Jedro

Instituta prepustitve stanovanja ni mogoče ožiti z izgovorom, da so žrtve nasilja iz stanovanja odšle ter jim stanovanja zato ni mogoče prepustiti.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdi izpodbijani sklep.

Predlagateljica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani nepravdni zadevi odločilo, da je nasprotni udeleženec dolžan takoj prepustiti stanovanje v stanovanjski hiši na naslovu H. 25c predlagateljici in mladoletnima predlagateljicama v izključno uporabo v obsegu, kot ga je imel v uporabi sam. Trajanje ukrepa je omejilo na pet mesecev od izdaje odločbe sodišča prve stopnje. Nasprotnemu udeležencu je obenem naložilo, da je dolžan opustiti vsa dejanja, ki bi utegnila otežiti ali ovirati uporabo stanovanja predlagateljicam. Zlasti mu je prepovedalo, da v stanovanje vstopi. Tudi trajanje tega ukrepa je omejilo na rok petih mesecev. Postopek v zvezi z drugo, tretjo, četrto alinejo 3. točke predloga in 1. odstavkom 5. alineje 3. točke predloga je zaradi umika ustavilo. Drugačen ali obsežnejši predlog je sodišče zavrnilo. Sodišče je prav tako zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca za plačilo uporabnine. Nazadnje je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Proti sklepu iz vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo nasprotni udeleženec. Sodišču predlaga, naj sklep bodisi spremeni v njegovo korist bodisi ga razveljavi ter vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da mu na zadnjem naroku ni bila dana možnost zastopanja z izbrano odvetnico.

Bistveno kršitev postopka pritožnik uveljavlja tudi v zvezi z izvedbo dokaza psihološkim izvidom in mnenjem svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše z dne 26.8.2009. To mnenje po navedbah pritožnika nasprotnemu udeležencu ni bilo dostavljeno ter se tako o njem ni mogel izjasniti. Poleg tega dokazu vsebinsko nasprotuje, saj gre za dokaz, ki ga je predlagateljica angažirala izven tega postopka. Mnenje pa je tudi sicer v nasprotju z drugimi listinami v spisu. V zvezi s temi vprašanji (čustvenim odzivom mladoletne T.) pa še trdi, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj ni bilo pridobljeno mnenje strokovne institucije – torej izvedenca v okviru predmetnega postopka.

Pritožnik vsebinsko napada tudi pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje oprta izključno na izpovedbo predlagateljice in prič, ki so bile predlagane z njene strani. Navaja, da nobena od prič ni bila neposredno prisotna pri očitanem nasilju dne 2.5.2009. Tudi vsi ostali listinski dokazi ne predstavljajo neposrednega dokaza o nasilju. Iz zdravniškega izvida tako ne izhaja vzrok nastanka poškodbe. Prav tako izjava nasprotnega udeleženca pred CSD ne potrjuje očitanega dogodka. Iz te izjave sploh ni razvidno, katera dejanja so bila nasprotnemu udeležencu pred CSD predočena. Tudi dopis Osnovne šole P. ne omenja nobenega dogodka z dne 2.5.2009. Dalje navaja, da mladoletna T. ni opisala nobenega dogodka, ko naj bi bila sama tepena s pasom.

Po drugi strani pa ni bila upoštevana nobena izpovedba s strani nasprotnega udeleženca predlaganih prič. Pritožba še zlasti poudarja pomen izpovedbe priče S. K.. Ta je bil 2.5.2009 v kontaktu z obema zakoncema in ni zaznal nobenega nasilja. Nadalje pritožba poudarja pomen dejstva, da je predlagateljica z urgence dne 4.5.2009 poklicala prav nasprotnega udeleženca. Prej navedena vsebina pričine izpovedbe ter opisanega dejstva so okoliščine, ki so bistvene. Sodišče pa se do njih ni opredelilo.

Pritožba se v sklepnem delu ukvarja z namenom ZPND (Zakon o preprečevanju nasilja v družini (Ur. list RS, št. 16/2008)). Pravi, da namen ZPND ni kaznovanje povzročiteljev, marveč zgolj varstvo žrtev pred nasiljem. Namen ukrepa je preprečiti nadaljnje nasilje v stanovanju, kjer žrtev živi. To pa pomeni, da mora biti dejstvo skupnega gospodinjstva in skupnega stanovanja podano tudi v času odločanja o ukrepu. V konkretnem primeru je nesporno, da predlagateljica že od 8.5.2009 ne živi v predmetnem stanovanju. Tega dejstva sodišče ni upoštevalo in zato tudi ni obrazložilo, v čem je podana nujnost ukrepa zaradi preprečitve nasilja.

Nazadnje pa pritožnik poudarja še pomen načela sorazmernosti. Ukrep, kakršen je bil izrečen, močno posega v njegovo ustavno pravico. V primerih, kje preprečitev nasilja ni več potrebna, tak ukrep ni sorazmeren ciljem, zaradi katerih je predviden.

Pritožba je bila vročena predlagateljem. Ti so nanjo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Glede očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka: Kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 – Ur. list RS, št. 45/2008)), ker nasprotnemu udeležencu ni bila dana možnost zastopanja z izbrano odvetnico, ni podana. Procesno dejstvo glede očitane kršitve so sledeča: nasprotni udeleženec je imel za pooblaščenko izbrano odvetnico N. K.; ta je prejela tudi vabilo na zadnji narok za glavno obravnavo; dne 2.10.2009 je sicer zaprosila, da se obravnava prekliče in preloži na kasnejši termin (dokazil o upravičenosti razloga pooblaščenka ob tem ni predložila), vendar sodišče naroka ni preložilo; narok dne 16.10.2009 je bil tako opravljen. V njem je bila od 9.00 do 9.50 ure prisotna tudi odvetnica nasprotnega udeleženca. Ko je narok zapustila, ni v zvezi z nadaljevanjem naroka brez njene prisotnosti navajala nobene procesne kršitve in nadaljevanju naroka tudi ni nasprotovala. S tem je bila vzpostavljena domneva, da se z nadaljevanjem naroka strinja. Uveljavljanje kršitve v pritožbi je zato v skladu z 286.b členom ZPP neupoštevno.

Tudi drug pritožbeni razlog, s katerim pritožba uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ni utemeljen. Gre za očitek, da psihološki izvid in mnenje svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše z dne 26.8.2009 (priloga A15) ni bil vročen nasprotnemu udeležencu. Trditev o tem procesnem dejstvu namreč ni točna. Nasprotuje namreč vsebini vročilnice, ki je pripeta k list. št. 79. Pritožnik pa tudi sicer nasprotuje izvedbi tega dokaza, ker naj bi šlo za mnenje, ki ga je predlagateljica angažirala izven tega postopka. Procesno stališče, da strokovno mnenje, ki ga stranka predloži sama (torej izven procesnega okvira določb 243. do 156. člena ZPP), ni izvedensko mnenje (in tako tudi ni tovrsten dokaz), marveč le del strankine trditvene podlage, je sicer točno. Vendar je točno le, kolikor gre po vsebini res za naročeno izvedensko mnenje. Drugače je, ko gre za listinski dokaz, ki ga izda uradna ustanova (kot na primer CSD). Vendar to v obravnavani zadevi niti ni bistveno. Ob ugotovljenih dejstvih o nasilju nasprotnega udeleženca nad prvo predlagateljico, posebno dokazovanje stiske otroka ali neposrednega fizičnega nasilja nad otrokom sploh ni potrebno. Zadošča namreč že, da otrok živi v okolju, kjer se nasilje izvaja (2. odstavek 4. člena ZPND).

Preizkus dokazne ocene: Dokazna ocena sodišča prve stopnje je sklenjena in prepričljiva. Osrednji in neposredni dokaz glede dejstev o nasilju nad predlagateljico, je samo zaslišanje predlagateljice. Res je, da nobena od prič pri nasilju ni bila prisotna. Vendar pa so bile izpovedbe teh prič pomembne z vidika ugotavljanja verodostojnosti izpovedbe same prve predlagateljice. Vso to dokazno gradivo je sodišče prve stopnje povezalo v sklenjeno in prepričljivo celoto. Že zgolj dokazno oceno v opisanem obsegu (torej zgolj na podlagi izpovedbe prve predlagateljice in prič K. S., staršev prve predlagateljice in K. V.) tudi pritožbeno sodišče sprejema kot docela prepričljivo. Vse listine, na katere se sklicujejo razlogi sodišča prve stopnje, prepričljivosti takšne dokazne ocene ničesar ne odvzamejo, kvečjemu k prepričljivosti dodajo svoj delež. Res je sicer, da izpovedbe nasprotnega udeleženca pred CSD ni mogoče šteti za priznanje nasilnih dejanj. Vendar pa je spet res, da že prej omenjeni prepričljivosti na podlagi zaslišanja navedenih oseb, mnenje CSD in gradivo te ustanove ničesar ne odvzame.

Sodišče prve stopnje je povzelo tudi izpovedbo nasprotnega udeleženca in prič, ki so bile predlagane z njegove strani. Nasprotni udeleženec je zaslišan pred sodiščem, nasilje zanikal. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je jasno in nedvoumno razvidno, da sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu ne verjame. Razlog, zakaj mu ne verjame, je dovolj prezentno razviden že iz razlogov, ki jih sodišče navaja v podkrepitev verodostojnosti izpovedbe prve predlagateljice in z njene strani predlaganih prič. Ostale priče so povedale le, da o nasilju ne vedo ničesar. Takšne izpovedbe prepričljivosti prič, ki so bile predlagane s strani prve predlagateljice in izpovedbe same prve predlagateljice, že po naravi stvari ne morejo omajati. Prav tako pa se tudi izpovedba S. K. ne kreše z prej navedenimi izpovedbami. Ta je namreč povedal, kot navaja tudi pritožba, da ni zaznal nobenega nasilja. Prepričljivosti dokazne ocene prav tako ne omaje dejstvo, da naj bi predlagateljica z urgence dne 4.5.2009 poklicala prav nasprotnega udeleženca. Sodišče prve stopnje se je smiselno opredelilo do celotnega dokaznega gradiva, čeprav ni tega na vseh mestih izrecno navedlo in čeprav se ni opredelilo do vsakega analitičnega gradnika dokaznega gradiva. Bistveno je, da je dokazna ocena sintetična in prepričljiva.

O časovnih mejah z vidika 7. odstavka 21. člena ZPND: Navedeno določilo pravi, da mora žrtev predloga podati najkasneje v treh mesecih, od kar je utrpela katero od nasilnih ravnanj. Osrednje nasilno ravnanje, na katerega se opira predlog, se je zgodilo 2.5.2009; predlog v tej zadevi pa je bil na sodišče vložen 15.5.2009. To pomeni, da je bil vložen znotraj zahtevanega tromesečnega roka. Sodišče prve stopnje je sicer govorilo o širši družinski situaciji, ki sega seveda tudi v čas pred rokom treh mesecev. Vendar pa gre le za pojasnjevanje družinskega okvira, relevantno dejansko stanje – nasilje, pa se nanaša na dogodek, ki se je pripetil znotraj trimesečnega roka.

O namenu zakona: Pritožnik utemeljuje svoje materialnopravno stališče, da je ukrep iz 1. odstavka 21. člena ZPND mogoče izreči le v primeru, če žrtev v času postopka živi v skupnem stanovanju. V zvezi s tem navaja, da se je predlagateljica iz stanovanja izselila že pred vložitvijo predloga v obravnavani zadevi. Po njegovem mnenju v takem primeru ukrepa iz 1. odstavka 21. člena ZPND ni mogoče izreči. Sodišče prve stopnje se je z namenom zakona in z izpostavljenim problemov vsebinsko ukvarjalo. Poudarilo je, da predlagateljice sedaj ne živijo v bivalnih pogojih, ki bi bili primerni za normalno življenje. Iz razlogov sklepa je tudi razvidno, da so predlagateljice tja prebežale zaradi nasilja nasprotnega udeleženca. Stanovanje, v katerem so skupaj živeli, tako še vedno ustreza pojmu skupnega stanovanja. Tega dejstvo, da so predlagateljice iz stanovanja prebežale, ne more spremeniti. Namen zakona je, da si žrtev lahko poišče drug primeren bivalni prostor. Ta namen izhaja iz 3. odstavka 21. člena ZPND. Temu namenu ustreza tudi izrek konkretnega ukrepa v obravnavani zadevi.

O sorazmernosti ukrepa po ZPND: Sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da določbe ZPND prestanejo test sorazmernosti.

Ker pritožba ni utemeljena ter niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ker predlagateljice z vložitvijo odgovora na pritožbo niso v ničemer spremenile svojega procesnega položaja in tega tudi niso mogle storiti glede na naravo vloženega odgovora na pritožbo, sodišče druge stopnje stroškov za odgovor na pritožbo ni priznalo. Ti stroški namreč za postopek niso bili potrebni (1. odstavek 155. člena ZPP).