Jedro

Za spor glede odmere pokojnine, ki izhaja iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma glede znižanja njene višine na podlagi določb 143. člena ZUJF, je sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati socialno in ne upravno sodišče.

Izrek

Upravno sodišče RS ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

Po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožnica v tožbi navaja, da ji je bila z odločbo št. 144000957 z dne 23. 2. 1995 priznana pravica do pokojnine, ki se je do junija 2012 usklajevala v skladu z določbami Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1). Dne 26. 6. 2012 je prejela obvestilo ZPIZ, da se ji odmerjena pokojnina zmanjša za znesek 100 EUR, tako da je dne 29. 6. 2012 dejansko prejela znesek 658,96 EUR, namesto 758,96 EUR. Tožbo vlaga na podlagi četrtega odstavka Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Meni, da je tožena stranka z navedenim ravnanjem kršila njene z ustavo zavarovane pravice (14., 16., 25., 50., 158. in 159. člen Ustave RS). Predlaga, naj sodišče toženi stranki naloži, da ji mora v 30 dneh od vročitve izplačati neizplačani del pokojnine za mesec junij 2012 in vse nadaljnje mesece do izdaje te sodbe. Nadalje mora pri nadaljnjih izplačilih tožeči stranki pokojnino izplačevati na podlagi pravnomočne odločbe št. 144000957 z dne 23. 2. 1995, skupaj z zakonitimi uskladitvami po določbah ZPIZ. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka. Hkrati s tožb je predlagala tudi, naj jo sodišče oprosti plačila sodnih taks.

Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi.

Tožnica vlaga tožbo zaradi znižanja pokojnine, zatrjuje tudi kršitev ustavnih pravic. Pokojnina izhaja iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, znižana pa je bila na podlagi določb Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF, konkretno 143. člena tega zakona, ki ureja tako imenovane začasne ukrepe na področju pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1, po katerem odloča Upravno sodišče v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru po presoji sodišča ni izpolnjen.

Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-162/12-5, Up-626/12-5 z dne 12. 7. 2012 zapisalo, da je pravica do pokojnine ustavnopravno zavarovana, odločanje o njeni pridobitvi in odmeri pa pomeni oblastno dejanje nosilca javnega pooblastila, s katerim se odloča o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika, zato mora biti o tem odločen v predpisanem postopku z upravno odločbo. Čeprav je zakonodajalec ukrep iz 143. člena ZUJF poimenoval „usklajevanje pokojnin in drugi nadomestil ter prejemkov“ je v drugem do petem odstavku navedenega člena ZUJF določil primere, v katerih se (s pravim dnem naslednjega dne po uveljavitvi ZUJF; upoštevaje, da je ta zakon začel veljati 31. 5. 2012 (torej s prvim dnem junija 2012) nekaterim prejemnikom pokojnine le ta določa v drugačni višini, ter ob tem predpisal tudi novosti glede določanja višine pokojnine na podlagi posebnih pogojev, ki vplivajo na položaj posamezniku, ki jim je bila pravica do pokojnine na podlagi posebnih pogojev že priznana in odmerjena. Torej gre za oblastno odločanje nosilca javnih pooblastil o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznika, kar je skladno z načelom pravne države (2. člen Ustave) in ob spoštovanju 22. člena Ustave je mogoče le na podlagi izdanega upravnega akta. Zato mora pristojni organ ob ustavno skladni razlagi ZUJF na njegovi podlagi višino pokojnine določiti z upravno odločbo (kar dopis – obvestilo ZPIZ Slovenije o znižanju pokojnine ni).

Zoper upravno odločbo ima stranka pravno varstvo v predpisanem postopku. Ko gre za odločanje o pravicah iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, med katere sodi tudi pokojnina, ki izhaja iz omenjenega zavarovanja, ima stranka pravico do pritožbe kot rednega pravnega sredstva v upravnem postopku ter nato tudi možnost sodnega varstva (249. in naslednji členi ZPIZ-1). Sodno varstvo se v takšnem primeru zagotavlja v socialnem sporu, v katerem je po določbi 1.a točke prvega odstavka 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) pristojno odločati Socialno sodišče. Kadar se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti odloča z upravnim aktom, socialni spor je dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristi zaradi dokončnega upravnega akta ali pa zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in stranki vročen z zakonitem roku (63. člen ZDSS-1).

Za spor glede odmere pokojnine, ki izhaja iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma glede znižanja njene višine na podlagi določb 143. člena ZUJF, zaradi česar tožnica vlaga tožbo, je sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati socialno in ne upravno sodišče. Glede na povedano je to sodišče na podlagi določb 19. člena ter prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi ter odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču. Glede na določbo drugega odstavka 274. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je o zadevi odločala predsednica senat (peti odstavek 59. člena ZUS-1).