Jedro

Če dajatvena sodba nima jasnega izreka o tem, kaj mora toženec storiti, trpeti ali opustiti, je podana bistvena kršitev določb postopka absolutnega značaja. Taka kršitev je tudi podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali če ima razloge, pa so ti protislovni ali nerazumljivi.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo razsodilo, da je toženec Z. S. dolžan plačati tožniku A. A. najemnino oziroma uporabnino za kletne prostore v stavbi ul. L. v kraju B. po 752,00 SIT na kvadratni meter za čas od 1.8.1993 do 31.12.1997 in plačevati od 1.1.1998 dalje do izpraznitve teh prostorov enako najemnino oziroma uporabnino s tem, da mesečni obrok zapade v plačilo vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec in je toženec dolžan plačevati v primeru zamude tudi zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti vsakega mesečnega obroka dalje. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo. Istočasno je s sodbo zavrnilo nasprotno tožbo toženca Z. S. zoper tožnika A. A. za sklenitev najemne pogodbe za te kletne prostore v vsebini kot je navedena v tožbenem zahtekvu. O stroških postopka je odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku 117.761,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.1.1998 dalje do plačila.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik A. A. izpodbija zavrnilni del sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov zahtevek za izpraznitev kletnih prostorov in kolikor je zavrnilo višji zahtevek za plačilo najemnine oz.

uporabnine. Uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Izpodbijana sodba je po njegovem mnenju sama s seboj v nasprotju, je nelogična ter ne vzdrži pravne presoje. Sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da toženec zaseda kletni prostor brez pogodbe in mu priznava pravico do najemnine, po drugi strani pa iz povsem neprepričljivih razlogov zavrača njegov zahtevek za izpraznitev kletnih prostorov, češ da se določbe zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih ne morejo uporabiti, ker med strankama ni bila sklenjena pogodba v pisni obliki. Če je tako, bi moralo sodišče uporabiti splošne določbe ZOR o vračanju in vzpostavitvi prejšnjega stanja zaradi napake v sklenitvi pogodbe. Bistveni element tega pa je seveda izpraznitev nezakonito zasedenih prostorov. Tožnik je vseskozi zahteval plačilo najemnine, toženec pa je ni plačeval, zato je jasno, da je s tem kršil njun medsebojni dogovor, ki sicer ni bil pravnoveljavno sklenjen in je zahtevek za izpraznitev še toliko bolj utemeljen. Višina najemnine je bila v sodbi tudi prenizko določena. Prav nobene podlage ni za zniževanje ekonomske najemnine zaradi tega, ker gre za kletni prostor oziroma ker naj bi bila temperatura neustrezna in ker naj bi šlo za skupni prostor. Če tožencu prostor iz teh razlogov ne bi ustrezal, ga prav gotovo ne bi tako vztrajno uporabljal. Odločitev temelji na cenitvi izvedenca, ki je nejasna in nima nikakšnih objektivno preverljivih parametrov, od kod so podatki za primerjavo in zakaj je potrebno znižanje najemnine. Sodišče je neargumentirano in pavšalno zavrnilo dokaze, ki jih je predlagal o tem, kakšno najemno vrednost ima poslovni prostor na trgu.

Toženec Z. S. izpodbija sodbo v ugoditvenem delu glede tožbe in v zavrnilnem delu glede nasprotne tožbe. Navaja, da se je tožnik v kupoprodajni pogodbi z dne 4.8.1993 zavezal, da bo tožencu kot kupcu omogočil uporabo enega kletnega prostora v stavbi. V postopku je bilo ugotovljeno, da gre za kletni prostor v izmeri 35 m2. V postopku pa nato ni bilo razčiščeno, ali je bil med strankama sploh sklenjen dogovor glede plačevanja najemnine. Tako ni jasno, ali gre za brezplačno uporabo kletnega prostora ali za uporabo kletnega prostora proti plačilu. Med pravdnima strankama bi moralo priti do sklenitve pogodbe o uporabi kletnega prostora, saj se je tožnik k temu zavezal s kupoprodajno pogodbo v točki VI/2. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ugoditi tožbenemu zahtevku za sklenitev najemne pogodbe, sama višina najemnine, glede katere je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, pa je absolutno previsoka. Dejansko gre za prostor, ki služi zgolj gostinskemu lokalu, kar je bilo obema strankama ob sklepanju kupoprodajne pogodbe dobro znano. Toženec ne bi sklenil kupne pogodbe, v kolikor si ne bi z njo zagotovil tudi uporabe navedenega kletnega prostora. Sodišče prve stopnje bi zato moralo opraviti ogled na kraju samem in se seznaniti s stanjem kletnega prostora. Ugotovilo bi, da gre dejansko za funkcionalno celoto kletnega prostora in gostinskega lokala. Ob tem pa bi bilo treba v postopku nujno razjasniti, kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama glede uporabe navedenega kletnega prostora, saj iz VI. točke kupne pogodbe z dne 4.8.1993 ni razvidno ali gre za odplačno ali za brezplačno uporabo. Poleg tega naj bi po pogodbi kupil lokal v približni izmeri 130 m2, skupaj s souporabo glavne veže in vhoda, dejansko pa je lokal znatno manjše površine, v kolikor se v navedeni površini ne upošteva tudi predmetni kletni prostor. Zahtevek za plačilo najemnine ob vsem navedenem ni z ničemer izkazan, ne po temelju ne po višini, saj iz pogodbe ni razvidno, da bi moral tožniku za navedeni kletni prostor karkoli plačevati.

Pritožbi sta utemeljeni.

O odločitvi pod tč. I.: Tožnik A. A. je v nazadnje zvišanem tožbenem zahtevku v pripravljalni vlogi z dne 8.1.1998 (list. št. 40) zahteval, da mu toženec plača za obdobje od 1.8.1993 do 31.12.1997 (to je obdobje 53 mesecev) najemnino oz. uporabnino po 500 DEM mesečno v tolarski protivrednosti, v bodoče oz. od 1.1.1998 dalje pa plačuje najemnino oz. uporabnino v višini 500 DEM mesečno v tolarski protivrednosti do vsakega zadnjega dne v mesecu za tekoči mesec. Sodišče prve stopnje pa je s sodbo tožencu naložilo nedoločeno in tudi nedoločljivo ter s tem neizvršljivo denarno obveznost, ko mu jenaložilo plačilo mesečne najemnine oz. uporabnine po 752,00 SIT na kvadratni meter, ne da bi bil v izreku sodbe naveden podatek o površini kletnega prostora, ki je element za izračun mesečne najemnine oz. uporabnine. Če dajatvena sodba nima jasnega izreka o tem, kaj mora toženec storiti, trpeti ali opustiti nasproti tožniku, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP.

Poleg tega je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 1. odst. 326. čl. ZPP naložilo tožencu plačevanje najemnine oz. uporabnine tudi za vnaprej, to je za čas, ko najemnina oz. uporabnina še ni zapadla, čeprav lahko obsodi toženo stranko na plačilo še nezapadlih bodočih dajatev samo, če gre za preživninski zahtevek (2. odst. 326. čl. ZPP).

Temu je dodati še to, da sodišče prve stopnje v postopku na prvi stopnji sploh ni ugotavljalo, kaj sta se stranki dogovorili glede plačila uporabe kletnih prostorov ob zapisu 2. odst. VI. tč.

kupoprodajne pogodbe z dne 4.8.1993. Na kakšni dejanski in pravni podlagi toženec uporablja kletne prostore od začetka avgusta 1993 dalje in ali je zanje dolžan plačevati najemnino ali uporabnino, pa sodba sploh nima razlogov. Dolžnost plačila najemnine obstoji verjetno le, če je bila sklenjena najemna pogodba po določbah Zakona o poslovnih prostorih in stavbah (Ur. l. SRS št. 18/74 - 34/88) ali po določbah 576 - 599 člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89). Če najemna pogodba ni bila sklenjena, pa gre pri zahtevku tožnika A. A. le za uporabnino po določbi 219. čl. ZOR.

Sodba tudi nima razumljivih razlogov o tem, zakaj tožnik ne more zahtevati izpraznitve kletnih prostorov. Tudi vse te pomanjkljivosti predstavljajo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP.

O odločitvi pod tč. II.: V tem delu odločitve je sodišče prve stopnje zavrnilo nasprotno tožbo za sklenitev najemne pogodbe. Navedlo je, da je nasprotna tožba nepotrebna, ker je sporno razmerje že rešeno z odločitvijo o tožbenem zahtevku tožnika pod tč. I. izreka sodbe. Kaj je s tem sodišče prve stopnje mislilo, ni jasno. Nasprotna tožba je samostojna tožba, ki jo vloži toženec zoper tožnika pri sodišču, ki obravnava tožnikovo tožbo zoper njega. Nasprotna tožba je dopustna ob predpostavkah, ki so predpisane v 1. odst. 198. čl. ZPP. Te predpostavke dopustnosti so: da je zahtevek nasprotne tožbe v zvezi z zahtevkom iz tožbe, da se oba zahtevka lahko pobotata in da se zahteva z nasprotno tožbo ugotovitev kakšnega pravnega razmerja ali pravice, od katerih obstoja ali neobstoja je v celoti ali deloma odvisna odločitev o zahtevku tožbe. Vsaj prva iz navedenih predpostavk dopustnosti nasprotne tožbe je podana v konkretnem primeru, zato je nasprotna tožba dopustna.

Utemeljenost zahtevka iz nasprotne tožbe, pa bi moralo sodišče prve stopnje presojati na podlagi tega, ali obstaja obveza tožnika skleniti najemno pogodbo zahtevane vsebine ali ne. Iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo, ni jasno, ali je tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe zavrnilo kot neutemeljen in iz katerih razlogov ali pa nasprotne tožbe ni dopustilo iz procesnih razlogov.

Če je mislilo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, bi moralo odločiti, da se tožbeni zahtevek (in ne tožba) zavrne. Če je mislilo, da nasprotna tožba ni dopustna zaradi litispendence, kot bi bilo mogoče razumeti iz razlogov "saj je sporno razmerje že rešeno v I. točki izreka te sodbe", pa bi moralo s sklepom odločiti, da se nasprotna tožba ne dopusti. Tudi v tem delu odločitve gre po mnenju sodišča druge stopnje za take nejasnosti in protislovnosti v izreku in obrazložitvi, da odločitve sploh ni mogoče preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP.

Vse navedene bistvene kršitve so terjale ugoditev obema pritožbama in razveljavitev celotne sodbe ter vrnitev v ponovno sojenje (369. čl. ZPP).

V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, kaj sta se pravdni stranki dogovorili glede vsebine in plačila uporabe kletnih prostorov. Na ugotovljeni dejanski podlagi in ustrezni materialnopravni podlagi, ki jo bo moralo poiskati, bo nato moralo sodišče prve stopnje ponovno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka iz tožbe in iz nasprotne tože. Pri ponovni odločitvi pa bo moralo paziti, da ne bo ponovno zagrešilo katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Odločitev o stroških postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP in je posledica razveljavitve izpodbijane sodbe.