedbe in dokazi enaki, kot jih je podal oziroma predložil tako v sodnem delu izročitvenega postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, kot tudi svoji izjavi v upravnem delu izročitvenega postopa pred Ministrstvom za pravosodje in do katerih se je s pravnomočnim sklepom, opr. št. I Ks 24975/2021 z dne 12. 8. 2022, opredelilo Okrožno sodišče v Ljubljani, s sklepom, opr. št. II Kp 24975/2021 z dne 19. 9. 2022, v zvezi s pritožbo pa tudi Višje sodišče v Ljubljani, kot tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi.

18. Posledično se tožena stranka v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, v kateri v zvezi z ugovorom izročitve iz razloga verjetnosti kršitve pravic iz 6. člena EKČP ugotavlja, da sta kazenski sodišči v sklopu ugotavljanja pogojev za izročitev sprejeli zaključek, da je bila tožniku v času sojenja v Bosni in Hercegovini zagotovljena pravica do obrambe (10. točka prvega odstavka 522. člena ZKP) in da mu je bilo sojeno v navzočnosti. Kar zadeva tožnikove navedbe o verjetnosti kršitve njegovih pravic, zagotovljenih z 18. členom URS oziroma 3. členom EKČP ter v zvezi z njimi predložene dokaze, se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, saj se je v njej opredelila do vsebinsko enakih navedb in istih dokazov. Dodatno izpostavlja zgolj dejstvo, da sta se tudi kazenski sodišči do teh navedb in predloženih dokazov pravnomočno opredelili.

19. Tožena stranka nadalje poudarja, da je Ustavno sodišče RS v materialnopravnem stališču, ki ga je sprejelo s sklepom, opr. št. U-I-779/21 -8 z dne 7. 4. 2022, zavzelo stališče, da gre v zadevah odločanja ministra za pravosodje po 530. členu ZKP za odločanje po prostem preudarku, kar ne pomeni, da lahko minister za pravosodje ponovno presoja iste navedbe in ocenjuje iste dokaze, do katerih sta se pravnomočno opredelili že kazenski sodišči in o njih sprejeli drugačno odločitev, saj bi to pomenilo poseg izvršilne veje oblasti v pravnomočno odločitev sodne veje oblasti. Nasprotno pa lahko minister za pravosodje zaradi absolutne narave prepovedi mučenja kot človekove pravice, ki je ustavno in konvencijo varovana, v okviru prostega preudarka presoja zgolj morebitne nove navedbe in novo predložene dokaze, ki jih kazenski sodišči še nista presojali. Takšno stališče izhaja tudi iz najnovejše sodne prakse Upravnega sodišča. Dejansko stanje konkretne zadeve se od pravnomočne odločitve pristojnih kazenskih sodišč ni v ničemer spremenilo, česar imenovani tudi ni zatrjeval s predložitvijo novih dejstev in novih dokazov v upravnem delu izročitvenega postopka, kot tudi ne v tožbi v upravnem sporu. Iz istega razloga je tožena stranka kot neosnovano zavrnila tožnikovo zahtevo, da bi mu moralo biti z odločbo o izročitvi zagotovljeno, da bo izrečeno kazen prestajal na območju entitete Federacije BIH, saj tožnikove navedbe o kršenju pravic zapornikov v entiteti Republiki Srbski, tudi po presoji kazenskih sodišč niso izkazane z nobenimi dokazi, še manj pa z verodostojnimi viri. Glede na to, da tudi v upravnem delu izročitvenega postopka tožnik ni navedel novih okoliščin, ki bi izkazovale kršitve ustavnih ali konvencijsko varovanih pravic v Republiki Srbski, kot tudi, da ni predložil nobenega novega dokaza, je tožena stranka zaključila, da je njegov zahtevek v tem delu očitno neutemeljen.

20. Tudi do tožnikovega predloga za odložitev izročitve do odločitve pristojnega organa glede tožnikove vloge za pridobitev državljanstva po naturalizaciji, se je tožena stranka opredelila v izpodbijani odločitvi. Odprt postopek odločanja o prošnji za pridobitev državljanstva tako ni ovira za izdajo odločbe o izročitvi, kot tudi vložitev prošnje s strani tujca ni razlog za zavrnitev izročitve. Zgolj v primeru, ko bi tujec pridobil slovensko državljanstvo, bi se na temelju Pogodbe o izročitvi in 47. člena URS njegova izročitev zavrnila, kar pa v konkretnem primeru ni izpolnjeno.

21. Enako velja glede tožnikovega predloga, da ministrstvo za pravosodje v okviru prostega preudarka ministrice za pravosodje ne dovoli njegove izročitve, ker je kot voznik v mednarodnem prometu zaposlen v podjetju B., d.o.o, pri čemer v Sloveniji primanjkuje delavcev voznikov, zaradi česar obstaja javni interes, da ostane v Sloveniji, kot tudi interes navedenega podjetja. V izogib ponavljanju, se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

22. Nadalje tožena stranka še navaja, da iz odločitve Vrhovnega sodišča RS X Ips 40/2021 z dne 31. 8. 2022 izhaja, da je obseg sodnega preizkusa prostega preudarka omejen, obseg preverjanja pravilnosti in zakonitosti odločbe ministra za pravosodje o izročitvi tujca v postopku upravnega spora pa je omejen na preizkus, ali je ta nezakonita, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil ta uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

23. Glede na navedeno tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano odločbo obdrži v veljavi ter odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora.

**K I. točki izreka:**

24. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba o izročitvi tožnika, ki je bila izdana na podlagi prvega odstavka 530. člena ZKP.

25. Sodišče je presodilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podani razlogi za dovolitev tožnikove izročitve, pri čemer sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi.

26. Zaradi jasnosti obrazložitve te sodbe sodišče v nadaljevanju pojasnjuje, da je postopek izročitve urejen v XXXI. poglavju ZKP. Pogoji za izročitev so določeni v 522. členu ZKP, postopek pa v nadaljnjih členih tega poglavja. ZKP uvršča postopek izročitve obdolžencev in obsojencev med posebne postopke. Postopek izročitve je dvofazen, in sicer t.i. sodnemu delu izročitvenega postopka, v katerem prvostopenjsko in drugostopenjsko kazensko sodišče odloči, ali so izpolnjeni zakonski in ustavni pogoji za izročitev tujca (522 - 529.a člen ZKP), sledi t.i. upravni del izročitvenega postopka, v katerem minister za pravosodje dovoli izročitev (530. člen ZKP).

27. V nadaljevanju pa sodišče, zaradi vsebine tožbenih ugovorov, pojasnjuje tudi, da so pogoji za dovolitev izročitve, ki jih presojata sodišči, jasno razmejeni od razlogov za zavrnitev izročitve, ki jih presoja minister za pravosodje na podlagi 530. člena ZKP. ZKP določa, da senat okrožnega sodišča s sklepom ugotovi, če so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev, ki so določeni v 522. členu ZKP (528. člen ZKP). Če sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi zoper ta sklep spozna, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tujca, se zadeva pošlje ministru za pravosodje, ki nato odloči o izročitvi (drugi odstavek 528. člena ZKP). Kot je že bilo navedeno, minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli (530. člen ZKP).

28. Pravno podlago odločanja v obravnavani zadevi predstavlja torej določba 530. člena ZKP, ki v prvem odstavku določa, da minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali ne dovoli, lahko pa izda tudi odločbo, da se izročitev odloži zato, ker zoper tujca, katerega izročitev se zahteva, teče pri domačem sodišču kazenski postopek zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja ali ker prestaja tujec kazen v Republiki Sloveniji. V tretjem odstavku 530. člena ZKP, ki je za odločanje v tej zadevi relevanten, je določeno, da minister, pristojen za pravosodje, ne dovoli izročitve tujca, če mu je priznana mednarodna zaščita ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje.

29. V obravnavani zadevi med strankama upravnega spora ni sporno, da se dovoli izročitev tožnika pristojnim organom Bosne in Hercegovine zaradi izvršitve kazni zapora zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 239. člena Kazenskega zakonika Republike Srbske, ki je primerljivo s kaznivim dejanjem goljufije iz 211. člena KZ-1, torej je uvrščeno med kazniva dejanja zoper premoženje, zato se storjenega kaznivega dejanja ne uvršča med politična ali vojaška kazniva dejanja, čemur tožeča stranka v tožbi tudi ne ugovarja. Med strankama upravnega spora ni sporno niti, da tožnik v Republiki Sloveniji ni vložil prošnje za mednarodno zaščito in da mu mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji ni bila priznana, torej pogoji za neizročitev tujca iz tretjega odstavka 530. člena ZKP niso bili podani.

30. V nadaljevanju sodišče ponovno ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom, opr. št. I Ks 24975/2021 z dne 12. 8. 2022, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr št. II Kp 24975/2021 z dne 19 .9. 2022, ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za izročitev A. A. Bosni in Hercegovini. Kot je sodišče že pojasnilo, gre za postopek v pristojnosti sodišča, ki je bil pravnomočno končan, zato lahko tožena stranka v svojem postopku presoja samo tiste nove navedbe in novo predložene dokaze, ki jih kazenski sodišči še nista presojali. Gre za stališče, ki ga je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka prepričljivo utemeljila tudi s stališčem sodne prakse (II U 231/2022 z dne 24. 8. 2022). Drugačno razumevanje postopka odločanja o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP bi namreč poseglo v pravnomočno odločitev sodišča. Po presoji sodišča je tožena stranka tožniku pravilno pojasnila tudi, da so skladno z veljavnim ZKP in URS za presojo verjetnosti kršitve človekovih pravic primarno pristojna sodišča. Tako URS v 23. členu zagotavlja vsaki osebi pravico, da o njenih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Gre za stališče, ki ga potrjuje tudi Ustavno sodišče RS, tudi v odločbi št. Up-402/12 z dne 5. 7. 2012 in sklep z dne 21. 5. 2012 in Up-105/21 z dne 15. 4. 2021, na katere se sklicuje tožena stranka, in iz katerih izhaja, da sodišča na podlagi URS v sodnem delu izročitvenega postopka skrbijo za varstvo vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin posameznika.

31. Na podlagi zgoraj navedenih stališč sodišče ugotavlja, da je presoja kazenskega sodišča obsegala tožnikove ugovore v zvezi z verjetnim obstojem kršitve njegovih pravic, zagotovljenih s 3. in 6. členom EKČP. Gre za presojo, ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani izvedlo v okviru presoje obstoja (izpolnjevanja) pogojev za izročitev po prvem odstavku 522. člena ZKP. Tako se je sodiše vsebinsko opredelilo do tožnikovih navedb, ki se nanašajo na veliko verjetnost nečloveškega ali vsaj ponižujočega ravnanja, ker je tožnik musliman, zaporno kazen pa bo prestajal v zaporu v Republiki Srbski, kjer so se napetosti na nacionalni osnovi zaostrile in tudi sodba je nezakonita, ker temelji na diskriminaciji na osnovi narodnosti, nadalje navedb, da zaradi nacionalnih tenzij med obema narodoma v primeru izročitve v Bosni in Hercegovini ne bi bil pošteno obravnavan in da zaradi zaostritve razmer v Bosni in Hercegovini na nacionalni ravni obstaja verjetnost, da bi z njim v primeru izročitve v zaporu nečloveško ravnali.

32. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da je vsebinsko enake ugovore tožnik navedel tudi v svoji izjavi 24. 11. 2021 in tožbi. Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da iz sodne prakse (sodba II U 231/2022 z dne 24. 8. 2022) izhaja, da tujec v upravnem delu postopka izročitve ne more več uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje samih pogojev za izročitev, če se dejansko stanje od pravnomočne odločitve pristojnih kazenskih sodišč ni v ničemer spremenilo, saj gre v takem primeru za pravnomočno razsojeno stvar, v katero poseg ni dovoljen. Enako velja v zvezi z zatrjevanimi kršitvami EKČP, katerih presoja je dopustna le, če tujec v upravnem delu izročitvenega postopka zatrjuje nove razloge, ki bi utemeljevali uporabo konvencijskega prava.

33. Tožnik v tožbi nezakonitost izpodbijane odločbe utemeljuje s trditvijo, da ni bil izpolnjen pogoj iz 10. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, ker država prosilka sodišču ni predložila dokazila, da je bil tožnik osebno vabljen ali da mu je bil čas in kraj postopka sporočen prek zastopnika, zato mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Sodišče, ob upoštevanju vseh stališč, ki se nanašajo na prepoved ponovne presoje sodb kazenskega sodišča, poudarja, da gre za presojo, ki sta jo izvedli kazenski sodišči v okviru svoje stvarne prisojnosti. Tako iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ks 24975/2021 z dne 12. 8. 2022, izhaja, da mu je bila v času sojenja v BIH zagotovljena pravica do obrambe in da mu je bilo sojeno v navzočnosti. V tej zvezi sodišče soglaša tudi z nadaljnjo ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik v upravnem delu izročitvenega postopka novih navedb in dokazov v zvezi s kršitvami pravice iz 6. člena EKČP ni zatrjeval oziroma predložil, niti tega ni storil v tožbi. To v nadaljevanju pomeni, da tožnik verjetnosti, da bi mu bila v državi prosilki kršena pravica do poštenega postopka v taki meri, da bi šlo za njeno očitno odrekanje oziroma izničenje le-te, ni izkazal. 34. Tožnik v tožbi zatrjuje tudi, da zaradi trenutnih okoliščin v BIH obstaja verjetnost, da bi bil v državi prosilki mučen, da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo oz. ga na ta način kaznovalo. Sklicuje se na splošno znana dejstva o zaostrovanju razmer predvsem v Republiki Srbski in to trditev utemeljuje tudi z okoliščinami, ki so privedle do obsodilne sodbe. Tožnikov strah, da bodo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali pa utemeljuje tudi z zaostreno politično varnostno situacijo v BIH in napetostmi na nacionalni osnovi.

35. Sodišče ugotavlja, da je tožnik vsebinsko enake ugovore uveljavljal v okviru presoje pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP pred kazenskim sodiščem in v postopku na podlagi 530. člena ZKP, zato soglaša z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnik, ki v postopku na podlagi določbe 530. člena ZKP ni predložil nobenih dokazov v podporo navedbam o verjetnosti kršitve 6. člena EKČP, ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, s katerim bi zapolnil pravni standard očitnega odrekanja pravice do poštenega sojenja (t. i. "flagrant denial of justice") in posledično ni izkazal verjetnosti, da bi mu bila v državi prosilki kršena pravica do poštenega postopka.

36. Sodišče v nadaljevanju ugotavlja, da se je tožnik v tožbi skliceval tudi na bivanje v Republiki Sloveniji vse od 27. 2. 2012 ter zaposlitev. Gre za vsebinsko enake razloge do katerih se je v izpodbijani odločbi opredelila že tožena stranka in tožniku po presoji sodišča pravilno pojasnila, da gre za zasebni interes, ki ne more prevladati nad obveznostmi Republike Slovenije, ki jih je prevzela z mednarodnimi instrumenti pravosodnega sodelovanja na področju kazenskega prava v zadevah izročitev ter javnega interesa, da se storilci kaznivih dejanj ustrezno kazensko preganjajo in kaznujejo.

37. Sodišče soglaša tudi z nadaljnjo ugotovitvijo tožene stranke, da na postopek izročitve ne more vplivati dne 1. 7. 2022 vložena prošnja za pridobitev državljanstva po naturalizaciji, ker odprt postopek odločanja o prošnji za pridobitev državljanstva ni ovira za izdajo odločbe o izročitvi, kot tudi vložitev prošnje s strani tujca ni razlog za zavrnitev izročitve. Na postopek izročitve bi tudi po presoji sodišča vplivala samo ugotovitev, da je tujec pridobil slovensko državljanstvo, kar pa tožnik ne zatrjuje.

38. Tožnik v tožbi navaja tudi, da je v zadevi treba upoštevati tudi časovno odmaknjenost od storjenega dejanja in da v vsem tem času ni bil zoper njega voden noben drug kazenski postopek. Sodišče soglaša s stališčem tožene stranke, da gre za okoliščine, ki ne morejo predstavljati razloga za zavrnitev prošnje za njegovo izročitev, ki jo je država prosilka vložila na podlagi veljavne in zavezujoče Pogodbe o izročitvi.

39. Sodišče na podlagi navedenega pritrjuje toženi stranki, da sta za ugotavljanje okoliščin, ali obstaja verjetnost, da bi bil tujec v državi prosilki mučen ali da bi se z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo, skladno s 14. točko prvega odstavka 522. člena ZKP v zvezi z 528. členom ZKP, pristojni sodišči, minister za pravosodje pa ne more posegati v okoliščine, ki jih je že ugotavljalo sodišče in katerega odločitve so pravnomočne. Ta presoja (ponovna) se ne more izvesti niti v upravnem sporu. Po stališču sodišča je toženka po 530. členu ZKP pristojna le, da ugotovi ali je tožniku, tujcu katerega izročitev se zahtev, priznana mednarodna zaščita ali gre za vojaško kaznivo dejanje ali politično kaznivo dejanje in da je bil pred tem izveden sodni postopek v okviru kazenskih sodišč.

40. To pomeni, da tožnik ugovorov, ki se nanašajo na izpolnjevanje samih pogojev za izročitev, v upravnem delu postopka izročitve in zato v tem upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločitve ministra za pravosodje, ponovno ne more več uspešno uveljavljati. Vse te okoliščine pa so bile izpolnjene, zato je odločitev toženke, da dovoli izročitev tožnika pod pogoji izpodbijane odločbe, pravilna. Tožena stranka se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe opredelila do vseh tožnikovih navedb, ki naj bi preprečevale njegovo izročitev in po ugotovitvi, da gre za vsebinsko enake navedbe, ki jih je presojalo že kazensko sodišče, tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da tožnik, na katerem je dokazno breme dokazovanja navedb, ni izkazal, da se je dejansko stanje konkretne zadeve od pravnomočne odločitve pristojnih kazenskih sodišč spremenilo.

41. Ker je odločitev toženke pravilna in zakonita, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo. Ker so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločitev sprejelo na seji.

**K II. točki izreka:**

42. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.