Jedro

Tožnik je dokazal razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (četrta alineja prvega odstavka 112. člena ZDR), ni mu pa uspelo dokazati, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR v zvezi z drugim odstavkom 112. člena ZDR), saj je v izredni odpovedi sam predlagal, da se mu delovno razmerje ne zaključi z vročitvijo te odpovedi, ampak s kasnejšim datumom, tožena stranka pa je ta njegov predlog sprejela in mu delovno razmerje zaključila s predlaganim dnem. Zato tožnik ni upravičen do plačila odpravnine po 109. členu v zvezi z drugim odstavkom 112. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v 8 dneh plačati odpravnino v znesku 2.962,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). S sodbo na podlagi pripoznave je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v 8 dneh plačati regres za letni dopust za leto 2009 v neto znesku 569,38 EUR in regres za letni dopust za leto 2010 v neto znesku 609,35 EUR (II. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji terjatev tožnika do tožene stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 569,38 EUR od 2. 7. 2009 dalje do plačila in iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 609,35 EUR od 2. 7. 2010 dalje do plačila; nadalje je ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožnika iz naslova preplačanih stroškov prevoza na delo in iz dela v višini 2.353,97 EUR; in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati zakonske zamudne obresti od zneska 569,38 EUR od 2. 7. 2009 dalje in zakonske zamudne obresti od zneska 609,35 EUR od 2. 7. 2010 dalje do plačila (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni izplačati neto zneske razlike v stroških prevoza na delo in iz dela za obdobje od februarja 2006 do februarja 2007 v zneskih in z zapadlostjo razvidno iz izreka, višji zahtevek (še za plačilo 2.766,36 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 145,75 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

Tožeča stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje in jo izpodbija v celoti v I. točki izreka, zavrnilni del IV. točke izreka in V. točka izreka (stroškovni del) iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik dokazal, da je obstajal utemeljen razlog iz 4. alinee prvega odstavka 112. člena ZDR za izredno odpoved delavca, tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine po drugem odstavku 112. člena pa zavrnilo, ker tožnik ni dokazal pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR, ker je sam v izredni odpovedi predlagal datum prenehanja delovnega razmerja z dne 22. 1. 2011. Navedeno pomeni, da je bil datum prenehanja sporazumno dogovorjen in zato podana odpoved, kljub temu, da je naslovljena kot izredna odpoved, ne pomeni podlage za upravičenost tožnika do odpravnine. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v obvestilo o koriščenju letnega dopusta z dne 3. 1. 2011, iz katerega izhaja, da je tožena stranka tožniku od 4. 1. 2011 do vključno 21. 1. 2011 odredila izrabo letnega dopusta. Zaradi navedenega obvestila je pooblaščenec tožeče stranke predlagal datum prenehanja delovnega razmerja na dan 22. 1. 2011, na podlagi podane izredne odpovedi. Ob ugotovitvi, da je tožnik dokazal razloge po 4. alinei prvega odstavka 112. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, se že po samem zakonu šteje, da delovnega razmerja ni moč nadaljevati, pri čemer pri izredni odpovedi zakon niti ne predvideva odpovednega roka, razen pri odmeri odškodnine v višini plačila za čas odpovednega roka. Iz sodne prakse izhaja, da je delavec, ki je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi upravičen do odškodnine zaradi nezmožnosti izrabe dopusta (sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 107/2011). Sodišče bi tako moralo v razlogih sodbe ugotoviti, da je pravilen datum prenehanja delovnega razmerja na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dne 12. 1. 2011 (datum vročitve izredne odpovedi toženi stranki) in tožniku prisoditi odpravnino. Tožena stranka bi lahko uveljavljala vračilo plačane plače in obveznih dajatev od 13. 1. do 22. 1. 2011, tožnik pa odškodnino zaradi neizrabe letnega dopusta. Sodišče je tako nedopustno tožnikovo izredno odpoved prekvalificiralo v redno, zgolj zaradi napačne navedbe datuma prenehanja delovnega razmerja, pri čemer je dejstvo, da je tožena stranka akceptirala predlagan datum prenehanja delovnega razmerja, zato navedeno ne more spremeniti narave odpovedi. Glede plačila prevoza na delo in z dela se sodba ne more preizkusiti, saj nima razlogov o dveh odločilnih dejstvih in sicer o delovnem času tožnika in voznem redu. Z vpogledom spletne internetne strani, ki se v izpisu prilaga, izhaja, da je od 12. 1. 2012 tožnik imel možnost uporabe javnega prevoza ob delavnikih tako za dopoldansko kot za popoldansko izmeno, če se je ta pričela na primer ob 7.00 oziroma 15.00 uri. Žal voznega reda z vpogledom na navedeno stran ni moč ugotoviti od leta 2005 dalje, torej za vtoževano obdobje, zato bo potrebno v ponovljenem postopku pridobiti vozni red prevoznika za vtoževano obdobje ter ugotoviti delovni čas tožnika ter dneve, za katere je tožnik imel možnost uporabljati javni prevoz in s tem pravico do povračila prevoza v višini vsakokratne cene vozovnice. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj so odmerjeni glede na uspeh v pravdi in v kolikor bo sodišče pritožbi ugodilo, je tožnikov uspeh večji od 19 %.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene s stroškovno posledico. Navaja, da čeprav ni bil priliv ravno na dan izplačila, ampak še vedno v istem mesecu, vključno z vsemi nadomestili, takšna manjša zamuda ne daje podlage za nevzdržnost, ki terja odpoved brez odpovednega roka. Če bi res bilo tako nevzdržno, bi tožnik zahteval takojšnje prenehanje delovnega razmerja, saj bi s tem več kot pol meseca prej nastopil pogoj, da prejema prihodke od (morebitnega) točnega izplačevalca. Ravno to je bistvo izredne odpovedi, da nemudoma, brez odpovednega roka preneha veljati pogodba o zaposlitvi. Tožnik je s svojim ravnanjem izkazal povsem drugačen odnos, z ničemer nakazal te nevzdržnosti, celo je sam predlagal, da se delovno razmerje zaključi šele z 22. 1. 2012 in ne, kot zakon določa za tak postopek, ob vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2011. Tožena stranka je tako utemeljeno obravnavala vlogo tožnika kot njegovo redno odpoved in soglašala s predlaganim datumom zaključka delovnega razmerja. Glede nadomestila stroškov prevoza na delo navaja, da med A. in B. ni direktne avtobusne povezave, torej bi moral tožnik priti najprej do C., saj stanuje v vasi nad C., potem pa z avtobusom do B.. Tožena stranka se je že v odgovoru na tožbo sklicevala, da je na obali splošno znano dejstvo in ima dokazilo, da avtobus iz C. do A. vozi le dvakrat dnevno, razen ob sobotah, nedeljah in praznikih ter prostih dnevih, ko sploh ne vozi. Igralni salon tožene stranke, kjer je delal tožnik, pa je neprekinjeno odprt 24 ur dnevno, dela se v treh izmenah, tudi ob nedeljah in praznikih oziroma dela prostih dnevih, torej ko omenjenih avtobusnih povezav ni. Ob izkazanem dejstvu, da tožnik iz utemeljenih razlogov ni mogel uporabljati javnega prevoza za prevoz na delo, se mu je obračunavalo nadomestilo po postavki, ki je bila vsakokrat določena za obračun kilometrine za prevoz na delo in pri tem je v obdobju od 2005 do januarja 2011 prejel plačano celo več kot mu je na tej podlagi pripadalo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožena stranka zamujala z izplačili plač, zato je tožnik dne 10. 12. 2010 opozoril toženko, da bo izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi ter o tem obvestil inšpektorat za delo, oboje pa je poslal priporočeno (A3, A4 in A10); - tožnik je po svojem pooblaščencu toženi stranki dne 3. 1. 2011 poslal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 112. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), v kateri je predlagal prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2011; - toženi stranki je bila izredna odpoved vročena 12. 1. 2011; - na dopis tožnika z dne 18. 1. 2011 je tožena stranka tožniku odgovorila dne 19. 1. 2011, da pogoji za izredno odpoved niso podani in da odpoved sprejema kot redno odpoved in soglaša z dnem prenehanja delovnega razmerja kot ga predlaga tožnik, to je z dnem 22. 1. 2011. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je odpoved enostranski pravni akt, ki učinkuje z njegovo vročitvijo in da delavcu, ki poda izredno odpoved, ne pripada odpovedni rok. Zato odpoved, ki jo je podal tožnik dne 3. 1. 2011, ni izredna odpoved v smislu določb 112. člena ZDR, ker je tožnik v izredni odpovedi sam predlagal, da se mu delovno razmerje zaključi z dnem 22. 1. 2011. Tako ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Ugotovilo je, da prenehanje delovnega razmerja tožnika dne 22. 1. 2011 ni bilo posledica vročitve izredne odpovedi, saj bi v takem primeru tožniku delovno razmerje prenehalo 12. 1. 2011, ko je bila toženki vročena izredna odpoved, ampak je bil ta datum predlagan s strani tožnika in s strani tožene stranke akceptiran, kar pomeni, da je bil med strankama sporazumno dogovorjen. Ker ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR, saj tožnik ni dokazal obstoja okoliščin, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, podana odpoved ne pomeni podlage za upravičenost tožnika do odpravnine po določbi 112. člena ZDR, zato je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek po plačilu vtoževane odpravnine.

Razlika med izredno in redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je v tem, da pri izredni odpovedi z dnem njene vročitve tudi že preneha delovno razmerje, pri redni odpovedi pa morata stranki upoštevati tudi odpovedni rok, ki začne z vročitvijo odpovedi šele teči (93. člen ZDR) in delavcu preneha delovno razmerje šele z iztekom odpovednega roka. Bistvo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tako s strani delodajalca kot delavca je, da delovno razmerje preneha takoj, brez odpovednega roka. To izhaja iz prvega odstavka 110. člena ZDR, v primeru odpovedi s strani delavca pa smiselno tudi iz drugega odstavka 112. člena ZDR. Delodajalec ne more s samostojno tožbo izpodbijati odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo da delavec. Tudi če gre za izredno odpoved delavca, jo mora delodajalec kot odpoved pogodbe o zaposlitvi upoštevati. Ob upoštevanju ustavne pravice do svobode dela (49. člen Ustave RS) delavca ne more (pri)siliti, da ostane v delovnem razmerju. Lahko uveljavlja le, da tudi delavec izpolni svoje obveznosti ob odpovedi. Pri redni odpovedi predvsem, da ostane na delu ves čas odpovednega roka, pri izredni odpovedi pa lahko (v sporu, ki ga sproži delavec) ugovarja, da ni dolžan plačati odpravnine in odškodnine po drugem odstavku 112. člena ZDR.

Izredna odpoved delavca učinkuje z vročitvijo delodajalcu (prvi odstavek 87. člena ZDR). Z vročitvijo je pogodba o zaposlitvi odpovedana in delavcu preneha delovno razmerje. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika tudi zaradi ugovora tožene stranke na njegov zahtevek za plačilo odpravnine po 109. členu v zvezi z drugim odstavkom 112. člena ZDR. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDR, utemeljen razlog, ki upravičuje izredno odpoved, dolžna dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi. V obravnavanem primeru je tožnik dokazal razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (četrta alineja prvega odstavka 112. člena ZDR), ni mu pa uspelo dokazati, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR v zvezi z drugim odstavkom 112. člena ZDR). Izredna odpoved je datirana z dne 3. 1. 2011, toženi stranki je bila vročena 12. 1. 2011, tožnik pa je v izredni odpovedi sam predlagal, da se mu delovno razmerje zaključi z dnem 22. 1. 2011, tožena stranka pa je ta njegov predlog sprejela in mu delovno razmerje zaključila z dne 22. 1. 2011. Tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki z dne 12. 1. 2011, ko je bila odpoved vročena toženki, saj tožnik takšnega tožbenega zahtevka sploh ni postavil. Tožnik se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011, kjer je predmet spora odškodnina iz naslova neizrabljenega letnega dopusta v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca. Iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS izhaja, „da bi tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila zakonita, saj je obstajal razlog za izredno odpoved po 4. alinei prvega odstavka 112. člena ZDR in je tožniku takoj prenehalo delovno razmerje, vendar mu je ob prenehanju delovnega razmerja ostalo še 26 dni neizkoriščenega letnega dopusta) lahko predstavljala okoliščino, ki je ni moglo predvidevati, pod pogojem, da od trenutka odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi izredne odpovedi pa do dejanskega prenehanja delovnega razmerja objektivno ne bi mogel izrabiti svojega letnega dopusta. Zgolj razlog za odpoved na strani delodajalca pa ne zadostuje za pravni zaključek, da tožnik ni mogel izkoristiti (dela) letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja. Tako je tožnik predhodno opozoril delodajalca, da bo izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, kar nedvomno kaže na to, da je (vsaj) tedaj vedel, kdaj mu bo prenehalo delovno razmerje, zato bi lahko (vsaj) v tem obdobju koristil letni dopust, če seveda ni bilo drugih objektivnih okoliščin, ki bi mu to preprečevale. Od tega, ali dopusta zaradi objektivnih razlogov ni mogel izrabiti, je odvisna njegova pravica do nadomestila za neizrabljen dopust.“ Glede na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo v citirani zadevi, bi tožnik, ko je predhodno opozoril toženo stranko, da bo izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi (kar je storil dne 10. 12. 2010) in je tedaj tudi vedel, kdaj mu bo prenehalo delovno razmerje, lahko (vsaj) v tem obdobju koristil letni dopust, kar pa ni storil. Tožnik ni zatrjeval nobenih drugih objektivnih okoliščin, ki bi mu to preprečevale, to je da bi v času od 10. 12. 2010 do 3. 1. 2011, ko je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, koristil redni letni dopust, temveč je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2011 toženi stranki sam predlagal prenehanje pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 1. 2011. V obravnavanem primeru tako tožnik ni predlagal takojšnjega prenehanja delovnega razmerja, brez odpovednega roka, zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine. Tožnik mora sam nositi posledice, če mu ni uspelo dokazati obstoja razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in sicer, da je podal izredno odpoved v rokih in ob izpolnjenih pogojih za izredno odpoved po prvem in drugem odstavku 112. člena ZDR.

Tožnik je postavil tudi zahtevek za plačilo razlike v stroških prevoza na delo in iz dela v skupnem znesku 2.916,62 EUR za čas od januarja 2005 do decembra 2010, ker je menil, da mu je tožena stranka izplačevala prenizke stroške, saj je bil mnenja, da je bil upravičen do povračila zanj ugodnejših stroškov, to je stroškov javnega prevoza in ne do plačila kilometrine, kar mu je tožena stranka izplačevala.

Po določbi 130. člena ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in iz dela, višina povračila stroškov pa se določi z izvršilnim predpisom, če ni določena s kolektivno pogodbo s splošno veljavnostjo. Po določbi 68. člena Kolektivne pogodbe za gostinstvo in turizem Slovenije (KPGiT, Ur. l. RS, št. 83/1997 s spremembami in dopolnitvami), ki je veljala v spornem obdobju, pripada delavcu povračilo stroškov za prevoz na delo in iz dela najmanj v višini 60 % stroškov javnega prevoza, oziroma v višini tretjine kilometrine, če prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi ni mogoč. Aneks k tarifni prilogi KPGiT, ki velja od 18. 10. 2005 (Ur. l. RS, št. 100 /2005) je v 2. členu določal, da se povračila stroškov v zvezi z delom, torej tudi stroški prevoza na delo in iz dela, izplačujejo v višinah, kot to določa KPGiT, vendar največ do višine, ki jo je kot zgornjo neobdavčeno mejo določila uredba.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožnik iz A. nad C. v B. vozi z avtom, ker mu je to bilo bolj praktično, trditve tožene stranke, da ni direktne avtobusne povezave med A. in B., kar sodišče ugotavlja kot splošno znano dejstvo, tožnik ni argumentirano prerekal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi tožnik moral za pot v B. v vsakem primeru prestopiti v C., glede na zatrjevani vozni red v odgovoru na tožbo, ki ga tožnik tudi ni argumentirano prerekal in predložil drugih dokazov, tožnik za dopoldansko izmeno ni imel možnosti javnega prevoza, enako pa tudi za popoldanske in nočne izmene ni imel možnosti uporabljati javni prevoz. Tožena stranka se je že v odgovoru na tožbo sklicevala na obali splošno znano dejstvo in na dokazilo, da avtobus iz C. do A. vozi le dvakrat dnevno, razen ob sobotah, nedeljah ali praznikih ter dela prostih dnevih, ko sploh ne vozi. Tožnik je delal v igralnem salonu tožene stranke, ki je bil neprekinjeno odprt 24 ur dnevno, delalo pa se je v treh izmenah (dopoldanska, popoldanska in nočna), kar je razvidno tudi iz plačilnih list tožnika. Tožnik je prejemal dodatek za nočno delo, za delo ob nedeljah in praznikih oziroma dela prostih dnevih, torej ko avtobusnih povezav ni, zato iz utemeljenih razlogov ni mogel uporabljati javnega prevoza na delo, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožnik je bil upravičen do plačila kilometrine za razdaljo 19 kilometrov (oziroma v eno smer 9,5 kilometrov). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v spornem obdobju premalo izplačala kilometrino v višini 150,27 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zato je v tem delu tožbenemu zahtevku tožnika pravilno ugodilo, preostali del zahtevka v višini 2.766,36 EUR pa utemeljeno zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v sporu uspel v višini 19 % zahtevka, tožena stranka pa v višini 81 %. Glede na tako dosežen uspeh obeh strank v postopku je priznalo in pravilno odmerilo stroške postopka skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji) ter ob upoštevanju uspeha strank v postopku po medsebojnem pobotanju tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 145,75 EUR.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. členu ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (prvi odstavek 154. člena v zvezi z 155. členom ZPP).