Jedro

Tožena stranka na plačilnih listah sicer ni posebej izkazovala dodatkov (t. j. za delo v manj ugodnem delovnem času in dodatka za delovno dobo), vendar pa so bili ti tožeči stranki ves čas izplačevani. Zahtevek za njihovo plačilo je zato neutemeljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki za obdobje od aprila 1998 do novembra 2002 prikrajšanje pri plači iz naslova dodatkov za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden ter dodatka za delovno dobo, in sicer v višini posamičnih mesečnih zneskov, ki so razvidni iz izreka prvostopenjske sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih zneskov do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 212.073,00 SIT stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila. Zavrnilna sodba temelji na zaključku, da je tožena stranka do januarja 2003 na podlagi dogovora z delavci obračunavala plače v skladu s četrtim odstavkom 46. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (pravilno: Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, SKPgd - Ur. l. RS, št. 40/97 in nadaljnji), po katerem se dodatki za pogoje dela ne izkazujejo kot poseben dodatek, če so že upoštevani v vrednotenju in zajeti v plači tipičnega dela. Zaradi tega tožena stranka tudi ni bila dolžna pri obračunu plače postopati po prvem odstavku 50. člena SKPgd.

Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami (vključno z ugotovitvijo, da so bili dodatki ves čas izplačevani) in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo, potrdilo prvostopenjsko sodbo in odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno zaključili, da je tožena stranka do januarja 2003 obračunavala plače v skladu s četrtim odstavkom 46. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (pravilno: SKPgd). Tožena stranka ne bi bila dolžna izkazovati dodatkov iz prvega odstavka 46. člena SKPgd le, če bi se stranki ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi dogovorili o ustrezno višji plači, ki bi zajemala te dodatke. Ker takšnega dogovora med strankama ni bilo, bi tožena stranka morala ob izplačilu plače vročiti tožeči stranki pisni obračun s podatki, ki jih določa 50. člen SKPgd. Tudi v točki h II. odstavka 2. člena Direktive EU o delodajalčevi obveznosti seznaniti delojemalce o pogojih za pogodbeno ali zaposlitveno razmerje (št. 288/32 z dne 18.10.1991) je določeno, da mora delodajalec seznaniti delojemalca z začetnim osnovnim zneskom plače, drugimi sestavnimi elementi plače in za kakšen čas se plačujejo nadomestila. Sodišče prve stopnje bi moralo za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja izvesti predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke. Ker tega ni storilo, je kršilo 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Kršitev citiranega določila ZPP je podana tudi zato, ker je o odločilnih razlogih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi listinami oziroma zapisniki. V razlogih prvostopenjske sodbe je namreč navedeno, da sta priči E.H. in S.K. izpovedali, da se jima ob prehodu na drugačno prikazovanje plač v plačilnih listah plače niso spremenile, kar pa je v izrecnem nasprotju z izpovedbo S.K., da se mu je plača pri tem nekoliko povečala. Sodišče se ni ukvarjalo z izpovedbo priče S.K. o tem, da so morali opravljati delo tudi za tiste, ki so bili na dopustu, za kar niso dobili večje plače. Iz slednjega namreč izhaja, da tožeči stranki dodatki niso bili obračunani in izplačani. Ker o tem odločilnem dejstvu sodbi sodišča prve in druge stopnje nimata razlogov, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da sodbi razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija uveljavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo o odločilnih razlogih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi listinami oziroma zapisniki. Pri tem se sklicuje na razloge prvostopenjske sodbe, iz katerih izhaja, da sta priči E.H. in S.K. izpovedali, da se jima ob prehodu na drugačno prikazovanje plač v plačilnih listah plače niso spremenile, kar pa naj bi bilo v izrecnem nasprotju z izpovedbo S.K., da se mu je plača pri tem nekoliko povečala. Tožeča stranka tako zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb postopka v pritožbi ni uveljavljala, zato se na to kršitev tudi ne more uspešno sklicevati v reviziji, ki se lahko vloži kot izredno pravno sredstvo le zoper odločbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP).

Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zato, ker naj bi sodbi nižjih sodišč ne imeli razlogov o odločilnem dejstvu. Kot navaja revident, se sodišče ni ukvarjalo z izpovedbo priče S.K. o tem, da so delavci morali opravljati delo tudi za tiste, ki so bili na dopustu, za to pa niso dobili večje plače - iz navedenega po oceni revidenta izhaja, da mu niso bili obračunani in izplačani dodatki za popoldansko, nedeljsko in nočno delo. V kolikor se obravnavani očitek pomanjkanja odločilnih razlogov nanaša na sodbo sodišča prve stopnje, velja tudi v tem primeru ugotoviti, da tožeča stranka absolutne bistvene kršitve določb postopka s takšno vsebino v pritožbi ni uveljavljala, zato je tudi v reviziji ne more uspešno uveljavljati. Glede presoje, ali je z očitano kršitvijo obremenjena izpodbijana drugostopenjska sodba, je obravnavani revizijski očitek prav tako neutemeljen. Pritožbeno sodišče je navedlo in ustrezno obrazložilo vse odločilne razloge, na katere je oprlo svojo odločitev, zato je drugostopenjsko sodbo mogoče preizkusiti. Poleg tega revizijsko sodišče poudarja, da je revident kršitev resda formalnopravno opredelil kot absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa njegovo sklicevanje, da se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo z izpovedbo priče S.K., vsebinsko predstavlja poskus uveljavljanja nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa revizije ni dovoljeno vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Po zatrjevanju revizije izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih tudi zato, ker za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem finančne stroke. Ta očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Kot je bilo že pojasnjeno, je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, saj je drugostopenjsko sodišče navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih, na katere je oprlo svojo odločitev, pa tudi sicer obravnavani revizijski očitek vsebinsko predstavlja poskus z revizijo nedovoljenega uveljavljanja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče še dodaja, da je tožeča stranka zaradi neizvedbe dokaza z izvedencem uveljavljala kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi že v pritožbi, pri čemer revizijsko sodišče soglaša s presojo drugostopenjskega sodišča, da dokaz z izvedencem ni bil potreben ter da je tožeča stranka le v tožbi navedla "po potrebi mnenje izvedenca finančne stroke", vendar pa tega dokaznega predloga ni uveljavila (ni predlagala v zvezi s čim naj se postavi izvedenec in kakšne naloge naj mu sodišče postavi).

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava.

Predmet tožbenega zahtevka je plačilo dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času in dodatka za delovno dobo, za čas od 1.4.1998 do 31.12.2002. Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu vezano na tisto dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred nižjima sodiščema (tretji odstavek 370. člena ZPP). Pri tem sta za sprejem odločitve v obravnavani zadevi temeljnega pomena naslednji dejanski ugotovitvi izpodbijane sodbe:- obstoj dogovora med strankama, sklenjenega v skladu s četrtim odstavkom 46. člena SKPgd, da dodatki na plačilnih listah niso posebej izkazani, - tožena stranka v spornem obdobju na plačilnih listah ni posebej izkazovala višine dodatkov, vendar so bili ti ves čas izplačevani. Revident sicer zanika obstoj dogovora s toženo stranko o tem, da bi bili v plači že vsebovani dodatki iz prvega odstavka 46. člena SKPgd (v obravnavani zadevi pridejo v poštev dodatki za delo v delovnem času, ki je za delavce manj ugoden), vendar pa teh njegovih navedb ni mogoče upoštevati, ker predstavljajo poskus uveljavitve zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Na podlagi četrtega odstavka 46. člena SKPgd se dodatki iz prvega odstavka tega člena ne izkazujejo kot poseben dodatek, če so pogoji dela, v katerih se delo opravlja, že upoštevani v vrednotenju in zajeti v plači tipičnega dela. Pritožbeno sodišče je materialnopravno pravilno razlogovalo, da tožena stranka zaradi obstoja zgoraj omenjenega dogovora s tožečo stranko slednji ni bila dolžna izstaviti obračuna plače v skladu s prvim odstavkom 50. člena SKPgd (ta med elementi, ki jih mora vsebovati pisni obračun plače, določa tudi podatek o dodatkih po posameznih vrstah, ki izhajajo iz kolektivne pogodbe oziroma pogodbe o zaposlitvi). Ker pa so bili upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je revizijsko sodišče vezano, vtoževani dodatki (t. j. za delo v manj ugodnem delovnem času in dodatek za delovno dobo) tožeči stranki ves čas izplačevani, tožbeni zahtevek že po temelju ni utemeljen, saj tožena stranka svoje obveznosti iz naslova plačila spornih dodatkov ni kršila. Drugostopenjsko sodišče je zato zavrnilno prvostopenjsko sodbo materialnopravno pravilno potrdilo.

Ker glede na obrazloženo z revizijo uveljavljani razlogi niso podani, jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.