Jedro

Tožnik je bil prikrajšan, ker ni mogel uporabljati sporne nepremičnine, medtem ko je tožena stranka z njo upravljala, tako da je v svojem imenu in za svoj račun oddajala prostore. Samo tožena stranka je v obligacijskem razmerju z najemniki, zato je tudi aktivno legitimirana za izterjavo najemnin. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da jih je ona dajala v najem in mora ona izterjati najemnino ter jo izročiti tožniku, ne glede na to, če jo je že izterjala ali ne. Plačilna nedisciplina najemnikov tožnika ne zadeva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije svoje stroške za odgovor na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožeče stranke na plačilo 1,914.281,00 tolarjev najprej razsodilo z delno sodbo na podlagi pripoznave, s katero je tožeči stranki naložilo plačilo 1,246.324,50 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe do 29.5.1996. Po usklajevanjih pravdnih strank in delnih umikih tožbenega zahtevka, je na koncu razsodilo še o preostalem spornem znesku, tako da je toženi stranki naložilo plačilo 761.789,50 tolarjev skupaj z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 16.4.1998 do plačila. Obsodilo jo je tudi na povrnitev pravdnih stroškov. Sodišče je tako razsodilo zato, ker je ugotovilo, da mora tožena stranka po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91 do 65/98) povrniti koristi, ki jih je imela z oddajanjem poslovnih in stanovanjskih prostorov v nepremičnini, ki je bila kasneje v upravnem postopku denacionalizirana in vrnjena tožniku. Tožbeni zahtevek se je nanašal na čas od 1.2.1993 do 10.2.1995. Tožena stranka, ki se s sodbo ni strinjala, se je pritožila, toda sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo meritorno sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. V naslovu sicer navaja polno vrednost 761.789,50 tolarjev, toda iz revizije izhaja, da ugovarja plačilu 314.736,50 tolarjev najemnine. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji priznava nesporno ugotovitev pravdnih strank, da znaša sporna terjatev 1,749.349,30 tolarjev, kar predstavlja vse prejete zneske najemnin, kot tudi obračunane vendar ne prejete najemnine, zmanjšane za stroške upravljanja in vzdrževanja. Trdi pa, da bi morala za poslovna prostora prejeti 314.736,50 tolarjev najemnine, da je ni prejela in da je pravočasno, kot dober gospodar dne 21.7.1995 vložila izvršilna predloga, ki se vodita pri Okrajnem sodišču v Mariboru pod opr. št. II Ig 111/95 in IV Ig 1108/95. Poudarja, da iz naslova neplačanih najemnin ni pridobila nobenih koristi in da je ravnala s potrebno skrbnostjo. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru na revizijo navaja, da se ne strinja z revizijo, da gre pri tožbenih zahtevkih po drugem odstavku 72. člena ZDen za nečiste denarne terjatve in da mora tožena stranka plačati odškodnino tudi za poslovne prostore, za katere najemnine še ni izterjala. Revizija je bila vročena tudi Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Pravdni stranki se strinjata, da tožnik zahteva plačilo odškodnine zaradi tega, ker je tožena stranka od vložitve zahteve za denacionalizacijo dne 1.2.1993 do 10.2.1995, ko je tožeča stranka prevzela upravljanje denacionalizirane zgradbe, oddajala v najem poslovne in stanovanjske prostore v tej zgradbi. Tožena stranka sama priznava, da je tožbeni zahtevek načeloma utemeljen. Zato sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi 1. in 6. člena ZDen pravilno uporabili splošne premoženjske oziroma odškodninske predpise civilnega prava. V drugem odstavku 72. člena ZDen je namreč določena posebna omejitev, po kateri se odškodninski zahtevki iz naslova nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnine ne priznavajo v času od podržavljenja do dneva uveljavitve ZDen, tožnik pa uveljavlja svoj zahtevek samo za čas od vložitve zahteve za denacionalizacijo (torej po uveljavitvi ZDen), pa do njene vrnitve v upravljanje.

V navedenem času je bil tožnik prikrajšan, ker ni mogel uporabljati sporne nepremičnine, medtem ko je tožena stranka z njo upravljala, tako da je v svojem imenu in za svoj račun oddajala prostore. Samo tožena stranka je v obligacijskem razmerju z najemniki, zato je tudi aktivno legitimirana za izterjavo najemnin. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da jih je ona dajala v najem in mora ona izterjati najemnino ter jo izročiti tožniku, ne glede na to, če jo je že izterjala ali ne. Plačilna nedisciplina najemnikov tožnika ne zadeva, zato vprašanje izterjave najemnin za razrešitev razmerja med tožnikom in toženo stranko ni pomembno. Tožena stranka bi morala tožniku povrniti izgubljene koristi tudi v primeru, če bi zastonj oddajala prostore.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je sodišče po 393. členu ZPP (1977) zavrnilo neutemeljeno revizijo. Glede na to, da tožena stranka z revizijo ni uspela, ni upravičena do povrnitve revizijskih stroškov (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP (1977)). Tožeči stranki pa sodišče ni priznalo povrnitve stroškov za odgovor na revizijo, ker niso bili potrebni (155. člen ZPP (1977)). Tožeča stranka je namreč v svoji vlogi samo povzela vsebino sodb, izvajanje o "nečistih" denarnih terjatvah pa je zgrešeno.