Jedro

Tožnica lahko zahteva od toženca plačilo za odpravo napak, ki jih ima izvršeno delo, ne pa tudi stroškov za neizvedena dela, če jih toženec ni zaračunal oziroma mu jih tožnica ni plačala.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec tožnici plačati 4.406,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2014 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da mora tožnici povrniti tudi 1.835,20 EUR stroškov postopka z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem obsodilnem delu in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje, izvedenca pa kljub toženčevi zahtevi ni zaslišalo. Čeprav se pravdni stranki nista dogovorili za uporabo uzanc, se izvedenec v svojem mnenju sklicuje nanje, čemur je napačno sledilo tudi sodišče. Toženec se z izvedenskim mnenjem ni strinjal, ker je izvedenec upošteval tudi dodatna dela, ki niso bila zajeta v dogovoru pravdnih strank. Sicer pa obseg in vsebina izpolnitve, ki jo dolguje toženec, ni znana, ker ni bila sklenjena pisna gradbena pogodba. Toženec pred asfaltiranjem ni uporabil herbicidov, ker bi s tem ogrožal podtalnico in okolje v K. Na tožničini strani je riziko, ali bodo na njenem zemljišču, ki je bilo asfaltirano, semena vzklila ali ne. Tožnica je odredila izvedbo asfaltiranja tudi na zemljišču, ki je javno dobro v lasti občine, zato ji škoda ni nastala. Toženec pri izvedbi asfaltiranja ni storil nobene strokovne napake. Pri izračunu višine škode bi moralo sodišče upoštevati dogovorjeno pogodbeno vrednost del, od te odšteti vrednost materiala in izvedenih del, razliki pa prišteti vrednost potrebnih del za vzpostavitev prvotnega stanja. Namesto tega je izvedenec pri izračunu nastale škode upošteval strošek odstranitve asfalta na določenem delu ter strošek potrebnih dodatnih del in sanacijskih del za ureditev asfaltiranega dvorišča, kar pa ni bil predmet prvotnega dogovora med pravdnima strankama.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v zvezi s podlago toženčeve odgovornosti za napake izvršenega dela pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev.

6. Izpodbijano sodbo je sodišče utemeljeno oprlo na pisno mnenje izvedenca gradbene stroke in njegovo dopolnitev. Res je, da po 253. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izvedenec poda svoj izvid in mnenje praviloma ustno na obravnavi. Ker sodišče izvedenca ni zaslišalo, bi lahko šlo le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa v obravnavanem primeru ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je izvedenec že v pisnem mnenju izčrpno, jasno in razumljivo odgovoril na vsa relevantna vprašanja. Toženec zaslišanja izvedenca ni zahteval in je drugačna pritožbena trditev očitno protispisna. Za povrh domnevne kršitve v postopku na prvi stopnji ni uveljavljal, zato se po prvem odstavku 286.b člena ZPP v pritožbi nanjo ne more več uspešno sklicevati.

7. Toženec, ki je gospodarski subjekt, se po 12. členu Obligacijskega zakonika (OZ) ne more izogniti presoji svojega ravnanja tudi po gradbenih uzancah, čeprav se pravdni stranki za njihovo uporabo nista izrecno dogovorili. Poštenost in vestnost pri izvajanju del ter zahteva po kakovostni in pravilni izvedbi del, ki jih v zvezi z uzancami izpostavlja izvedensko mnenje, niso nič posebnega. Toženca k takšnemu ravnanju zavezujejo že splošna načela obligacijskega prava, zlasti načelo vestnosti in poštenja pri sklepanju in izpolnjevanju pogodbenih obveznosti (5. člen OZ) in prepoved povzročanja škode (10. člen OZ). Toženec je bil brez dvoma dolžan pošteno izpolniti svojo pogodbeno obveznost. To med drugim pomeni, da je bil tožnico dolžan opozoriti na morebitne pomanjkljivosti njenega naročila (tretji odstavek 625. člena OZ), da toženec odgovarja za sodelavce, ki so po njegovem naročilu delali pri prevzetem poslu (630. člen OZ) in da odgovarja tudi za skrite napake izvršenega dela (634. člen OZ).

8. Dejstvo, da pravdni stranki pred začetkom del nista sklenili pisne pogodbe, ni odločilno, ker je pisna oblika predpisana le zaradi lažjega dokazovanja in ne kot pogoj za veljavnost pogodbe. Za povrh je bila pogodba tudi izvršena, zato se toženec v nobenem primeru ne bi mogel sklicevati na pomanjkljivosti glede oblike pogodbe.

9. Pritožbeni dvom o vsebini toženčeve pogodbene obveznosti je odveč. Iz izpovedi tožnice in priče M. O. izhaja, da je toženec prevzel asfaltiranje tožničinega dvorišča in dovozne poti. Ker ni dobil drugačnih navodil, bi moral svoje delo opraviti po pravilih stroke in po običajih, torej s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Da bi preprečil razraščanje trave in plevelov skozi asfaltno prevleko, bi moral po mnenju izvedenca poskrbeti za izkop terena ter vgraditi in utrditi tamponsko podlago, vendar tega ni storil. Pritožbeno sklicevanje na neprimernost uporabe herbicidov zaradi bližine K. je po navedenem odveč, hkrati pa predstavlja tudi nedovoljeno pritožbeno novoto. Z vgradnjo tamponske podlage v ustrezni debelini bi se namreč toženec glede na izvedensko mnenje lahko izognil uporabi herbicidov.

10. Nobenega dvoma ne more biti, da toženec pri izvedbi del ni upošteval pravil stroke, zato odgovarja za posledice napake izvršenega dela. Teh ne more prevaliti na tožnico kot lastnico nepremičnine. Toženec je bil tisti, ki je zanemaril svojo poklicno skrbnost, nato pa kljub tožničini zahtevi, čeprav ga je pravočasno obvestila o napaki, te ni odpravil. Sodišče prve stopnje je torej pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v skladu s 637. členom OZ zaključilo, da toženec dolguje tožnici povračilo za stroške, ki bodo nastali z odpravo posledic napake njegovega dela.

11. Na dejstvo, da naj bi sporna površina delno segala tudi na javno cesto, ki je v občinski lasti, je toženec prvič opozoril šele v pritožbi, torej prepozno glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP, zato tega dejstva pri odločanju ni več mogoče upoštevati. Toženec namreč v pritožbi niti poskuša ne pojasniti, zakaj ga ni uveljavljal že v postopku na prvi stopnji.

12. Delno utemeljen pa je pritožbeni ugovor glede višine prisojene terjatve. Sodišče prve stopnje je pri izračunu škode sicer pravilno sledilo izvedencu in njegovi metodologiji, saj ji toženec doslej ni nasprotoval. Pač pa je toženec še pravočasno (na zadnjem naroku) navajal, da je izvedenec v svojem mnenju upošteval tudi nekatera dodatna dela, tako da izračunani stroški presegajo vrednost in obseg sanacije. Sodišče prve stopnje se o tem toženčevem ugovoru v izpodbijani sodbi ni izreklo, čeprav gre za odločilno dejstvo. Kot že navedeno, bi toženec pred asfaltiranjem moral poskrbeti za ustrezen izkop terena in vgradnjo tamponske podlage. Tega ni storil, vendar tožnici teh del, kot ugotavlja izvedenec, tudi ni zaračunal. Čeprav bodo ta dela brez dvoma potrebna za sanacijo, tožnica zato ne bo prikrajšana, saj bi morala stroške zanje v vsakem primeru kriti sama. Tožnica namreč lahko zahteva od toženca plačilo za odpravo napak, ki jih ima izvršeno delo, ne pa tudi stroškov za neizvedena dela, če jih toženec ni zaračunal oziroma mu jih tožnica ni plačala.

13. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo celoten znesek stroškov sanacije, kot jih je izračunal izvedenec, hkrati pa za takšno svojo odločitev tudi ni navedlo popolnih razlogov. Izpodbijane sodbe zato glede višine prisojenega zneska ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Te v pritožbenem postopku ni mogoče odpraviti, zato je sodišče druge stopnje ugodilo toženčevi pritožbi in na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novi sodbi se bo moralo sodišče prve stopnje najprej jasno izreči o tem, kateri stroški (po vrsti in višini), potrebni za sanacijo, se nanašajo na dodatna dela, ki niso bila izvedena oziroma zajeta v pogodbenem dogovoru in plačana. Šele nato bo lahko presodilo, v kakšni višini je utemeljen tožničin zahtevek iz naslova jamčevanja za napake opravljenega dela.

14. Razveljavitev sodbe vključuje tudi odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, saj je pravica do njihovega povračila odvisna od končnega izida pravde. Izrek o stroških pritožbenega postopka pa je odpadel, ker niso bili priglašeni.