Jedro

Upoštevaje, da je imela tožnica s pravnomočno odločbo ZPIZ priznano pravico do dela s polovico delovnega časa, je upravičena do toplega obroka med delom oziroma do povračila stroškov za prehrano med delom ne glede na to, da ji je tožena stranka v določenem obdobju odredila opravljanje dela manj kot štiri ure na dan.

Izrek

Pritožbi tožnice se ugodi, izpodbijana sodba se v 3. točki izreka spremeni, tako da se glasi: „3. Tožena stranka je dolžna tožnici zagotoviti pravice iz pravnomočne odločbe ZPIZ št. 2016939 z dne 21. 2. 2001, tako da ji omogoči delo v enakomerno razporejenem delovnem času.“ Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožnici v podpis ponudi pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na delovnem mestu „zlagalka – števka“ s polovico delovnega časa (1. točka izreka) in da ji povrne stroške prehrane med delom za mesec september 2008 v višini 96,00 EUR, za mesec oktober 2008 v višini 88,00 EUR in za mesec november v višini 80,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za zagotovitev pravic iz pravnomočne odločbe ZPIZ št. 2016939 z dne 21. 2. 2001, tako da tožena stranka tožnici omogoči delo v enakomerno razporejenem delovnem času (3. točka izreka), ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (4. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe se je iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožnica. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka za zagotovitev pravic iz pravnomočne odločbe ZPIZ, tako da ji tožena stranka omogoči delo v enakomerno razporejenem delovnem času s polovico delovnega časa, prezrlo nekatera odločilna dejstva. Tožnica ima na podlagi pravnomočne odločbe ZPIZ pravico do dela s polovico delovnega časa od 14. 2. 2001 dalje, navedena pravica predpostavlja delovni čas glede na tedensko obveznost, kot je določena z zakonom. Obračunska enota delovnega časa je teden, delovna obveznost tožnice znaša dvajset ur (na teden). Kolektivna pogodba med delavci in družbami drobnega gospodarstva, ki jo je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo, delodajalca le dodatno zavezuje, da delavcu invalidu v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa ne odreja dnevne obveznosti nad štiri ure (pri upoštevanju tedenske obveznosti dvajset ur). Dejansko dnevna obveznost tožnice presega štiri ure, saj ji tožena stranka beleži in prikazuje minus ure, ki jih je dolžna oddelati. Ker ne sme delati preko polnega delovnega časa, ji bodo minus ure vračunane v letni dopust, tako da bo imela manj dela prostih dni. Zakonska prepoved dela preko polnega delovnega časa za delavce, ki delajo krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, velja tudi v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa, tožnica v nasprotju s prepovedjo dejansko dela štiriindvajset ur na teden. Zaradi tega zahteva, da tožena stranka spoštuje pravico, ki ji je bila priznana zaradi ugotovljene invalidnosti, in ji omogoči delo s polovico delovnega časa brez dela preko polnega delovnega časa.

Tožena stranka se je pritožila zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka (1., 2. in 4. točka izreka) iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da 1. točka izreka izpodbijane sodbe ni skladna s tožbenim zahtevkom. Tožnica je zahtevala izstavitev (že sklenjene) pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa je toženi stranki naložilo, da mora pogodbo o zaposlitvi (ki še ni sklenjena) ponuditi v podpis. V tem delu je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, pri odločanju o utemeljenosti dajatvenega tožbenega zahtevka pa je zmotno uporabilo Zakon o delovnih razmerjih, ki pravico do povračila stroškov prehrane med delom navezuje na dejansko opravljeno delo in ne na pravico do dela. Tožnica je v spornem obdobju opravljala delo manj kot štiri ure na dan, odredbo o takem načinu dela je tožena stranka izdala na podlagi odločbe inšpektorja za delo z dne 16. 7. 2008, s katero ji je bilo prepovedano odrejanje dela v neenakomerno razporejenem delovnem času. Enakomerno razporejen delovni čas je v tožničinem primeru predstavljal delovni čas manj kot štiri ure na dan. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo niti ni navedlo, na kakšen način bi morala tožena stranka zagotoviti izvršitev odločbe inšpektorja za delo.

V odgovoru na pritožbo tožnice je tožena stranka prerekala njene pritožbene navedbe, pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, in navedla, da iz pravnomočne odločbe ZPIZ ne izhaja, da ima tožnica pravico do dela v enakomerno razporejenem delovnem času, pri toženi stranki je glede na naravo dejavnosti, s katero se ukvarja, treba delo opravljati v neenakomerno razporejenem delovnem času, kar za tožnico pomeni delo v obsegu največ osemindvajset ur na teden. Tožena stranka ji dela v večjem obsegu ni odrejala, dejstvo, da ima tožnica minus ure, ne dokazuje, da so bile njene pravice iz delovnega razmerja kršene.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki sta jih uveljavljali stranki, in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, vendar je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo delno materialnopravno zmotno odločitev.

Tožnica ima kot invalidka II. kategorije z odločbo ZPIZ št. ... z dne 21. 2. 2001 priznano pravico do dela na svojem delovnem mestu „zlagalka – števka“ s polovico delovnega časa. Pri toženi stranki je že pred nastankom invalidnosti sklenila pogodbo o zaposlitvi, ki se nanaša na polni delovni čas dvainštirideset ur na teden. Po prejemu odločbe ZPIZ nova pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena, čeprav je v 3. odstavku 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) določeno, da delodajalec delavcu, kateremu je priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega na podlagi invalidnosti II. kategorije, ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovni čas, krajši od polnega. Svoje obveznosti tožena stranka ni izpolnila, saj tožnici ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi. Iz tega razloga je slednja s tožbo utemeljeno zahtevala, da ji tožena stranka izstavi novo pogodbo o zaposlitvi. S tem, ko je sodišče prve stopnje njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo in odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi, tožbenega zahtevka ni prekoračilo, kot zmotno navaja pritožba. Po vsebini je tožbenemu zahtevku sledilo, uporabilo je zgolj drug izraz (ne „izstaviti“, ampak „ponuditi“), zaradi tega pa določbe postopka niso bile kršene.

Prav tako utemeljeno je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo stroškov prehrane med delom za mesece september, oktober in november 2008 z obrazložitvijo, da tožena stranka ni imela pravne podlage za izdajo odločbe z dne 31. 7. 2008, s katero je tožnici odredila delo v krajšem delovnem času kot štiri ure na dan, s čimer ji je odvzela pravico do odmora in do povračila stroškov prehrane med delom. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na odločbo inšpektorja za delo z dne 16. 7. 2008, ki toženi stranki prepoveduje, da tožnici odreja nadurno delo in delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, saj iz citirane odločbe ne izhaja, da je tožnici dolžna odrediti delo v delovnem času, krajšem od polovice delovnega časa. Upoštevaje, da ima tožnica s pravnomočno odločbo ZPIZ priznano pravico do dela s polovico delovnega časa, ima skladno s 5. odstavkom 147. člena Kolektivne pogodbe med delavci in družbami drobnega gospodarstva pravico do toplega obroka med delom oziroma do povračila stroškov za prehrano med delom, kar bi morala tožena stranka upoštevati. Odločbo inšpektorja bi lahko (morala) izvršiti na drugačen način, na primer tako da bi za tožnico odredila delo le pet dni na teden in štiri ure na dan.

V zvezi s tožbenim zahtevkom za zagotovitev dela v enakomerno razporejenem delovnem času je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz 4. odstavka 142. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji), ki določa štirideseturni delovni teden, vendar je zmotno presodilo, da ima tožena stranka tožnici pravico neenakomerno razporediti delovni čas. Za tožnico kot delavko, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljata določbi o prepovedi nadurnega dela (2. odstavek 145. člena ZDR) in o prepovedi neenakomerne razporeditve delovnega časa (7. odstavek 147. člena ZDR), ki sta utemeljeni na dejstvu, da zaradi ugotovljene invalidnosti II. kategorije za delo, daljše od dela v krajšem delovnem času, ni zmožna. Iz tega razloga ji tožena stranka ne sme odrejati dela več kot štiri ure na dan in več kot dvajset ur na teden, kot utemeljeno navaja tožnica v pritožbi. Tožnica lahko v tednu dela največ pet dni po štiri ure, pri čemer pa tožena stranka ni zavezana, da ji delo določi od ponedeljka do petka. Zavezana je le, da ji ne odredi dela šest dni na teden (po štiri ure), ker bi z odreditvijo dela štiriindvajset ur na teden tožnica opravljala delo preko polovice delovnega časa (dvajset ur na teden), kar ni zakonito. Iz tega razloga je tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka zagotoviti pravice iz pravnomočne odločbe ZPIZ z dne 21. 2. 2001, tako da tožnici omogoči delo v enakomerno razporejenem delovnem času, utemeljen, tako da je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in po določbi 5. točke 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot je razvidno iz izreka.

Ker v ostalem niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožena stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Odločitev, da tožena stranka sama krije stroške za sestavo pritožbe in odgovora na pritožbo, temelji na določbah 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP.