Jedro

Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celoto obveznosti.

Izrek

I. Pritožbi prvo in drugo tožene se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 153,00 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po preteku tako določenega paricijskega roka.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 126/2021 z dne 11. 4. 2022 je sodišče prve stopnje razsodilo: ″I. Tožena stranka A. A. in tožena stranka B. B. je dolžna solidarno plačati tožeči stranki C. d.d., znesek 606,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2021 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. II. Tožena stranka A. A. in tožena stranka B. B. je dolžna nerazdelno povrniti tožeči stranki C. d.d., stroške postopka v znesku 436,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.‶ Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bila v letu 2018 sklenjena limitna pogodba za limit na transakcijskem računu v višini 10.0o0,00 EUR, ki je bil odobren družbi K. d.o.o., ki je šla kasneje v stečaj. Limit je bil družbi odobren na podlagi kreditne pogodbe - limit št. ... z dne 17. 10. 2018 za katerega vračilo sta toženca jamčila kot solidarna poroka. Limit je bil na podlagi te pogodbe odobren za čas med 18. 10. 2018 do 18. 10. 2019. Ker limita dolžnik in oba solidarna poroka niso bili zmožni poravnati, je bila dne 17. 3. 2020 sklenjena kreditna pogodba št. ... kot reprogram za namen delnega poplačila limita v višini 10.000,00 EUR, razliko do dokončnega poplačila pa bi morali dolžnik in solidarna poroka poravnati sami, pa tega niso storili. To razliko predstavlja vtoževana terjatev v višini 601,21 EUR. Sodišče je nastalo pravno razmerje obravnavalo kot poroštvo in je pri odločanju uporabilo določbo členov 1012, 1017 in člen 1019 Obligacijskega zakonika – OZ. Sodišče prve stopnje je še odločilo o pravdnih stroških, ki so nastali v zvezi s predlogom za izvršbo in v zvezi s tem pravdnim postopkom. Pri tem je uporabilo določbo prvega odstavka 154. člena ZPP in je te stroške naložilo v plačilo toženima strankama.

2. Zoper takšno odločitev podajata pritožbo obe toženi stranki, z enako vsebino. Pritožbo podajata iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Mnenja sta, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo od kje izhaja dolg in kdo je dolžan poravnati ta dolg. Navajata, da sta toženi stranki kot poroka podpisala kreditno - limitno pogodbo, ki pa se je iztekla dne 19. 10.2019 in je bilo stanje tega dne -10.058,11 EUR, torej samo 58,11 EUR več, kot je znašal limit. Limit ni bil poplačan. Stanje, ki ga izkazuje tožeča stranka je stanje na transakcijskem računu, za katerega pa porok ni jamčil za poplačilo obveznosti po zaprtju. Sodišče je napačno presodilo, da gre za dolg po limitni pogodbi, ki je prenehala veljati 19. 10. 2019, saj je tožeča stranka uveljavljala dolg, ki naj bi nastal z zaprtjem računa - stroški zaprtja in odpovedi pogodbe o vodenju računa ter ostali stroški, vendar to niso stroški za katere bi bil odgovoren porok, saj gre za stroške vezane na pogodbo o vodenju TRR z dne 12. 10. 2018, po kateri pa je edini dolžnik kakršnihkoli stroškov v povezavi s transakcijskim računom le podpisnik te pogodbe, kar pa toženi stranki nista. Navaja še, da je glavni dolžnik šel v osebni stečaj šele dne 15. 09. 2021. Nato še navajata, da sodišče ni upoštevalo pripravljalne vloge toženih strank, ker naj bi bili vloženi po izteku 8-dnevnega roka. Sodišče zato neutemeljeno ni obravnavalo njunih vlog, ki sta bili vloženi po prejemu dopolnitve tožbe tožeče stranke. Zato predlagata, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožbi sta bili vročeni tožeči stranki v odgovor. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo prvotožene stranke. V odgovoru na pritožbo pa navaja, da je prvotoženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi navajal povsem druge razloge, sedaj v pritožbi pa je povsem spremenil razloge, zakaj se z vtoževano terjatvijo ne strinja. V ugovoru je zatrjeval, da s tožnico nima sklenjene nobene pogodbe, v pritožbi pa navaja, da ne gre za dolg za katerega bi jamčil kot porok. To, da za vtoževani dolg kot porok ne odgovarja, upoštevajoč določila limita pogodbe, ne drži, obenem pa tožeča stranka poudarja, da pritožnik v ugovoru same vsebine tožbenega zahtevka ni izpodbijal v skladu z ZPP, zato se ta dejstva katere ni izpodbijal štejejo za priznana. V letu 2018 je bila namreč sklenjena limitna pogodba z limitom na transakcijskem računu v višini 10.000,00 EUR. Solidarni porok za vračilo tega limita je bil tudi prvotoženec, kateri je Kreditno pogodbo - limit št. ... dne 17. 10. 2018 tudi podpisal. Ker terjatev tožnice ni bila poravnana, je bila posledično sklenjena Kreditna pogodba št. ... v višini 10.000,00 EUR, preostanek obveznosti po limitni pogodbi pa so bili dolžni dolžnik in solidarna poroka in s tem tudi prvotoženec poravnati sami. Tega toženca - dolžnika nista storila. Tožnica navaja, da lahko glede na solidarno poroštvo tožencev vračilo dolga v skladu z OZ terja po svoji izbiri od vseh zavezancev, torej od glavnega dolžnika, to je K. d.o.o., ki je šel v stečaj in od obeh solidarnih porokov, kar je tožnica tudi storila in tožila prvotoženca skupaj z drugotožencem. Tožnica meni, da ni podan noben od zatrjevanih in neutemeljenih pritožbenih razlogov zato predlaga, da se pritožba prvotoženca zavrne kot neutemeljena, in priglaša pritožbene stroške.

4. Na pritožbo prvotožene stranke je odgovorila drugotožena stranka. V odgovoru na pritožbo je navedla, da se z njo v celoti strinja. Drugotožena stranka namreč meni, da po pogodbi o limitu št. ... z dne 17. 10. 2018, ki je potekla dne 18. 10. 2019 in se je neporavnan znesek pogodbe prenesel na reprogram z 19. 03. 2020, ni več nobenega dolga in skladno s tem se tudi ne morejo obračunavati nobene obresti. Stroški in obveznosti, ki pa jih upnik vtožuje pa so stroški transakcijskega računa. Glede vodenja tega računa in zaprtja tega računa, še ni popolnoma jasno kako je nastala ta višina terjatve, saj upnik navaja dolg do porokov 606,21 EUR, medtem, ko od glavnega dolžnika izterjuje za 309,88 EUR terjatve, ki pa je nastala po pogodbi o limitu, ko pogodba o limitu ni bila več veljavna. Meni, da nista kot poroka dolžna poravnati teh obveznosti, saj je poroštvo veljalo samo za sklenjeno kreditno - limitno pogodbo, po tej pogodbi pa so bile vse obveznosti poravnane v skladu z sklenitvijo in črpanjem kredita po kreditni pogodbi – reprogramu.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev v predmetnem sporu sprejelo na podlagi določbe 30. poglavja ZPP – postopek v sporu majhne vrednosti, brez razpisa glavne obravnave. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi upoštevnih spisovnih vlog ugotovilo dejansko stanje, na podlagi katerega je sprejelo nato materialnopravno odločitev. V pravnem pouku je sodišče prve stopnje navedlo, da se sme ta sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbi obeh toženih strank v delu, ko uveljavljata pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, predstavljata nedovoljen pritožbeni razlog. Zato je sodišče druge stopnje vezano na dejansko stanje, katerega je v tej zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo kot del dejanskega stanja za odločitev, da je bila v letu 2018 sklenjena limitna pogodba za limit na transakcijskem računu v višini 10.000,00 EUR, ki je bil odobren družbi K. d.o.o., ki je šla kasneje v stečaj. Limit je bil družbi odobren na podlagi kreditne pogodbe – limit št. ... z dne 17. 10. 2018, za katerega vračilo sta toženca jamčila kot solidarna poroka. Limit je bil na podlagi te pogodbe odobren za čas med 18. 10. 2018 do 18. 10. 2019. Ker limita dolžnik in oba solidarna poroka niso bili zmožni poravnati, je bila dne 17. 3. 2020 sklenjena kreditna pogodba št. ..., kot reprogram za namen delnega poplačila limita v višini 10.000,00 EUR, razliko do dokončnega poplačila pa bi moral dolžnik in solidarna poroka poravnati sami, pa tega niso storili. To razliko predstavlja vtoževana terjatev v višini 606,21 EUR, ki po navedbah tožeče stranke predstavlja skupni znesek kot presežek limita za 582,52 EUR, strošek odpovedi 35,00 EUR in strošek zapiranja računa 30,00 EUR. Skupaj je tako dolg znašal 10.647,52 EUR, 10.000,00 EUR je bilo poravnano na podlagi kreditne pogodbe z dne 14. 4. 2020, ter dne 18. 8. 2020 100,00 EUR, kar je plačal dolžnik, preostanek z nateklimi zamudnimi obrestmi v višini 606,21 EUR pa je predmet tega tožbenega zahtevka, kateremu je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo. Zato pritožbene navedbe toženih stranki, ki merita na to, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanja nastanka dolga in njegove višine, pritožbeno niso upoštevne. Sodišče prve stopnje je obema tožencema tožbo skupaj s prilogami in pozivom na odgovor na tožbo nato vročalo v odgovor. Prvotoženec je odgovoril z vlogo z dne 7. 2. 2022, vloženo 10. 2. 2022, drugotoženec pa z vlogo, vloženo dne 4. 4. 2022. Ker sta bili obe vlogi vloženi po izteku 8-dnevnega roka za opravo tega procesnega dejanja, jih sodišče ni upoštevalo (člen 453 in 452 ZPP). Pritožnika v pritožbi navajata, da jima je sodišče prve stopnje nepravilno vročalo vlogo tožeče stranke, ker bi moralo sodišče poslati vlogo obema toženima strankama hkrati. Pritožba v tem delu glede nepravilnega vročanja dopolnitve tožbe ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč, kar se pritožbeno ne izpodbijata ugotovilo, kar izhaja tudi iz spisovnega gradiva iz predmetnega spisa, da je bila prvemu tožencu A. A. tožba skupaj s prilogami in pozivom, da naj nanjo odgovori v roku 8 dni vročena dne 28. 1. 2022, drugotožencu B. B. pa dne 23. 3. 2022. Prvotoženec je na tožbo odgovoril z vlogo z dne 7. 2. 2022, vloženo dne 10. 2. 2022, drugotoženec pa z vlogo, vloženo dne 4. 4. 2022. Iz teh ugotovitev o vročanju in o prejemu odgovora tako izhaja, da sta bili obe vlogi toženih strank, vloženi po izteku 8-dnevnega roka za opravo tega procesnega dejanja in jih zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo ob uporabi določbe člena 353 in 452 ZPP in zato sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Oba pritožnika glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišča prve stopnje neutemeljeno navajata, da sta se zavezala kot poroka poravnati samo višino limita do 10.000,00 EUR, ne pa tudi prekoračitve limita in drugih stroškov, ki so nastali v tej zvezi in so predmet tožbenega zahtevka tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da terjatev izhaja iz nepokritja celotne terjatve na podlagi sklenjene Kreditne pogodbe – limit št. ... z dne 16. 10. 2018. K tej kreditni pogodbi sta oba toženca pristopila kot solidarna poroka. Iz določbe osmega odstavka 2. člena te pogodbe pa izhaja, da A. A. in B. B. pristopata k tej pogodbi kot poroka in plačnika v skladu s 1019/3 členom OZ, ter s podpisom te pogodbe prevzameta solidarno jamstvo za vse obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe ali bodo iz nje nastale v prihodnje. Iz samega tožbenega zahtevka tako izhaja, da je tožeča stranka upravičeno zahtevala tudi plačilo vtoževanega zneska, saj to predstavlja obveznost plačila stroška, ki je nastal v zvezi s samo pogodbo, to je znesek prekoračenega limita, medtem, ko preostalo terjatev predstavlja obveznost, ki je nastala v zvezi s samo pogodbo vendar v prihodnje, to je v zvezi z neplačilom samega limita iz limitne pogodbe, to pa je zahtevana obveznost za plačilo stroškov odpovedi pogodbe ter strošek zapiranja pogodbe. Zato je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo in sicer citirano določbo kreditne pogodbe – pogodbe o limitu.

8. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo, v sodbi citirano materialno pravo in sicer določbe člena 1012, člena 1017 in člena 1019 OZ, po katerih porok odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katere je prevzel poroštvo, upnik pa lahko zahteva od poroka izpolnitev obveznosti, čeprav je prej ni zahteval od glavnega dolžnika, tudi v primeru, če je glavni dolžnik prišel v stečaj. Toženca sta solidarna poroka, zato lahko upnik izpolnitev pogodbe zahteva od kogar hoče, vse dokler obveznost ni popolnoma izpolnjena, vendar pa obveznost preneha, ko jo en dolžnik izpolni in so vsi dolžniki prosti obveznosti (395. člen OZ).

9. Toženca pritožbenih stroškov nista priglasila. Stroške za odgovor na pritožbo prvotoženca je priglasila tožeča stranka, ki je v tem odgovoru na pritožbo utemeljeno predlagala zavrnitev pritožbe te tožene stranke. Zato mora prvotožena stranka na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP tožeči stranki povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v višini 250 odvetniških točk (tar. št. 22/I OT), kar skupaj z 2 % materialnimi stroški znaša 153,00 EUR. Ti stroški so utemeljeni po Odvetniški tarifi, in te stroške mora prvotožena stranka poravnati tožeči stranki na način, kot je to odločeno v točki II. izreka sodbe sodišča druge stopnje.