Jedro

Za popolno presojo upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite je potrebno njegovo nadaljnje sodelovanje, ki je v tem, da poda navedbe, s katerimi postavi okvir presoje dejanskih in pravnih okoliščin svoje prošnje. Ne glede na navedeno pa mora biti za omejitev gibanja podan tudi drugi zakonski pogoj iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je obstoj utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno.

Tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljene nevarnosti pobega tožnika. Na obstoj utemeljene nevarnosti pobega še ni mogoče sklepati iz dejstva, da je tožnik v upravnem postopku izjavil, da je njegova ciljna država Nemčija, oziroma na glavni obravnavi, da katerakoli država v EU. Prav tako na nevarnost pobega še ne kaže okoliščina, da so ga avstrijski varnostni organi vrnili v Republiko Slovenijo, nakar je zaprosil za mednarodno zaščito. Nevarnost pobega mora biti znatna, okoliščina, da je bila tožniku ciljna država bodisi Nemčija bodisi kakšna druga država EU in da je za mednarodno zaščito zaprosil po tem, ko je bil vrnjen s strani avstrijskih organov, pa še ne kaže na znatno nevarnost pobega. Nevarnost pobega je znatna takrat, ko so podane bolj konkretne in očitne okoliščine, ki kažejo na to, da bo prosilec pobegnil, kot je na primer samovoljna zapustitev azilnega doma in odhod v tujino kljub vsem opozorilom, ki so podana v zvezi s tem.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3037/2021/4 (122-20) z dne 22. 10. 2021 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi ugotovitev dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (točka 1 izreka), hkrati pa je odločila, da je tožnik pridržan v Centru za tujce v Postojni od 20. 10. 2021 od 12.50 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 20. 1. 2022 do 12.50, z možnostjo podaljšanja za en mesec (tč. 2 izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 20. 10. 2021 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Iz policijske depeše z dne 12. 10. 2021 izhaja, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil 11. 10. 2021 na ilegalen način v vozilu iz smeri Hrvaške. Na avstrijsko-slovenski meji so ga ustavili avstrijski policisti in mu preprečili nadaljevanje poti v Avstrijo. Kot ciljno državo je navedel Nemčijo. Po zaključenem postopku je bil prepeljan v Azilni dom na Viču. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je povedal, da se je v Prištini vkrcal v avtomobil in potoval do neke bencinske črpalke, kjer je voznika čakal 2 uri, a se ni vrnil. Začel je štopati in ko so prišli na avstrijsko mejo, so ga avstrijski policisti oglobili za 100 EUR kazni. Potem ga je prevzela slovenska policija. Po zapustitvi Kosova je želel oditi v Nemčijo, kjer bi zaprosil za mednarodno zaščito. Sedaj ko je prošnjo za mednarodno zaščito podal v Sloveniji, je tudi Slovenija zanj varna država.

3. Tožena stranka ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Navaja, da čeprav je tožnik podal namero za mednarodno zaščito že na policijski postaji 12. 10. 2021, je to storil šele po tem, ko je bil v Slovenijo vrnjen s strani avstrijskih varnostnih organov. Povedal je, da je bil s prevoznikom dogovorjen, da ga bo ta odpeljal na Dunaj. Njegov cilj ni bil ostati v Sloveniji in na njenem ozemlju. Tudi sam je povedal, da je njegova ciljna država Nemčija. Glede na navedbe o ciljni državi je utemeljeno zaključiti, da se v Sloveniji ni imel namena zadrževati kakor tudi ne zaprositi za mednarodno zaščito, če ne bi prišlo do predaje s strani avstrijskih varnostnih organov. Jasno je izrazil, da je njegov cilj Nemčija. Upravičene so domneve, da če mu gibanje ne bi bilo omejeno, bi Slovenijo zapustil in poskusil oditi v Nemčijo. Tožena stranka nadalje še navaja, da brez osebnega razgovora ni mogoče izdati vsebinske odločbe o mednarodni zaščiti. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj pridržanje na območju Azilnega doma ni primerno, ampak mora biti tožniku omejeno gibanje na prostore Centra za tujce. V Azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz Azilnega doma.

4. Tožnik v tožbi navaja, da omejitev gibanja pomeni poseg v osebno svobodo. Tak poseg je možen le, če je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. V konkretnem primeru pa take okoliščine niso izkazane. V sklepu ni razvidno točno konkretizirano dejstvo, ki ga ima namen tožena stranka ugotavljati ter v kakšni vzročno-posledični povezavi je omejitev gibanja z ugotavljanjem teh dejstev. Tožnik zatrjuje, da se bo potrudil sodelovati v celotnem azilnem postopku in da bo počakal na območju Republike Slovenije do njegovega zaključka. Nemčija je bila sprva res ciljna država, vendar bo ostal v Sloveniji do zaključka postopka. Nezakonito prehajanje državnih mej samo po sebi ne pomeni razloga za nevarnost pobega. Tak način prehajanja mej je za prosilce za mednarodno zaščito prej pričakovan in običajen kot izjemna okoliščina. V 84. členu ZMZ-1 je zakonodajalec skladno z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta (v nadaljevanju Recepcijska direktiva II) uredil pogoje za odreditev omejitev gibanja v primeru, ko je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito in jih sicer ni mogoče pridobiti. Navedeni ukrep je mogoče izreči le v primeru obstoja objektivnih kriterijev, ki opredeljujejo nevarnost pobega. V zvezi s pojmom nevarnosti pobega je Vrhovno sodišče RS že sprejelo stališča, da morajo biti objektivna merila, ki opredeljujejo obstoj takšne nevarnosti pobega, določena v jasni in splošni zavezujoči določbi, ki jo je mogoče nedvoumno izvajati in katere uporaba je predvidljiva. Glede na 31. točko 2. člena ZMZ-1, ki opredeljuje pojem nevarnosti pobega, pa ni pojasnjeno, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila. Poleg tega po stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016 ni mogoče opraviti presoje sorazmernosti ukrepa omejitve gibanja izključno na podlagi splošnih okoliščin v zvezi z možnostmi izvajanja ukrepov na strani tožene stranke.

5. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi. Poleg tega predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se odredi toženi stranki, da nemudoma preneha izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Tožniku je z odvzemom prostosti kršena pravice do osebne svobode, kar predstavlja težko popravljivo oziroma nepopravljivo škodo že samo po sebi. Z vsakim dnem omejitve gibanja se škoda le še povečuje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je zelo natančno navedla, da bo na osebnem razgovoru preverjala natančne okoliščine tožnikove zadolžitve, kar je tožnik navajal kot razlog za odhod iz izvorne države. Tožnik je že zapustil Slovenijo in je bil vrnjen s strani avstrijskih varnostnih organov. Že od samega začetka je bil dogovorjen za prevoz do Dunaja, njegova ciljna država pa je bila Nemčija. Tožena stranka utemeljeno meni, da tožnik v Sloveniji ne bi podal prošnje za mednarodno zaščito, če ne bi prišlo do predaje s strani avstrijskih varnostnih organov. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Dne 4. 11. 2021 je sodišče v navedeni zadevi izvedlo glavno obravnavo in zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je bil namenjen kamorkoli v Evropo. V Sloveniji bo počakal na zaključek postopka za mednarodno zaščito. Na vprašanje, kako se počuti v Centru za tujce, je odgovoril, da gre za zaprt center, kjer mu je omejeno gibanje. Že 22 dni ni imel stikov s svojci. Policija mu je zasegla telefon, pregledali so ga, a v njem niso našli nič nezakonitega ali prepovedanega. Zdi se mu korektno, da se mu telefon vrne, da obvesti družino o tem, kje je in kaj se dogaja z njim, ker so verjetno zelo zaskrbljeni. Osebni razgovor za mednarodno zaščito z njim je bil že opravljen. Nikogar ni v Centru za tujce prosil, da mu posodi telefon, ker tudi številk ne zna na pamet, saj jih ima shranjene v telefonskem imeniku. Na Kosovem je plačal 2.000 EUR za pot, njegova pot pa je bila organizirana kjerkoli v EU. Ni navajal, da je namenjen v Nemčijo, po vsej verjetnosti je šlo za nesporazum s tolmačko, ker je govorila drugačen dialekt. Ko je štopal v Slovenijo in mu je ustavil avtomobil, so ga vprašali kam gre, voznik je povedal eno mesto in potem so ga vprašali, če se mu lahko priključijo. Želi ostati v Sloveniji, verjame in upa, da mu bo tu zagotovljena varnost. K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Tožena stranka je tožniku gibanje omejila na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Iz navedenega določila izhaja, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Nevarnost pobega je utemeljena v 31. točki 2. člena ZMZ-1, kjer je navedeno, da pojem „nevarnost pobega“ pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila.

10. Sodišče se sicer strinja z navedbo tožene stranke v izpodbijanem sklepu in v odgovoru na tožbo, da je za popolno presojo upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite potrebno njegovo nadaljnje sodelovanje, ki je v tem, da poda navedbe, s katerimi postavi okvir presoje dejanskih in pravnih okoliščin svoje prošnje. Ne glede na navedeno pa mora biti za omejitev gibanja podan tudi drugi zakonski pogoj iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je obstoj utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno.

11. Tožnik je na glavni obravnavi povedal, da je bil namenjen kamorkoli v Evropo. Obenem pa je zatrdil, da bo v Republiki Sloveniji počakal na zaključek postopka za mednarodno zaščito. Tudi ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je povedal, da bo do konca postopka počakal v Sloveniji. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljene nevarnosti pobega tožnika. Na obstoj utemeljene nevarnosti pobega še ni mogoče sklepati iz dejstva, da je tožnik v upravnem postopku izjavil, da je njegova ciljna država Nemčija, oziroma na glavni obravnavi, da katerakoli država v EU. Prav tako na nevarnost pobega še ne kaže okoliščina, da so ga avstrijski varnostni organi vrnili v Republiko Slovenijo, nakar je zaprosil za mednarodno zaščito. Skladno s 15. točko uvodnih določb Recepcijske direktive II se sme prosilca pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja. Tožena stranka bi lahko svojo odločitev o omejitvi gibanja oprla le v primeru dovolj jasnih in nedvoumnih okoliščin, ki pa v konkretnem primeru niso bile podane. Nevarnost pobega mora biti znatna, okoliščina, da je bila tožniku ciljna država bodisi Nemčija bodisi kakšna druga država EU in da je za mednarodno zaščito zaprosil po tem, ko je bil vrnjen s strani avstrijskih organov, pa še ne kaže na znatno nevarnost pobega. Nevarnost pobega je znatna takrat, ko so podane bolj konkretne in očitne okoliščine, ki kažejo na to, da bo prosilec pobegnil, kot je na primer samovoljna zapustitev azilnega doma in odhod v tujino kljub vsem opozorilom, ki so podana v zvezi s tem.

12. Sodišče je tako izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je tožena stranka ob sicer popolno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabila materialno pravo, ko je ugotovila, da obstaja pri tožniku utemeljena nevarnost pobega. Ker je sodišče sklep odpravilo že iz tega razloga, torej ker niso podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

K točki II izreka:

13. Sodišče je predlog iz izdajo začasne odredbe v smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba in gleda na to, da pritožba ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo o zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne sodne odločbe. S pravnomočnostjo te sodbe namreč omejitev gibanja sama po sebi preneha, saj je sklep o omejitvi gibanja odpravljen.