Jedro

Ob skupni izgradnji rezervoarja in vodovodne napeljaveje nastala solastninska pravica prednice tožečih in prednice toženih strank in se zato za ta razmerja uporabljajo tiste določbe, ki urejajo pridobitev lastninske pravice oz. solastninsko pravico. Prednica tožencev je s soprispevkom k izgradnji rezervoarja in nadaljnje napeljave, kar je sodišče prve stopnje kot nesporno v sodbi ugotovilo, pridobila solastninsko pravico z ustvaritvijo nove stvari, to je z izgradnjo rezervoarja in ostalih delov vodovoda. Na lastninski pravici in solastni stvari pa ne more nastati služnostna pravica, za katero je značilno, da nastane v tuji stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni zahtevek na ugotovitev neobstoja služnosti zajemanja vode in koriščenje vodovoda za gospodarske potrebe vsakokratnega lastnika nepremičnine v vi. št. 57 k. o.... v breme vsakokratnega lastnika parcele št. 906 - gozd, vpisane v vi. št. 33 k. o. ... last tožeče stranke ter podredni zahtevek, da ta služnostna pravica kot nepotrebna preneha. Tožeči stranki je naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka tožene stranke.

2. Zoper to sodbo se po pooblaščencu pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je služnost nastala s pravnim poslom ter se kasneje z istim dogovorom med istima strankama spremenila v osebno služnost le v korist A. K. Tako niso pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da je tožena stranka to služnost priposestovala, saj teče rok za priposestvovanje šele od smrti A. K., to je od 1980 leta. Sodišče bi lahko le ugotovilo, da obstaja ta služnost na podlagi pravnega posla ne pa, da je priposestvovana. Ker pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo pa tudi ni bila pridobljena. Nepravilni so tudi zaključki o tem, da je služnost še vedno potrebna zaradi ekonomskih interesov, saj tožnika nista dolžna razširjati obstoječega zajetja. Služnosti se morajo utesnjevati, izgradnja novega rezervoarja pa bi pomenila znatno razširitev služnostne pravice. Ker je nesporno ugotovljeno, da je toženec že priključen na javni vodovod, pa služnost ni več potrebna. Glede na vse to predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje glede primarnega zahtevka razveljavi in vrne v novo odločanje ali podrejeno, da glede podrednega zahtevka sodbo spremeni tako, da temu zahtevku ugodi, tožencu pa naloži povrnitev stroškov.

3. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopno sodišče je zavrnilo primarni in podrejeni zahtevek iz razlogov, ker ni verjelo tožnikovim trditvam in izpovedbam prič, ki jih je predlagal tožnik o tem, da naj bi se prednica sedanjih tožencev A. K., ob obnavljanju dela vodovoda, odpovedala služnostni pravici in takrat prvotni dogovor s tožnikom spremenila v tem smislu, da naj bi veljala služnostna pravica le do njene smrti. Sodišče je štelo, da do takšne odpovedi ni prišlo, da pa sta sicer A. K. s tem pa tudi toženca, služnostno pravico tudi priposestvovala. Podredni zahtevek pa je zavrnilo iz razlogov, ker je smatralo, da kljub temu,da sta se toženca priključila na javni vodovod, še vedno obstaja njun ekonomski interes, da sta priključena na ta vodovod. Pri tem je kot nesporno ugotovilo, da je prednica tožencev 1959 leta, ko se je gradil vodovod, soprispevala k njegovi izgradnji tako rezervoarja kot tudi napeljave do hiše tožnikov, in da je zato lahko tudi koristila vodo iz te napeljave, da sta nato tožnika 1975 skupno napeljavo obnovila, A. K. pa je 1979 na svojem zemljišču položila nove, alkaten cevi. Sodišče se je pri tem oprlo na izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka in ki so povedale, da se je vodovod delal v "španoviji" in da je mož A. K. prispeval eno polovico.

6. Sodišče prve stopnje pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, saj je štelo, da je A. K. s tem, ko je 1959 leta sofinancirala in sodelovala tako s sredstvi kot z delom pri gradnji vodovoda, pridobila služnostno pravico. V času, ko je bil zgrajen ta vodovod so za urejanje teh razmerij veljala še pravna pravila ODZ, ki so se v skladu z določbo 4. čl. Zakona o razveljavljanju pravnih pravil izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražno okupacijo, še uporabljala na ozemlju Slovenije. Zato je moralo sodišče pri presoji pravnega temelja upoštevati te določbe in sicer glede na razloge v sodbi, tiste, ki urejajo služnostno pravico in tiste, ki urejajo način pridobitve lastninske pravice. Po teh pravnih pravilih je služnostna pravica pravica na tuji stvari, ne pa na solastni stvari (pravno pravilo paragrafa 472), enako kot je urejeno še danes po 49. čl. ZTLR. V tem primeru pa ne gre za tujo stvar. Že tožnika sama sta v tožbi (pod II) zatrjevala, da ju je D. K., mož A. K., 1959, ko sta začela z deli pri gradnji rezervoarja in vodovoda prosil, če se lahko priključi h gradnji in so se takrat dogovorili, da bosta povrnila oz. soprispevala 30 % stroškov. Tako iz njunih trditev v tožbi izhaja, da je dejansko šlo za skupno gradnjo. Tudi kot stranka je tožnik izpovedal, da je mož A. K. ponudil denar za zgraditev rezervoarja kar so sprejeli in da je napeljal cevi do svoje hiše. Na pripombo prič pa je govoril o tem, da je A. K. 1972 leta odstopila svoj solastniški delež in da je že prvotno, 1957 leta prispevala k izgradnji rezervoarja in k napeljavi vodovoda do njegove hiše in do razdelilnika, od katerega se odcepi vodovod do nje. Tudi toženčeve trditve glede skupne izgradnje so podobne, da pa se je delal vodovod v "španovi-ji", pa so potrdile tudi priče. Tako je ob skupni izgradnji rezervoarja in vodovodne napeljave nastala solastninska pravica prednice tožečih in prednice toženih strank in se zato za ta razmerja uporabljajo tiste določbe, ki urejajo pridobitev lastninske pravice oz. solastninsko pravico. Prednica tožencev je s soprispevkom k izgradnji rezervoarja in nadaljnje napeljave, kar je sodišče prve stopnje kot nesporno v sodbi ugotovilo, pridobila solastninsko pravico z ustvaritvijo nove stvari, to je z izgradnjo rezervoarja in ostalih delov vodovoda. Na lastninski pravici in solastni stvari pa ne more nastati služnostna pravica, za katero je značilno, da nastane v tuji stvari. Tako tožena stranka zaradi solastnine ni bila nikoli nosilka služnostne pravice na rezervoarju in na napeljavi, saj je skupaj s tožnikoma sama idealna solastnica te stvari. Zato veljajo za urejanje solastninskih razmerij določbe nepravdnega postopka ter predpisov, ki urejajo solastno pravico, ne pa tiste določbe, ki urejajo služnostno pravico.

7. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da se toženka svoji pravici 1975 leta,ko je bilo potrebno obnoviti vodovod, ni odpovedala. Pravilni so tudi zaključki sodišča prve stopnje o tem, da tožnik z izpovedbami prič ni dokazal, da bi se A. K. ob delni rekonstrukciji vodovodne napeljave 1975 odpovedala svoji pravici s tem, da bi jo prenesla na tožnika. Tudi, če ne bi soprispevala k obnovitvi dela napeljave, to še ne pomeni, da je izgubila solastninsko pravico ali da jo je prenesla, saj se razmerje med solastniki urejajo posebej, danes po določbah Zakona o nepravdnem postopku, pred uveljavitvijo tega zakona pa po pravni pravilih predvojnega Zakona o sodnem nepravdnem postopku iz 1934, ki niso bila v nasprotju z našim pravnim redom. Po pravnem pravilu paragrafa 444 ODZ se lahko lastninska pravica izgubi ali po volji lastnika, po zakonu ali sodni odločbi. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da toženka ni izrazila volje o tem, da bi izgubila svoj solastni delež, prav tako pa solastne pravice ni izgubila na kakšen drug način. Zato tudi njena lastninska pravica ni prenehala.

8. Sodišče prve stopnje je tako popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, uporabilo pa je napačen pravni temelj, saj ne gre za služnostno pravico, ampak za lastninsko pravico in se razmerja med strankami obravnavajo po tistih določbah, ki urejajo pridobitev in prenehanje lastninske pravice in ureditev razmerij med solastniki.

9. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo oba zahtevka iz razlogov, ki so že navedeni. Ker sodišče v skladu z določbo 365. čl. ZPP ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. tega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, razlogi iz katerih se izpodbija sodba pa niso podani, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. Glede na to tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki vse stroške postopka.